Delo, Trip - Simona Fajfar: Ni se bati medvedov, volkov in risov, ampak klopov
Nezahteven izlet v kočevske gozdove, na rob Kuželjske stene, od koder se odpirajo čudoviti razgledi vsenaokoli, pod njim pa je naravno Kuželjsko okno
Kočevska, dežela prostranih gozdov, kjer živijo vse tri velike evropske zveri (medved, volk in ris), prijetno preseneča predvsem tiste, ki so se zanjo, za njene lepote, pripravljeni vsaj malo potruditi. Pohodniki lahko v tem gozdnatem svetu najdejo vrsto izjemnih razglednih točk in zanimivih predelov. Mednje zagotovo spadata tudi mogočna Kuželjska stena in njena največja zanimivost – Kuželjsko okno.
Ko sva z Antonom Selanom, prekaljenim pohodnikom iz doline Kolpe, ki vsako leto prehodi dva ali tri tisoč(!) kilometrov planinskih poti, stala na robu Kuželjske stene, je bilo gotovo: stena je presenetljiva z obeh zornih kotov. Pogled na ostenje, ki se v dolžino vije kakšen kilometer, pritegne v dolini zanesljivo pozornost, še zlasti iz vasi Kuželj, kjer se z 236 metrov nadmorske višine najprej počasi, potem pa strmo vzpne do 874 metrov.
Nama se je na robu prepadne stene odprl pogled na zeleno razgibano dolino Kolpe z vrhovi Gorskega Kotarja v ozadju. Nekaj sto metrov pod nama se je v delnem mrču vila Kolpa, ponekod povsem mirna in skorajda neopazna, drugje, v predelu, kjer so brzice, pa je bila s take razdalje zanimivo srebrnobela. Med hribi, ki so prekriti z gozdom, se tu in tam kažejo vasi, a so dokaj redke, saj je za te gozdnate kraje značilno, da so naselja precej raztresena in redka. Toda, tako kot se za Kuželjsko steno spodobi, je z vrha, kjer se lahko pohodniki vpišejo in si priskrbijo pečat, najlepši pogled na istoimensko vas pod nami. Ta v resnici ni samo ena, ampak ima na drugi strani Kolpe, čez most, na Hrvaškem, še istoimensko dvojčico. Ali pa je nasprotno, kdo ve. Pomembno je le to, da so ljudje v preteklosti, in še vedno, če je le mogoče, tukaj živeli povezano, saj drugače v teh precej neizprosnih krajih tudi ni bilo mogoče.
Kuželjsko okno
»Če bi bilo lepo vreme, bi videla tudi Kamniške Alpe,« je razložil Anton Selan, ko je preverjal in sproti razlagal, kaj je naokoli: od bližnje Krempe, kjer je znano rastišče narcis, do Krokarja, kjer je med sicer varovalnimi gozdovi tudi ostanek čisto pravega pragozda. Potem mi je tam v daljavi kazal Snežnik in na drugi strani Kolpe Snježnik, Veliki Risnjak, Dragomalj ...
Toda presenetljivo lepi razgled še ni bil vrhunec nezahtevnega pohodniškega izleta. Po še vedno izredno zanimivi gozdni poti, kjer vsakega fotografa mamijo preperela ali z mahom obrasla drevesa ter kamni in skale vseh mogočih oblik, sva se odpravila naprej in se spustila do Kuželjskega okna. Pogled skozenj sicer nekoliko zastira drevo, ki se je razrastlo ob robu odprtine, vendar kljub temu ni mogoče nasprotovati imenitnosti menda približno sedem metrov visoke odprtine, skozi katero je videti kolpsko dolino in vas Kuželj. Čeprav bližnji pogled skozi okno ni mogoč zaradi strmine in nevarnosti zdrsa, je okolica tako razgibana, da le pripomore k še večjemu navdušenju nad tako igrivostjo narave.
V krajih, kjer pohodnika spremljata umirjenost in tišina, pa ni bogat le živalski svet, čeprav tod letajo tako redke vrste, kot sta sokol selec in planinski orel. Raznovrstno je tudi rastlinstvo, saj tu raste živorumeni skalni glavinec, ki je predstavnik submediteranskega sveta. V določenih predelih Kolpe se namreč vidno prepletajo oziroma ločijo – kot na primer na robu Krempe – vplivi sredozemskega in celinskega podnebja. Zaradi posebnih ekosistemov in florističnih zanimivosti je, med drugim, rob Kuželjske stene zavarovan kot gozdni rezervat Stružnica.
Slovenska Švica
Kraje, ki so jih v preteklosti nekateri imenovali slovenska Švica, lahko pohodniki obiščejo tudi po dveh urejenih planinskih poteh. Kuželjska stena in Kuželjsko okno, ki sodita po mnenju Antona Selana med najlepše planinske točke na Kočevskem, sta vključena v Kočevsko planinsko pot in Kostelsko planinsko pešpot. Prva planincu v 45 urah hoda razkriva najlepše vrhove Kočevske. Začne se pri koči pri Jelenovem studencu, se spusti do Žage ob Kolpi, popelje po vrhovih, ki se pnejo nad Kolpo, in potem zaokroži nazaj do tisočakov na severnem delu Stojne. »Za vztrajnejše je tu še trasa Male kočevske planinske poti, ki ta krog razdeli na pol,« razlaga vodnik.
Druga možnost pa je raziskovanje Kostela in dežele ob Kolpi s Kostelsko planinsko potjo, ki se začne pri Potoku, se dvigne na Stružnico in potem na še višjo Kuželjsko steno, nato pa se strmo spusti mimo Rak do Kolpe pri Kužlju in se potem po vzponu skozi Laze in gorski masiv Koso prevesi nazaj do Potoka. »Vse poti so dobro markirane,« pravi Anton Selan, ki vsako leto sodeluje tudi pri izvedbi tradicionalnega majskega pohoda po Kostelski planinski poti; zadnja leta se ga udeleži po tristo pohodnikov. Številka je povsem sprejemljiva, je še dejal sogovornik, ki je, podobno kot večina ljudi iz teh krajev, prepričan, da je spokojnost, ki vlada tu, treba ohraniti.
O največjih živalih iz teh krajev, ki si delajo z različnimi izleti po Ljubljani oziroma Rožniku zelo slabo »reklamo«, pa ni treba izgubljati besed, saj je neizpodbitno dejstvo, da so najnevarnejše živali teh krajev – klopi!
Simona Fajfar