Borut Peršolja: Besedilo je bilo prvič objavljeno kot zadnje poglavje v knjigi Slovensko planinstvo.
Če ste zdržali do tega poglavja, ste lahko opazili, da je bil tempo ves čas zložen. Toda na vrhu, na točki dopolnjene samouresničitve (in predno zaprete knjigo), se je hočeš nočeš treba zaustaviti: vsaj za hip, za trenutek nujno potrebnega pogleda v samega sebe. V gorniškem jeziku to pomeni, da smo na stojišču v dolini, ki nam omogoča pregledno razvedanje kje smo, kaj smo prispevali gorniškemu svetu in kam gremo. Doseženo je napotek vodniku (k prihodnosti), da bo šel za svétom in bo z lastno vodljivostjo (izbiro dejanske poti in smeri) hodil, plezal, smučal proti cilju: spoznavanju in odkrivanju gora ter samega sebe.
Dosežki v gorah in dolini
V sredini in ob koncu 19. stoletja smo bili zraven (o tem izčrpno poroča ta knjiga), ko se je začelo iskanje gorniških tovarišev in njihovo združevanje. Gre za zgodovinski in sociološki pojav, ko so posamezni somišljeniki stopili skupaj in na različnih koncih Evrope ustanovili prva planinska društva. Motivi obiskovanja so se odtlej spremenili skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini.
Pa so ti motivi res tako drugačni od tistih v času ledenodobnega človeka? Visoke paleolitske postojanke v Potočki zijalki (1630 m) na Olševi v Karavankah, v Medvedovi jami (1500 m) na Mokrici v Kamniško-Savinjskih Alpah in nekoliko nižja v jami Divje babe (450 m) na Idrijskem v nobenem pogledu niso bile udobne. Bile pa so varne in kot take so omogočale življenje. Morda pa tudi ustvarjalnost: piščal iz arheološke plasti Divjih bab v starosti okrog 50.000 let je oprimek najboljše vrste. Zato morda prvopristopnikov sploh ni bilo. Bili so ljudje, drzni, radovedni, razmišljujoči in naveličani znane okolice. Tudi na območju Slovenije.
Najvišji vrh Slovenije, Triglav ( 2864 m), je bil z vrha prvič dokumentirano opisan osem let pred Mont Blancom (4810 m), najvišjim vrhom Alp in 22 let pred najvišjim vrhom današnje Avstrije, Velikim Klekom (3798 m). Domačini so se na Triglav povzpeli na pobudo Žige Zoisa – sponzorja (ki jim danes očitamo vse prej kot prijazne stvari) in tako nevede začeli tradicijo današnjih komercialnih odprav ter zahtevne dejavnosti poklicnih gorskih vodnikov.
Dvajset let kasneje pa je Valentin Stanič v gore hodil brez vodnika in pozimi. Nezaslišano! Norec! In še – duhovnik, izobražen po vrhu! Danes ga opisujemo kot začetnika zimskega in modernega alpinizma v Vzhodnih Alpah. Bil je Slovenec. Tudi njegovi alpinistični nasledniki tega spoštljivega in prvinskega odkrivanje gora in človeka so v zadnjih desetletjih v samem svetovnem vrhu. Z uspešno odpravo na Everest leta 1979 smo končali obdobje velikih ekspedicij, v gorstvih po svetu smo utrdili alpski slog in utrli solo plezanje (hitro, lahkotno in z veliko tehničnega znanja) po najbolj odločnih linijah najvišjih svetovnih sten. Slovenski alpinizem je v svetu znan in prepoznaven. Vedno bolj pa je prepoznavno tudi slovensko športno plezanje – Martina Čufar in Mina Markovič sta že bili svetovni prvakinji.
Večina gorniških učbenikov pravi, da so ljudje (lovci, pastirji, rudarji, nabiralci zelišč …) pred 20. stoletjem hodili v gore zaradi nuje in gospodarskih vzgibov. Temu navkljub (pri tem pa ne smemo spregledati slikarstva in glasbe) pa smo domnevno že leta 1795 sedanji Slovenci v svojem takratnem jeziku dobili poetično odo Vršác, še danes eno najlepših hvalnic našega gorskega sveta, ki jo je napisal Valentin Vodnik. Je bil njegov gospodarski motiv obiskovanja gora ta, da bi pesem prodal v knjigi Pesme za pokušino (1806)? Takoj po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva je začel izhajati Planinski vestnik, ki ni bil le društveno glasilo, temveč narodna, kulturna, strokovna in naravovarstvena revija. Danes ima v slovenskem kulturnem prostoru prav posebno mesto (s kulturo si deli tudi rojstni dan – 8. februar), saj izhaja tako rekoč nepretrgoma in je ena od najstarejših revij z gorniško tematiko na svetu in hkrati najstarejša slovenska revija, ki še izhaja. Z besedo smo ravnali skrbno in vztrajno.
Razvojne poteze Planinskega vestnika zrcalijo poteze Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije:
V tem pregledu dosežkov si svoje mesto zasluži še gorniški priročnik Na planine!, ki ga je Pavel Kunaver napisal leta 1921. Zasnova poglavij, ki že takrat obsegajo celovito gorniško dejavnost (od gibanja, varnosti do doživljanja in varovanja gora), pokaže presenetljivo podobnost z današnjim predmetnikom planinske in alpinistične šole. Prav celovitost gorniškega usposabljanja je ena temeljnih razpoznavnih značilnosti slovenske planinske organizacije. Dobrih sto let po začetku organiziranega delovanja smo dobili Planinski terminološki slovar (2002), eno temeljnih del na strokovni, jezikovni in raziskovalni ravni za potrditev samozavesti gorniškega delovanja. Gre za razlagalni, normativni in prevodni slovar ali spoznavni zemljevid gorništva, ki dokazuje visoko raven razvitosti gorniške stroke. Znanje smo znali razvijati in ga nesebično razdajati drugim.
Triglavski narodni park spada med najstarejše evropske parke – prvo varovanje sega v leto 1924, ko je bil ustanovljen Alpski varstveni park. Pri tem so imeli odločilno vlogo člani Slovenskega planinskega društva. Tudi zakon o Triglavskem narodnem parku iz leta 1981 ne bi bil sprejet, če ga ne bi odločno podprla Planinska zveza Slovenije. V novem zakonu iz leta 2010 pa besede gorništvo ne najdemo. Da smo lahko cenili to, kar smo želeli varovati, smo morali svojo gorsko pokrajino tudi raziskovati in primerjati z drugimi. Po Valvazorju, Hacquetu, Scopoliju, Seidlu ostaja Melikov celovit opis v knjigi Slovenski alpski svet iz leta 1954 nepresežen. Tudi najstarejši in najdlje trajajoči (od leta 1946) slovenski znanstveni projekt poteka 2520 m visoko – opazovanje Triglavskega ledenika.
To so torej ene od vej gorniškega drevesa, na katerem sedimo.
Sam ali skupaj, nečlan ali član
Obiskovanje gora se vedno začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj. V organizaciji, ki ima skoraj sto dvajset let kasneje obsežne izkušnje, sveže znanje in zavidljiv ugled. Planinska organizacija – tako s skupnim imenom imenujemo planinska društva in Planinsko zvezo Slovenije – ponuja številne možnosti za osebno rast slehernega obiskovalca gora.
V sedanjem družbenem okolju je zagotovo najlaže biti nečlan – v najširšem pomenu te besede. Stopnja razvitosti in odprtosti družbe nam omogoča rabo številnih dobrin. Slovenski pravni red nam zagotavlja prost dostop do gora. Tako so vsakomur – ne glede na članstvo v planinski organizaciji – na voljo zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake, ki sestavljajo razvejeno planinsko omrežje. To velja tudi za nakopičeno planinsko znanje, veščine in izkušnje, uporabo vodniške in strokovne literature, zemljevidov in dejavnosti prostovoljnega in gorskega vodništva.
Gorništvo je sestavni del slovenske nacije (torej naroda, ki ima svojo državo) in ga opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (vzpetega sveta je več kot 70 % površja Slovenije), delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v letu 2008 14,6 %), množičnost članstva (več kot 57.000 članov v letu 2010), razvejenost planinske organizacije (264 društev, 8240 km planinskih poti in 174 planinskih koč in bivakov) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovna sprejemljivost.
Gorniško znanje za vse
Znanje je vsekakor pomembno. Toda še veliko pomembnejša je njegova koristna uporaba. Usposabljanje je veliko več kot le osvajanje znanja in veščin za doseganje (ozkih) gorniških ciljev. V planinski organizaciji imata pojma vzgoja in izobraževanje svojstven pomen: če pomeni izobraženost obvladovanje določenega znanja ali spretnosti, pomeni vzgojenost zavedanje pomena in upoštevanje naučene vsebine in dosledno uporabo v praksi. Zato je tako težko postati star alpinist … In kot pravi Dalajlama: izobraževanje pomeni tudi odpiranje oči za potrebe in pravice drugih ljudi. Domače izročilo je najučinkovitejše za določenega posameznika v posameznem primeru v domači pokrajini.
Zato sem najprej gornik in šele potem član planinske organizacije. In najprej človek in šele potem gornik. Kot član planinske organizacije sem posebej odgovoren zanjo, kot inštruktor planinske vzgoje sem še posebej odgovoren za usposabljanje članstva, kot človek pa sem odgovoren za celotno človeško skupnost. In ker večina ljudi ni gorniško aktivnih, iščem načine, kako bi jim pomagal z gorniškim znanjem, ko ga le-ti potrebujejo.
Govorim o (ne nujno v tem vrstnem redu):
- izkušnji reševanja problemov,
- izkušnji napora,
- izkušnji dovoljenih meja,
- izkušnji odrekanja in ponosa ter
- izkušnji sožitja.
Dolinskega življenja si večinoma ni mogoče predstavljati kot goro. Bilo bi prenaporno. Filozof Žižek nas je pred kratkim spomnil, da je Lenin leta 1922 spisal besedilo O vzpenjanju na visoko goro. V njem je (za svoj revolucionarni) namen uporabil analogijo plezalca, ki po svojem prvem poskusu osvojitve novega vrha sestopa v dolino. Ko se umikamo, “od spodaj glasovi zlobnega veselja. Tega ne skrivajo; radostno se smehljajo in kričijo: Zdaj, zdaj bo padel! Prav mu je, norcu! Drugi prikrivajo svojo zlobno radost. (Glej, glej, obrnil se je! Sestopa! En sam korak mu vzame večurne priprave!).”
Obiskovalci gora smo torej tisti, ki se ne prepustimo obupu in ki ohranjamo svojo moč in voljnost, da pri nadvse težavni nalogi – priti na vrh – vedno znova “začnemo od začetka”. Vedno startamo v dolini, tja se tudi vedno vrnemo in nikoli ne moremo začeti tam, kjer smo prejšnjič nehali. Že prehojeno pot je treba ponoviti – tu ni nobene bližnjice.
Društvena zveza ali zvezana društva
Podatki kažejo, da članstvo v planinski organizaciji izgublja veljavo, dejavnost sama pa se povečuje in sproščeno širi zunaj njenih okvirov. Zdi se, da sta si v nasprotju težnja po osamosvojitvi posameznika in njegovi svobodi ter želja po ustvarjanju pogojev (gmotnega) napredka v okviru planinske organizacije. Zato je treba dosledno uveljaviti zlato pravilo društvenega poslanstva: vsakomur naj bo omogočen poln osebnostni gorniški razvoj s spremljajočimi pogoji življenja. Zgolj skupnost, ki vidi razvoj slehernega posameznika in kateregakoli društva kot nekaj izjemno vrednega za gorništvo, je demokratična skupnost.
Premišljevanje, ki pomeni pot k uresničeni gorniški demokraciji, temelji na našem odnosu do najmlajših in medgeneracijski solidarnosti. Tudi gorniška skupnost se vzpostavlja prek razlik med različnimi skupinami (danes obstajajo največje razlike v odnosu do izjemnih vrhunskih alpinistov in gorskih kolesarjev). Gre tudi za dve skupini (mlade in starejše), ki sta žrtev diskriminacije le zaradi starosti. Ob življenjskem toku, ki ga živimo, pa skorajda nimamo več priložnosti opazovati realnega poteka življenja ter obogateti z življenjskimi zalogami izkušenj starejših. Zaznati je pomanjkanje skupnostnega načela in načela enakosti. Ohranjajo se vzorci in ustvarjajo preštevilne neracionalne povezave, ki zavirajo demokratičen razvoj. Mednje sodi tudi zatajevano razumevanje, da so planinsko zvezo ustanovila društva in da so ona tista, ki morajo sprejeti dolžnost/odgovornost zanjo.
Pismo potreb planinske zveze, naslovljeno na planinska društva:
1. Zanimaj se zame!
2. Najdi si čas zame!
3. Pogovarjaj se z mano!
4. Prosim, posreduj mi tvoje osebne podatke!
5. Zaupaj mi!
6. Ne sklicuj se name samo takrat, ko ti ne gre po načrtih! (Teh načrtov tako ali tako nisem videla.)
7. Hvala za posredovani del članarine. Mi lahko pošlješ še nekaj srčnosti?
Postavljata se ključni vprašanji:
- kako preseči to razmišljanje in
- kako naj planinska organizacija postane bolj učinkovita?
Izziv za kakršnekoli spremembe je dosega tako imenovane win–win situacije, ko nihče ne izgubi, ampak vsi dobijo. Da ne bo pomote: planinska društva, planinska zveza, predvsem pa obiskovalci gora.
Gorništvo kot način življenja
O značilnostih gorništva največ povedo pojmi prosti čas, motiviranost, sproščenost, igrivost, zadovoljstvo, prostovoljnost, prijateljstvo, način življenja. Organizirano gorništvo intenzivno išče odgovore na naraščajočo individualizacijo obiskovanja gora in aktivno sodeluje pri razvoju sonaravnega športa in turizma v slovenskih gorah. Očitno je, da vsi skupaj rabimo metodo nahrbtnika – vsem odločevalcem je treba splezati na hrbet (nikakor pa ne na rit z naritnikom!) in izvajati nenehen pritisk, da bodo vendarle sprejeli odločitve, ki jih terjamo.
Planinska organizacija v Sloveniji kot posebno vrednoto in enega temeljev svojega delovanja razvija prostovoljno delo. Prostovoljstvo je za marsikaterega člana pomemben del življenjskega poslanstva in samouresničitve. Že prostovoljstvo je na lestvici vrednot precej visoko, gorniško prostovoljstvo, ki prispeva k varnosti v gorah, pa še posebej. Za gorništvo veljajo splošna etična merila, ki pa so v gorah še bolj izbrušena in opazna. Za ocenjevanje ravnanj v gorah so na voljo številni domači in tuji zgledi, tako ima Planinska zveza Slovenije od leta 1973 Častni kodeks slovenskih planincev.
Samozavestno lahko trdimo, da naše – slovenske – rešitve in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta starožitnost pa ni večna, ampak je vsakdan in z vsakim gorniškim dejanjem na preizkušnji. Zato je treba gojiti kulturo življenja, ustvarjalnosti in povezovanja. So to odlike slovenske šole gorništva včeraj, danes in jutri?
Borut Peršolja