Delo, Znanost - Silvestra Rogelj Petrič: Visokogorski biser izgublja svoj lesk – za vedno?

Kdo ve, ali se tisti, ki so se ob slovenski osamosvojitvi leta 1991 povzpeli do enega ponosov slovenske narave, do Dvojnega jezera v Triglavskem narodnem parku in vanj na skrivaj vložili kakih 25 mladih rib zlatovčic, muzajo ob prebiranju tega članka? Gotovo so se muzali ob članku pred dnevi, ki je za smrad v tem našem visokogorskem jezeru, ki je ostal biser samo še v spominu, krivil bližnjo planinsko kočo in njene obiskovalce. Ali pa so se in se muzajo celo na bregu jezera, ki so ga pahnili v agonijo in zdaj opazujejo reakcije mimoidočih in radovedni čakajo na razplet.

Kakšen bo ta razplet? Dr. Anton Brancelj, vodja raziskovalne skupine na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani, ki že vrsto let raziskuje ekosisteme visokogorskih jezer pri nas in tudi v tujini, zmajuje z glavo. Ogorčeno, nemočno? Oboje. Ogorčeno, ker pri vnosu rib v to visokogorsko jezero zagotovo ni šlo za željo po obogatitvi življenja v tem dotlej biseru narave. Obžalovanja vredne izkušnje, ki so jih taka dejanja povzročila v preteklosti (na primer ob vnosu rib v Krnsko jezero, Jezero na Planini pri Jezeru in tudi v druga visokogorska jezera v tujini), leta 1991, ko so se neznanci z ribami v vrečah pojavili ob Dvojnem jezeru, še niso bila tako splošno znana vsakomur, ki mu je bilo kaj do rib in do visokogorskih jezer. Žal pa so se negativne posledice pojavile kaj kmalu zatem. Za ene in za druge, za ribe in za njihovo vsiljeno novo domovanje, so napovedovale agonijo – najprej za samo jezero zaradi porušenega naravnega ravnotežja in nato tudi za same ribe, ki hočeš nočeš povzročajo odmiranje življenja v svojem novem domovanju in se slednjič znajdejo v situaciji, ko žrejo druga drugo oziroma same sebe.

Usoda, za katero si je težko zamisliti, da jo kdo namenoma komu privošči ali celo sproži. Pa vendar se je to zgodilo in se dogaja pri Dvojnem jezeru. Pred očmi tistih, ki se vzpenjajo do njega, jezero počasi odmira v obliki in sestavi ekosistema, ki je bil zanj značilen in se spreminja v povsem drugačno okolje – negostoljubno in sovražno njegovim prvotnim prebivalcem. Za zdaj rib v njih še mrgoli, manjših sicer, kot bi bilo običajno zanje, kar je po mnenju strokovnjakov neizpodbiten dokaz, da jih čaka propad.

Ga lahko preprečimo? Izredni profesor Anton Brancelj na pol prikimava, napol zmajuje. Najprej pojasni, zakaj so ribe v tem in tudi sicer v visokogorskih jezerih sploh problem. »V vsa visokogorska jezera pri nas so bile ribe prinesene,« pojasnjuje dr. Brancelj. »V Krnsko jezero so bile prinesene leta 1928, v Jezero na Planini pri Jezeru leta 1956 in v Dvojno jezero leta 1991. Občasni so tudi poskusi vnosa rib v Črno jezero, kjer se prav tako že poznajo prvi vplivi. Prvotno naša gorska jezera torej rib niso poznala, in so imela kristalno čisto vodo. S hranili razmeroma revna voda je omogočala obstoj nekaj vrst mikroskopsko velikih alg, s katerimi so se hranili drobni planktonski rakci, po dnu pa ličinke vodnih žuželk: enodnevnice in mladoletnice. Drobni rakci in ličinke so imeli v jezeru pravzaprav enak učinek kot ga imajo ovce na pašniku – prehranjujejo se namreč z algami, s tem pa preprečujejo njihovo prekomerno rast. Majhne količine hranil, ki so se ob tem sproščale v jezerih, so se ob prisotnosti kisika v vodi trdno vezale v jezerski sediment. Vnos rib, v tem primeru zlatovčic, ki se hranijo prav s temi rakci in ličinkami, pa je vse skupaj postavil na glavo.«

Kot pojasnjuje dr. Brancelj, so ribe iztrebile te jezerske »ovce«, zaradi česar so se začele nemoteno razraščati alge. Ko so te jeseni na dnu jezera razpadle, so porabljale kisik iz vode. Padec domin se je tako sprožil: ob pomanjkanju kisika so se v jezeru začeli odvijati kemijski procesi, ki so prej vezane hranilne snovi iz sedimenta zdaj sproščali nazaj v vodni stolpec. Naslednje leto so imele tako alge za rast na razpolago več hranil. In cikel se je vsako leto ponovil v večjem obsegu in z vse hujšimi posledicami za jezero.

Sodelavci Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB), ki v okviru različnih raziskovalnih projektov vse od leta 1990 redno spremljajo stanje jezer v Triglavskem narodnem parku, so ribe v Dvojnem jezeru prvič opazili jeseni 1992, ko so opravljali redni monitoring visokogorskih jezer. »Z začudenjem smo opazovali nekaj rib ob bregu jezera. Vendar smo se tolažili, da se v takem jezeru ribe pač ne morejo razmnoževati. Tiste, ki so že prisotne, pa bodo čez nekaj časa tako ali tako poginile brez potomcev,« pripoveduje dr. Brancelj.

Neželeni uspeh

Vendar pa so ribe ob gosti populaciji planktonskih rakov, kjer so prevladovali osebki vrste Arctodiaptomus alpinus ter številnih ličinkah enodnevnic in mladoletnic v obrežnem pasu, uspešno preživele prvo in drugo leto v jezeru, jeseni leta 1994 pa so se celo drstile.

»Čeprav smo vsako leto ugotavljali prisotnost rib v jezeru, nismo do tedaj ugotovili kakšnih večjih sprememb v živalstvu. Prve manjše spremembe v sestavi zooplanktona smo opazili leta 1995, ko je nekoliko upadlo število odraslih samic planktonskih rakov, zlasti tistih, ki so imele jajčne vrečke. Upad smo pripisovali bolj nihanjem v sami populaciji, čeprav je znano, da se odrasle ribe hranijo tudi s planktonskimi raki. Jeseni pa se je ob bregu petega jezera (Dvojno jezero je dejansko peto in šesto jezero Sedmerih jezer) pojavil še pas motne vode, za katero se je kasneje izkazalo, da je v njej zelo veliko komaj nekaj mikronov velikih alg. Sum je padel na morebitno onesnaženje iz planinske koče, vendar so bile analize jezerske vode v mejah, kot smo jih izmerili že v prejšnjih letih. Obenem smo lahko v letu 1995 že opazovali prve skupinice ribjih mladic, ki so se zadrževale v plitvi vodi.«

Kot pojasnjuje dr. Brancelj, se je velika sprememba zgodila leto kasneje. Tedaj v šestem jezeru niso več našli odraslih samic planktonskih rakov z jajci, biomasa zooplanktona pa je bila zato precej nižja kot prejšnje leto. V plitvini obeh jezer so se začeli pojavljati prvi kosmi nitastih zelenih alg, število ličink enodnevnic in mladoletnic se je opazno znižalo, medtem ko se je število ribjih mladic ob bregovih močno povečalo.

»Ribe so uspešno posegle v sestavo jezerske favne, posredno pa tudi v kvaliteto vode,« pojasnjuje dr. Brancelj. »Poseg je bil tako uspešen, da v letu 1997 ni bilo odraslih planktonskih rakov ne v petem in ne v šestem jezeru. Namesto tega so se na dnu plitvejšega šestega jezera prvič pojavile preproge nitastih zelenih alg. Ob bregu petega jezera pa so se zaplate nitastih zelenih alg močno razširile, zlasti v jesenskem času.«

Voda v jezeru je bila po Brancljevih besedah sicer ves čas bistra, razen omejenega motnega pasu v bližini brega, ki pa ga je večina opazovalcev tako ali tako spregledala. Obenem, opozarja dr. Brancelj, so se začele dogajati tudi spremembe v kemizmu vode, saj je začela opazno naraščati količina skupnega fosforja, količina raztopljenega kisika pa je proti koncu poletja prvič upadla pod mejo nasičenosti.

V Dvojnem jezeru se je to dogajalo že od leta 1995, vendar so se nitaste alge razraščale najprej predvsem v večjih globinah, saj je bila voda še dovolj prosojna za njihovo rast. Čez nekaj let so se proti koncu poletja na površini pojavile že zaplate propadajočih alg, kar pa se je letos pokazalo v vsem obsegu že konec julija. Ni presenetljivo, da so se o vse prej kot biserni podobi visokogorskega jezera sredi narodnega parka razpisali tudi časopisi. Kot enega od glavnih vzrokov za slabo stanje Dvojnega jezera so navajali kočo pri Triglavskih jezerih oziroma neurejeno odtekanje vode iz greznice ter odlaganje greznične gošče.

»Resnici na ljubo je potrebno povedati, da koča pravzaprav prispeva le manjši delež k trenutnemu res slabemu stanju jezera,« meni dr. Anton Brancelj in dodaja: »Ta trditev seveda ni opravičilo za to, da se ne bi celovito uredili sanitarij. Mnenju, da je potrebno problem greznice rešiti čim prej in učinkovito, se pridružujem tudi sam. Vendar je potrebno pred tem odpraviti glavni vzrok za nastalo stanje v Dvojnem jezeru – in to so ribe. Če je seveda osrednji problem reševanje jezera.«

Raziskovalci iz skupine dr. Branclja so na problem rib v Dvojnem jezeru večkrat opozorili upravo Triglavskega narodnega parka, vendar zaradi takratnih predpisov in ugotavljanja pristojnosti ni bilo moč ukrepati. »Tako smo v letu 1998 lahko le opazovali, kako se je stanje slabšalo,« pojasnjuje Anton Brancelj. Preproge nitastih alg so se pojavile že zgodaj spomladi in so se do jeseni tako razrasle, da so tvorile pravi obroč okoli jezer. Dno šestega jezera je bilo zaradi njih celo lepo zeleno. »V primerjavi s prejšnjimi leti so ličinke enodnevnic in mladoletnic skoraj povsem izginile. Bil je že skrajni čas, da poskušamo nekaj ukreniti.«

Izlov rib – spodletelo upanje

V letu 1999 se je pojavila možnost, da opravijo poskus izlova rib iz jezera, čeprav so nekateri dvomili v uspeh, po Brancljevih besedah upravičeno. Strokovnjaki iz Triglavskega narodnega parka, Zavoda za ribištvo in Nacionalnega inštituta za biologijo so tako v pozni jeseni izvedli prvi poskus izlova.

»V obe jezeri smo položili 350 m ribiških mrež. Po štirih urah je bilo presenečenje popolno, saj smo iz mrež pobrali skoraj 200 rib. Zaradi izredno slabega vremena smo morali delo prekiniti. Nadaljevali smo ga naslednjo pomlad, ko smo ulovili še okoli 80 rib. Pojavil pa se je nepredviden problem. V navidez povsem prozorni vodi je plavala množica nitastih zelenih alg, ki so se v kratkem času nabrale tudi na ribiških mrežah in jih s tem naredile dobro vidne, tako da so se jim ribe uspešno izmikale. Tako je bilo nadaljnje delo obsojeno na neuspeh. Jeseni pa je gladina vode v jezeru zaradi obilnega dežja tako narasla, da je bilo delo spet onemogočeno. S tem pa je bil zagotovljen mir tudi ribam. Med ulovljenimi ribami jih je bilo kar nekaj daljših od 30 cm, največja riba pa je merila 36 cm.«

Čeprav so iz obeh jezer odstranili skoraj 300 rib, so v poznem poletju leta 2000 ob večerih opazovali, kako se na mirni vodni gladini obeh jezer pojavlja množica krožnih valčkov. Povzročale so jih ribe, ki so se hranile z žuželkami, ki so padle na vodno gladino. Šele takrat so se po Brancljevih besedah dobro zavedli, kakšna množica rib je še ostala v jezeru in da so z razmeroma velikim trudom uspeli odstraniti le del populacije.

Je planinska koča upravičeno na udaru?

Vpliv koče na Dvojno jezero je, po dosedanjih podatkih, manjši kot je splošno prepričanje, pojasnjuje dr. Anton Brancelj. »Čeprav leži koča le lučaj daleč od jezera, z doslej opravljenimi analizami vode iz Dvojnega jezera nismo mogli potrditi značilno povišanih količin nitratov ali fosfatov v vodi. Tudi prisotnost bakterij fekalnega izvora je bila (vsaj doslej) minimalna. Sledilni poizkus, ki smo ga izvedli s sodelavci Geološkega zavoda leta 2000, ko smo vlili sledilo v Močivec, ki leži tik za kočo, je pokazal, da je povezava z Dvojnim jezerom razmeroma šibka in počasna. Sledilo se je pojavilo v Dvojnem jezeru šele po 10 urah in to v razmeroma nizkih koncentracijah (več o tem piše v knjigi Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp, 2000). Večina barvila je takrat odtekla mimo jezera oziroma po jamskih kanalih pod njim. Očitno se odplake iz kanalizacije koče pri Triglavskih jezerih stekajo prav v podzemni kanal iz Močivca, tako da jih večina odteče neposredno proti Savici in od tam v Bohinjsko jezero. Če povzamemo, odpadne vode iz koče pritečejo tudi v Dvojno jezero, a močno razredčene z vodo iz Močivca, tako da je bil vpliv v preteklosti za jezero obvladljiv, po vnosu rib pa so tudi te neznatne količine dodatnih hranil pospešile slabšanje stanja.«

Za rešitev Dvojnega jezera je torej po mnenju dr. Branclja najprej treba odpraviti glavni vzrok za sedanje stane, torej ribe. »Šele nato se bodo pokazali učinki ureditve odpadnih vod tudi na Dvojnem jezeru in še zlasti na Savici. Brez tega ukrepa bo Dvojno jezero ostalo tako kot je, tudi po sanaciji greznice.«

In rešitev? Odstranitev rib iz Dvojnega jezera, odstranitev alg in lasastolistne vodne zlatice, ureditev iztoka iz greznice, našteva dr. Brancelj. Vse to pa je povezano z velikimi stroški in bo trajalo kar nekaj časa. »V idealnih razmerah bi se stanje lahko popravilo v nekaj letih. V tujini so eksperimentalno ugotovili, da je za to potrebno 5–10 let. Druga možnost je seveda ta, da pustimo naravi svojo pot, ki pa nam ne bo prav nič všeč,« meni dr. Anton Brancelj.

Silvestra Rogelj Petrič