Delo, 13.12.06 - Špela Dobnikar: ...v osrčju Triglavskega narodnega parka - Ranč Mrcina v Bohinju
Delo, sreda, 13. decembra 2006
TRIP
Ranč Mrcina, Studor v Bohinju
Na hrbtih islandcev
v osrčju Triglavskega narodnega parka
Islandski konji ljubijo naravo, so temperamentni, a miroljubni — Pri jahanju je najpomembneje, da je jahač sproščen — Mrcina v živalskem svetu pomeni kompliment — Jasna hierarhija točno določa, kdo je šef
Vasica Studor v Bohinju obiskovalca najprej pozdravi z veliko starimi toplarji. Pred skoraj vsako domačijo se pasejo konji, krave ali celo osli. Tistih nekaj deset hiš, kar jih vasica šteje, obdajajo gore, hribi, polja in njive. V središču vasi je ranč Mrcina, ki je uspešno združil naravo Triglavskega narodnega parka in ljubezen do konj, ki jih poskušajo pobliže predstaviti tudi obiskovalcem.
Pred osmimi leti sta Robi Božnar in Borut Kokalj, prijatelja in ljubitelja konj, opazila, kako veliko je v Bohinju povpraševanje po jahanju in stikih s konji ter kako majhna je ponudba. Odločila sta se tvegati, ustanovila sta ranč, ga poimenovala Mrcina in kupila prvih pet islandcev. Zanimanje je bilo veliko in pet živali je postalo premalo. Zdaj ranč šteje petnajst konj, deset islandskih in pet lipicancev, zraven pa še nekaj mačkov in prijaznega psa.
Prvo pravilo je sproščenost
»Preden se odpravimo jahat, se je treba pobliže spoznati s konjem,« pojasni Robi in iz hleva pripelje Eljo, Fiolo in Drafnerja. To so trije izmed desetih islandskih konj, ki jih običajno jahajo obiskovalci. S svojo dolgo grivo in gosto dlako delujejo simpatično in prav nič agresivno. Njihova domovina je Islandija, kamor so jih leta 865 s seboj pripeljali Vikingi. Takrat so prepovedali pripeljati katere koli druge konje na otok in hkrati je veljalo, da se tisti, ki zapusti Islandijo, tja ne sme več vrniti. Pravila veljajo še zdaj in tako so se s tisočletji oblikovale posebnosti islandskih konj. So zelo temperamentni, zaupljivi, manjše rasti, njihova posebnost pa je tudi njihov štiritaktni hod, imenovan toelt.
Po naravi resda niso najboljši za začetnike, vendar pa to postanejo, ko jih priučijo. Zaradi majhnosti so primerni tudi za otroke, zaradi posebnega koraka pa jih je lažje jahati. Ker izhajajo iz Islandije, med njihovimi lastniki velja pravilo, da jih poimenujejo z islandskimi imeni.
Robi nam poda krtače in vsak mora svojega konja najprej pripraviti na ježo, ga skrtačiti, nastaviti dolžino stremena in ga osedlati. Tako se žival privadi na nas in naš glas, jahač pa se ob tem znebi morebitne napetosti ali strahu, kar je najpomembneje. Sledi uvajanje v maneži, kjer vsak odjaha nekaj krogov. Že kmalu gredo lahko tudi začetniki na teren, kar je posebnost islandskih konj, ki se skriva v njihovi povezanosti z naravo. Šumi na prostem jih le redko preplašijo ali vznemirjajo in že v njihovih genih so zapisani brezmejni pašniki in gibanje v naravi.
Jahač ima nadzor, ne konj
Ena izmed stvari, ki obiskovalca zagotovo zanima, je, od kod izvira ime ranča. Robi pove, da je mrcina pri živalih kompliment in da pomeni najboljšo žival v tropu. Da njihovi konji niso nikakršne mrcine, lahko vidimo že na prvi pogled. Pa nas vseeno zanima, ali se je kdaj že pripetilo, da je konj koga vrgel s sedla. »Pri nas pravimo, da te konj nikoli ne vrže iz sedla, vedno ti padeš dol. Jahač je vodnik in gospodar in on odloča o vsakem premiku živali. Če padeš, si očitno nekaj delal narobe,« razloži Robi.
Vseeno se kdaj pa kdaj zgodi, da kdo pristane na tleh. Nekoč je na ranč prišlo nekaj mladih fantov, ki so želeli prvič jahati konje. Ko so se po uvajanju odpravili v naravo, je eden izmed njih vso pot navdušeno vpil, da je John Wayne. Ko je jahal mimo drevesa, je spregledal vejo, tako da ga je vrgla na tla. Johna Wayna so preimenovali v Johana Vejo, ki se je naučil, da je bolje močno držati vajeti kot pa igrati v vesternu.
Jahajo v vsakem vremenu
Islandski konji slovijo po živahnem temperamentu, zanimivo pa je, da so urejeni v jasno hierarhijo. Ko jahamo proti Senožeti, hribu nad vasjo, hodi Elja zadnja in se le stežka premika. Vodnik pove, da je »šefica« in se čuti užaljeno, ker hodi zadnja. Zanimivo je, kako se je drugi konji bojijo in kako spremenijo vedenje, ko pridejo v njeno bližino.
Ko prihajamo na vrh hriba, se odpre čudovit razgled na vasico pod nami in na Julijske Alpe. Dveurna ježa med polji, kjer ni videti žive duše niti avtomobila in kjer je edini zvok mukanje krav, je prava sprostitev. Ta pot je med obiskovalci ranča zelo priljubljena, izlete pa organizirajo vse leto in ob vsakem vremenu. Ranč predvsem v poletnih mesecih obišče veliko tujcev, zlasti Nemcev, Italijanov in Angležev. »Angleža ne zanima, ali pada dež ali ne, jahati hoče v vsakem vremenu. Tako se jahanju odpovemo le med hudo nevihto in v poletnih mesecih med enajsto in četrto uro, ko je prevroče tako za konje kot za ljudi.«
Robi še pove, da izleti trajajo od ene ure pa do dveh dni, kar je še posebno zanimivo. V dvodnevnih turah se odpravijo na Pokljuko, tam prespijo na seniku in drug dan odjahajo nazaj. Za otroke pa poskrbijo v poletnih mesecih s taborom, na katerem se naučijo jahati, streljati z lokom, spijo na seniku in preživljajo čas v naravi.
Po končani ježi nas Robi gostoljubno povabi na čaj. Pove, da je ranč njegova služba. Delaš lahko ves dan, pa dela nikoli ne zmanjka. Očitno je, da se mu zaposleni predajajo iz ljubezni do konjev in narave ter z željo, da ljudem ponudijo nekaj novega, pristno in zabavno rekreacijo vse leto. Poleg jahanja pozimi omogočijo tudi vožnjo s sanmi ali pa ski joring, kjer se smučar drži za posebno ogrodje, ki ga vleče konj.
Špela Dobnikar