Z Jezerskega za običajne častilce gora ni druge poti njegovi Kočni v goste, kot mimo Češke koče...
Kadar imajo gore in dolinski zatrepi pod njimi isto ime, gre za zanimivo etimološko sovpadanje, ki sodobnike opozarja na nekdanja človekova pojmovanja sveta okrog sebe. Ko je namreč poimenoval ves svet okrog sebe, ki mu je bil koristen, se je zazrl tudi k mejam svoje posesti visoko na gorskih grebenih. Na Jezerskem in nad njim je že tako in ker gre za zgodovinsko koroško ozemlje in so gore tam zgoraj nekoliko tudi koroške gore, se njihovi častilci s severne strani k njim v goste odpravljamo skozi zatrepe Belske Kočne onstran državne meje, Ravenske Kočne in Makekove Kočne z našim najvišjim slapom Čedco. Ko se je davno nekoč kmet svobodnjak Makek z Jezerskega zjutraj ozrl po mejah svojih posesti, se mu je oko ustavilo visoko zgoraj na grebenih nebotične gore. Je bilo to zanj nekoristno imetje, morda odlično visokogorsko lovišče, ali pa lepot poln konec njegovega sveta. Makekovi rojaki, naši sodobniki, verjamejo v to slednje in s tem svetom tako tudi ravnajo.
Kokrska (2520 m) in Jezerska Kočna (2540 m)
Kočni z juga, desno Grintovec. Foto: Mitja Košir
Z zgodbo smo začeli na Jezerskem, zato naj najprej povejmo nekaj o Jezerski Kočni, višji sestri iz grajsko nazobčanega grebena z dvema skoraj enako visokima vrhovoma, povezanima z zahtevno, vendar dobro zavarovano in označeno potjo, tako da vzpon nanju lahko sklenemo v pravcato visokogorsko potovanje in si zraven, če nas je toliko v hlačah, vzamemo še prvaka vsega gorovja, njegovo veličanstvo Grintovec (2558 m). Z Jezerskega za običajne častilce gora ni druge poti njegovi Kočni v goste, kot mimo znamenite Češke koče na Spodnjih Ravneh (1543 m), prijaznega planinskega domovanja, ki mu je gostoljubje vdihnila Karničarjeva družina, in prek Zgornjih Ravni po zelo zahtevni, v železje okovani Kremžarjevi poti na vrh Jezerske Kočne.
Sestrski Kokrski Kočni bomo zlezli na njene boke in na vrh iz Suheha dola, od Suhadolnika. Poti k Cojzovi koči na Kokrskem sedlu bomo sledili do vrha prepadne Taške in se tam, kjer je nekoč stala stara Frischaufova koča (imenovana po pionirskem raziskovalcu Grintovcev) obrnili odločno proti severu, na strme, izpostavljene travnate gredine Grdega grabna v Spodnje Dolce, od tam pa pod Bivakom v Kočni (1952 m) in Krvavo pečjo pa razbitem svetu ter končno po nekaj jeklenicah na vrh Kokrske Kočne. Na obe naši gori so že kdaj davno, po vseh mogočih grapah in grebenih za svojimi bolj prozaičnimi kot poetičnimi cilji plezali domači lovci in pastirji, nekaj lepih pristopov po teh starodavnih prehodih, seveda v skrbnem spremstvu gorskih vodnikov, še vedno velja priporočiti. Morda najlepši in še dosegljiv gornikom brez alpinističnih izkušenj74 je severozahodni greben, ki se kot dolga žida vleče vse od Velikega vrha nad Makekovo Kočno, prek Oltarjev na vrh Kokrske kočne.
Predvsem pa velja opozoriti na že omenjeno povezavo obeh naših gora, nekoč mogočo le po zahtevnem brezpotju, zdaj pa že dolgo opremljeno z vsemi potrebnimi varovali. Pot je kratka, pogledi v Srednje in Zgornje Dolce na vzhodu in Povnovo dolino na zahodu pa prepadno globoki. Komur bo na vrhu ene ali druge Kočne ostalo še kaj volje in moči naj ju izkoristi in, še enkrat priporočljivo, prek Dolske škrbine (2270 m) spleza po bolj zahtevni kot dolgi in naporni poti na vrh Grintovca. Vsega, kar boste s tega gorniškega potovanja prinesli s seboj domov, bo dovolj za spominjanja v dolgočasnih, sivih jesenskih in zimskih dneh.
Za več poglejte v knjigo Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004) in na zemljevid Grintovci 1: 25.000.