Peter Ramuš: ... v Glinščici
Ker je ravno tako naneslo, da sem bil že en večer prej v Kopru, me je v soboto zjutraj pred odhodom na Primorsko klical Andraž in me malce v šali vprašal: “A pa si ti prepričan, da ne pada dež? Tukaj tako ščije, da razmišljamo, da bi rajši obiskali živalski vrt.” Pogled v nebo res ni vzbujal pretiranega upanja, a modelska napoved padavin je črto med mokro in suho skalo zarisala nekje nad tržaškim zaledjem. “Ne, ne kar pridite, popoldne bo sonce,” sem nekoliko optimistično odgovoril, sam pri sebi pa pomislil, da tudi kak moker sprehod po lepi dolini Glinščice ali obisk Osapske stene v tako slabem vremenu za tiste, ki bodo v teh koncih prvič, ne bi bila tako slaba izbira. Pa tudi kak kozarec refoške se lahko popije pod streho prijaznih gostišč.
Tako se nas je malo pred 10. uro na parkirišču pred kočo Mario Premuda (mimo grede Rifugio Mario Premuda je z 82 metri nadmorske višine, najnižje ležeča planinska koča v Italiji) nabralo kar 16 članov odseka. Od tega je bilo polovico udeležencev tečajnikov AŠ, drugih osem pa spremljevalnega osebja, kar je pomenilo, da smo se z lahkoto porazdelili po navezah in okoliških smereh.
Pravzaprav smo izbrali idealen dan za plezanje v Glinščici. Medtem, ko je večji del Slovenije namakal dež in smo lahko proti Slavniku in Nanosu opazovali strele in poslušali grmenje, smo v Glinščici ves čas plezali v suhem. Veter je le sem ter tja prinesel nekaj zrn sodre in kako debelo kapljo. Tako smo lahko v miru izvedli zastavljen cilj in tečajnikom prikazali, kako poteka vzpon v večraztežajnih smereh, nekateri malo bolj izkušeni so kak raztežaj preplezali tudi v vodstvu. Prav vsak je tekom dneva lahko obiskal dve smeri. Plezali smo v ploščah ob cerkvi Marije na Pečeh, v Zelenem razu (Spigolo Verde) in Velikem razu (La Grande). Popoldne se je res pokazalo sonce in nekateri smo se odpravili pogledat še Osapsko steno. Najlepše se jo vidi z dvorišča gostišča Vovk, ko jo obsije zahajajoče sonce in ti postrežejo s primorsko mineštro (bobiči) in refoškom. Slikovnega materiala pa mi kaj prida ni uspelo pridobiti, očitno smo bili vsi preveč zaposleni s plezanjem in učenjem, pa zato objavljam le par fotografij naše naveze.