Večer, Narava, gore in ljudje - Jože Praprotnik: Na dopustu na obali ali ko se v notranjosti dežele naveličamo megle in zimskega mraza si namenimo nekajurni sprehod po mirnih kotičkih naše Istre.
Pogled s Kroga na sečovljske soline
Pred seboj imam Atlas Slovenije s preglednimi kartami razmerja 1:50.000 iz leta 1985 in ko ga odprem na straneh 208 in 209, kot pomagalo pri opisu sedanje poti, vidim, da poteka dandanes sporna meja med Slovenijo in Hrvaško - slabega pol centimetrčka od tistega mosta čez Dragonjo (v notranjost sosednje države), kjer so našega mejaša Jorasa ne tako davno jezili s tistimi cvetličnimi koriti, zdaj pa z zapornico. Pa pustimo to politikom za igrice, mi pa pojdimo na en lep prijazen sprehod. Zapeljemo se prav not v Sečovlje in skozi vasico, ki že sama po sebi tiči na nekoliko vzdignjenem slemenu, lepo naravnost skozi strnjen del vasi, pa levo in po klančku navzgor ter potem še mimo šole na levi in po tistem strmem klancu med oljkami navzgor čisto do vrha, kjer je levo in desno prostrana travnata ploščad z lepim pogledom na sečovljske soline.
Tu pustimo avto. Pred nami je zdaj lepa, označena krožna sprehajalna pot. Lahek nahrbtniček z nekaj malega za pod zob nahrbet in pot pod podplate. Gremo naravnost mimo zadnjih hiš in stare cerkve Sv. Onofrija, potem pa po oni slabi cesti polagoma navzdol, dokler ne bomo opazili označenega odcepa levo. Cesta, ki smo jo zapustili, vodi navzdol v vas Dragonjo, mi pa bomo zdaj hodili večinoma na isti višini po obronkih nad dolino Drnice, manjše rečice, ki teče po tej dolini, po kateri je speljana cesta čez Šmarje v Koper. V pozni jeseni je ob poti polno živopisnega ruja, zdaj pa pot krasijo grmi brinov in bori. Čez kakšne pol ure pridemo po tej, nekdaj zagotovo pomembni prometnici za kmečke vozove in natovorjene osle, do asfaltirane ceste, po kateri gremo do manjše vasice Slami, pa potem naravnost navzdol, kjer bomo spet opazili oznako in smer rahlo v levo, zdaj po docela zanemarjenem in neshojenem kolovozu, da človek pomisli, da je "falil" pravo pot. Tudi ta del poti se lepo ovija naprej nad omenjeno dolino, zato so lepi pogledi nanjo in tudi preko nje na vasi na nasprotnem griču, na Sv. Petra, Novo vas in kasneje tudi na Padno.
Ko pridemo do precej slabe kamnite ceste, zavijemo ostro levo in po njej navzgor skozi oljčne nasade. Zdaj se res odprejo pogledi na Padno pa tudi vse naprej tja do Slavnika. Tu pridemo do manjšega zaselka, kjer jo udarimo za zadnjimi hišami na levi strani levo ob tistem oljčnem nasadu. Če se bomo ozrli proti obzorju v tej smeri, bomo pred seboj opazili hribček, kjer smo pred poldrugo uro pustili avto. Lep kolovoz nas zdaj vodi skozi oljčne nasade, potem pa levo in rahlo navzdol med šopi brnistre ter med skrivenčenimi hrasti in bori nazaj do tiste planje, kjer tiči naš avto. Če hodimo z otroci, jih lahko med potjo zamotimo tako, da poiščemo kak hrast z želodi, med listjem pa bomo nemara našli tudi še kak kostanj, ki so ga pozabile veverice. Za to krožno pot bomo potrebovali kakšne tri uri lahkotne hoje.
Jože Praprotnik