Tokratni cilj v Patagoniji je bil začrtan že lansko sezono, ko sva začela odlično prvenstveno smer v južnem razu Poincenota. Misli so nama celo leto uhajale nazaj v strme poči in gladke prehode v tej estetski liniji in oba sva se močno veselila ponovne izkušnje. Začelo se je zelo optimistično, saj sva že na letališču vedela, da se začenja okno lepega vremena in še isti dan prihoda v El Chalten spakirala opremo ter se navsezgodaj naslednje jutro podala na dostop pod stene. Večina drugih plezalcev je že plezalo, nekateri pa so po neuspešnih poizkusih že sestopali nazaj v civilizacijo. Odločila sva se za plezanje smeri Frader Pisafe v El Mochu, ki je poleg lepega plezanja služila tudi kot ogledna točka za nekoliko začinjen dostop do najinega glavnega cilja, v območju katerega se je lansko sezono zgodil večji podor.
Opremljena z vedenjem, da podor ni naredil večje škode, sva se vrnila v El Chalten, motivirana za resen poizkus ob prvem dovolj velikem vremenskem oknu. Tu pa se je začela rdeča nit celotne odprave, čakanje na okno, ki ga ni in ni hotelo biti. Večkrat so vremenski modeli že vlile upanje, a je le to izpuhtelo, ko so se vremenski sistemi premaknili drugače, kot so si napovedovalci zamislili. Vedela sva, da potrebujeva vsaj tri dni lepega vremena za realen poizkus v najini smeri.
Po enem mesecu čakanja in plezanja v okolici El Chaltena sva izkoristila en dan lepšega vremena za ponovni vzpon v steni El Mocha, tokrat v smeri Voie des Benitiers, ki je postregla z precej težavnimi prostimi detajli in strmim plezanjem. V zadnjem tednu pred odohodm sva v orkanskem vetru komaj prišla do najine opreme in še zadnjič letos pomežiknila tem čudovitim stenam v slovo. Tokratna sezona je bila vremensko najslabša v zadnjih desetih letih in glavni vrhovi niso videli dosti obiska. Do najinega odhoda je bil vrh Fitz Roya dosežen le dvakrat, na Cerro Torreju in Torre Eggerju pa ni stal nihče. Patagonsko vreme je še vedno zvesto svojemu slovesu, a hkrati soustvarja izkušnjo, ki je bistvo najinega udejstvovanja. Na srečo stene počakajo in v tretje gre rado, pravijo.
Opravljeni vzponi:
- El Mocho prost vzpon v smeri Frader Pisafe (6c+, 400 m)
- El Mocho, prost vzpon v Voie des Benitiers (7b, 450 m)
Poročilo pripravil Luka Krajnc