Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Bovec se že dalj časa ponaša z letališčem za ljubitelje športnega letenja, zlasti jadralnega. Delo letališča temelji na zagnanosti članov Posoškega aerokluba, ki ga upravljajo.
Letališka steza je pravzaprav malo bolj urejen travnik. Kontrola letenja deluje kar v zabojniku. Posebno poleti, na višku turistične sezone, imajo tisti, ki odgovarjajo za varnost v zraku nad letališčem, zelo razburljivo življenje: naenkrat je v zraku nad Bovcem tudi po dvajset jadralnih letal pa nekaj motornih, povrhu pa še cele jate jadralnih padalcev. Tudi nekateri ljubitelji modelarstva imajo tako velike modele letal, da bi bil trk s katerim od njih lahko zelo nevaren.
Med ljubitelji letenja je nastala pobuda, da se letališče bolje uredi, steza asfaltira in dogradijo ustrezne stavbe za kontrolo letenja in primeren hangar ter še malo bolje uredi ploščad za helikopterje, ki sodelujejo predvsem pri reševanjih v gorah in oskrbi nekaterih postojank.
Potem je ta pobuda prerasla v načrt, da se letališče uredi tako, da bodo na njem lahko pristajala tudi manjša potniška letala, zraven pa bo še velik športni center s stadionom, atletsko stezo in dirkališčem za gokart ter pripadajočimi stavbami. In seveda tudi parkirišče za 200 avtomobilov.
Vsi krajani Bovca še zdaleč niso prepričani, da si tako velike spremembe v svojem okolju želijo. Urejeno majhno letališče je ena stvar - zdajšnji načrt pa čisto nekaj drugega ...
Dilema je seveda resna. In nikakor ne zadeva le varstva narave in krajine v ožjem pomenu. Bovško letališče je že zdaj eno redkih te vrste v Alpah. Pa ne zato, ker drugje ne bi imeli denarja, da bi postavili letališče - predvsem zato, ker v podobnih alpskih dolinah stavijo na drugačen razvoj in jim gradnja letališč ne pride na misel. Ljudje, ki radi prosti čas preživljajo tako, da v gojzarjih kolovratijo po narodnem parku, spoznavajo lokalne navade, plezajo, soteskajo ..., se ne pripeljejo na počitnice v svojem zasebnem letalu. Ljudje, ki radi doživljajo naravo, si ne želijo gokart dirkališča in brnenja letalskih motorjev. Alpske destinacije odličnosti spodbujajo turizem z javnim prevozom, električnimi skuterji in peš. Ekoturizem, mehka mobilnost, doživljanje neokrnjene narave in lokalne identitete so tržno blago, ki se zelo dobro trži. Letališče, kakršno naj bi Bovec dobil po novem, z velikimi parkirišči in stadionom - to pa je investicija v popolnoma drugačen tip turizma. Igralništvo? Da, to bi šlo zelo dobro skupaj z manjšimi potniškimi letali! Treba se je torej resno vprašati, kakšno prihodnost občinsko vodstvo načrtuje za Bovec, da ta prihodnost potrebuje tovrstne velike (in silno drage!) posege v prostor.
Triglavski narodni park je že zdaj sila nenavaden narodni park: obdajajo ga športna letališča, ki tržijo neštete prelete zavarovanega območja (Bovec, Lesce), sredi parka je arena za množična tekmovanja v biatlonu (Pokljuka), dobili bomo velik športni park s stadionom na robu osrednjega območja TNP v Planici, razširili smučišča na Voglu ... Že zdaj je nad narodnim parkom nenehen hrup letalskih motorjev - da o hrupu s cest čez Vršič in na Mangrtsko sedlo niti ne govorimo. Zdaj pa bo še Bovec dobil infrastrukturo, ki s tipičnim turizmom, primernim za zavarovana območja in občutljiva naravna okolja, nima nič skupnega, je pa zelo primerna za razvoj igralništva, motorizirane rekreacije in množičnega turizma. Narodni park nam je torej kljub novemu, "življenjskemu" zakonu vse bolj in bolj odveč ... Vsega na majhnem prostoru pač ni mogoče imeti: neokrnjene narave, tradicionalne krajine, lokalne identitete, narodnega parka in igralnic, stez za motorizirano divjanje, letalskih vragolij nad Alpami in reklamnih sloganov o alpski idili. Treba bo sprejeti odgovorne odločitve. Kajti tako veliki prostorski posegi so odločitve, po katerih ni več poti nazaj. Evropska razvojna sredstva niso namenjena eksperimentiranju, ampak podpori odgovornih odločitev o prihodnosti.
Marjeta Keršič Svetel