Walter Bonatti: LE MIE MONTAGNE
Spremno besedilo: Lionel Terray, Hermann Buhl, Walter Bonatti - tri velika imena evropskega povojnega alpinizma. Francoz, Nemec, Italijan, vsak od njih pomeni vrhunec doprinosa svojega naroda k razvoju alpinistične dejavnosti. Te tri velike osebnosti med osvajalci vrhov in sten močno izstopajo iznad množice vrhunskih alpinistov njihove dobe - čeprav jim je bil marsikateri izmed njih po športnih, fizičnih sposobnostih v plezanju nemara vsaj enakovreden. To, kar izdvaja te velike može iznad poprečja, je njihova izredna intelektualna moč, ki je obogatila alpinizem, mu dala novi polet, novega duha in vsebino, obenem pa to svojevrstno dejavnost povzdignila na današnje, sodobne temelje. Izredno pomembno je, da so ti možje čutili potrebo, izpovedati svetu svoje poglede na alpinizem, ki so jih neprisiljeno vtkali v pripovedi o njihovih velikih dejanjih v gorah. Tako so nastale tri knjige, ki so pravcato »sveto pismo« sodobne alpinistične dejavnosti.
Prvi dve knjigi - Buhlov Nanga Parbat in Terrayeve Osvajalce nekoristnega sveta Slovenci že imamo. Spoznali smo preprostega, romantično zanesenega Buhla, prav nič »nemškega« v svoji vzvišeni, nedosežno intenzivni ljubezni do gora. Buhl, v vsakdanjem življenju tako nebogljeni in utesnjeni idealist, ki je hlepel le po neskončni svobodi, ki jo doživljaš v plesu nad prepadi, nam je pokazal, kako čisto in plemenito je lahko alpinistično dejanje. Buhl je v stenah iskal predvsem svojo srečo. Našel jo je, a žal tudi smrt.
Tudi Terray je divje ljubil gore. Pri tem pa je še vedno trdno stal na zemlji, ni se pustil zanesti v opoj tako kot Buhl. Terray, ki je v gorah iskal predvsem popolnost, nam je v svoji knjigi povedal, kako je mogoče nadarjenemu alpinistu vsestransko obvladati gorski svet. Tudi Terray je našel smrt v gorah, kar je zelo presenetljivo, saj nemara v vsej zgodovini ni bilo alpinista, ki bi tako briljantno obvladal svoj »posel« kot on.
Italijan Walter Bonatti je od te trojice najmlajši in edini še pri življenju. Pri tem pa mu ni nič manjkrat kot Buhlu in Terrayu šlo za nohte. Nasprotno, Bonatti se je večkrat znašel v strahotnih položajih, ko so umirali najboljši, vendar se je s svojo legendarno trdoživost jo in seveda tudi s preudarnim ravnanjem vedno izvlekel. Drži se ga vzdevek »mož, ki se vedno vrne«! No, treba je priznati, da razpolaga Bonatti z nekaterimi fiziološkimi posebnostmi, ki so dane le redkim, kdor pa jih ima, je že po naravi neprimerno odpornejši od večine.
Walter Bonatti je verjetno najbolj kompleten alpinist v zgodovini. Pokazal je nedoseženo mojstrstvo v vseh elementih alpinističnega udejstvovanja: v skali, snegu, ledu in mešanem svetu.
Bonatti se ne kaže kot nežen, rahločuten ljubitelj gorske prirode, čeprav je to do neke mere vendarle bil. Čeprav v svoj knjigi pogosto z zaničevanjem govori o vsakdanjosti, o svoji neprilagojenosti na dolino, je vendarle stal še bolj kot Terray trdno na zemlji. V gorah je iskal predvsem akcijo, drzno dejanje mu je pomenilo največ. Svoje mojstrstvo je dosegel na metodičen, premišljen način.
Bonatti spada med najbolj inteligentne alpiniste v zgodovini. Pri njem ni sledu obešenjaške drznosti Hermanna Buhla, a je le-tega vendarle po rezultatih 
prekosil. Bonatti ni nikoli ničesar prepustil naključju, morda se je prav zaradi tega vedno uspel izvleči iz stiske.
No, zadnje čase je čuti, da se Walter Bonatti spet vrača v gore. Seveda ne več kot osvajal ec, temveč kot ljubitelj, uživač, kot stari, a verjetno še ne ostareli mojster, ki ima toliko povedati mladim. Svoje najbolj odmevne besede pa je Bonatti spregovoril že v herojski dobi svojega alpinističnega udejstovanja.
Knjiga »Le mie montagne - Moje gore, ni nastala v kaki pisarni, temveč neposredno »na fronti«. Bonatti jo je napisal v času, ko je dosegel vrhunec mojstrstva. Zato je ta knjiga še posebno dragocena. Kajti napisal jo je človek, ki ima resnično kaj povedati in čigar beseda bo v svetu alpinizma vedno veljala kot ena izmed najtehtnejših. Prav bi bilo, da bi tudi Slovenci kot alpski narod z bogato razvito alpinistično dejavnostjo prisluhnili tej besedi.
Začetek predgovora iz knjige Walterja Bonattija - Moje gore
Ko sem prvikrat prišel na misel, da bi izročil občinstvu te alpinistične zapiske, sta me obšla plahost in neprijeten občutek. Počutil sem se natančno tako kot kak fantič, ki bi želel svojim prijateljem, ki so se zatopili v mehanizem kake znanstveno- fantastične igrače, dopovedati (čeprav sam ne ve, kako), da mu je še vedno bolj pri srcu, če teka po svetu golih nog in se prekopicuje po travnikih, sem pomislil na to dobo, v kateri živimo, na dobo, v kateri je tehnika zmagala pod severnim polom in na Luni; pomislil sem na zavaljeno mehkužnost toliko ljudi, ki so postali žrtve lahkega življenja - in sem si dejal: navsezadnje, kaj je dandanes lepšega od tega, da še vedno lahko tekaš po svetu golih nog in se prekopicuješ po travnikih? Kaj boljšega, kot da se približaš preprosti in darežljivi naravi, če želiš v sebi začutiti novega človeka? Trdno verujem, da je narava učiteljica. In vsled tega sem prepričan, da so gore s svojimi lepotami, svojimi strogimi zakoni tudi danes, še bolj kot včeraj, ena od najbolj zanesljivih šol človekove osebnosti. Kajti v gorah se predvsem naučiš trpeti. To razmišljanje mi je bolj kot kaka druga stvar vlilo zaupanje, ki mi je bilo potrebno, da sem objavil te zapiske o prav preprostih stvareh.
Preden začnem, bi želel najprej zapisati nekaj osebnih misli, da bi bralcu bolj približal svoj osebni pogled na stvari in da bi pojasnil s tem v zvezi svojo zamisel alpinizma, ki je osnova vsem mojim gorniškim dejanjem. …