Polet - Jani Klemenčič: Ujet med vrhove gora na eni strani in družbo dobrih prijateljev na drugi, sem strmel v nebo.
Bilo je drugače kot včasih. Navzoča je bila neka druga, močnejša energija, še gore so bile na pogled drugače. Sedel sem na klopici nekje pod Storžičem, čeprav še danes ne vem točno, kako se pravilno reče. Nisem se obremenjeval s tem, kje sem, ni me zanimalo. Počutil sem se, kot bi me nekdo postavil tja. Velikanska smreka nad menoj, ki kraljuje tam že leta in leta, mi je zakrivala popoln pogled proti nebu. Gore, ki so stegovale svoje vrhove visoko nad nami, so mi zastirale pogled v daljavo. Občutek sem imel, kot da lahko gledam samo proti vrhu, a mi je to zadostovalo. Veter je počasi nosil planinskega orla vse više in više, tako da je na koncu ostala samo še majhna pika. On šele ima razgled! On s take višine lahko vidi vse. Kaj vse bi dal, da bi lahko vsaj za hip bil namesto njega. Mirno je jadral in zdelo se mi je, da sploh ne leti, da se sploh ne premika, ampak je na mestu. Samo za trenutek sem ga izpustil izpred oči in ko sem čez čas spet pogledal v nebo, ga ni bilo več ali pa je bil tako visoko, da ga nisem mogel videti. Sonce, ki se zjutraj zbudi prav tam, malo više, kjer smo sedeli, je še imelo toliko moči, da nas je še zadnjič pobožalo s svojimi žarki.
Barve prečudovite narave so postajale drugačne. Bolj hladne, a še vedno so v sebi imele veliko življenja. Vse se je začelo umirjati, le naša družba je bila čedalje bolj glasna in razposajena. Na neki način se sploh nismo ujemali z naravo, ki je bila že skoraj povsem mirna. Mene pa je še kar naprej navduševal ta pogled, še kar z istega mesta, sploh se nisem premaknil, odkar sem prišel. Zadovoljen sem sedel na klopici in energija, ki se je pretakala po vsem telesu, mi je dajala dovolj toplote. Nisem potreboval dodatnih oblačil tako kot vsi drugi iz moje družbe. Čutil sem, kako mi srce utripa z večjo močjo in kako mi pošilja toplo kri v vsak delček telesa.
Gore so bile še vedno mogočne, ta siva barva jim je zdaj še bolj pristajala. Trava se je počasi začela hladiti, kot bi se hotela osvežiti po dolgem in vročem dnevu. Veter je izgubljal svojo moč. Klopica, na kateri sem sedel, je bila magična. Ni mi bilo ravno mar, kaj se v družbi pogovarjajo, čeprav sam sebi nisem bil dovolj.
Točno tam, kjer je prej mojo oko opazilo planinskega orla, se je zdaj prižgala prva zvezda. Čeprav je bilo še svetlo, je bil sijaj zvezde tako močan, da ga je bilo nemogoče zgrešiti. Spomnil sem se zgodbic iz otroštva, ko so mi govorili, da palček, ko pade mrak, prižiga vsako zvezdo posebej in jih nato proti jutru počasi začne ugašati. Iskal sem palčka in iskal sem zvezde. Nebo je iz minute v minuto postajalo bolj temno, le še na obrobju je bilo videti malo svetlobe. Sonce se je še z zadnjimi močmi trudilo, da bi obstalo na nebu, a neke druge gore na drugi strani so bile višje in močnejše.
V trenutku se je stemnilo ali pa se mi je tako samo zdelo. Kar naekrat je nekdo prinesel staro lanterno in jo postavil na sredino mize. Obrisi ob mizi so bili nasmejani. Imel sem občutek, da me ne potrebujejo, ali kar je bilo še bolj verjetno, da jaz nisem potreboval njih.
Izbral sem trenutek in za hip zapustil družbo. Odmaknil sem se. Poslušal sem tišino. Občutek odmika je bil fantastičen. Od tukaj je bilo vse še lepše, še bolj popolno. Bolj popolno sploh ne bi moralo biti. Kot bi nastajalo nekaj novega, nekaj drugačnega. Toliko zvezd še nikdar prej ni sijalo na nebu. Zvezda pri zvezdi. Bile so tako skupaj, kot bi bile združene in kot da sijejo kot eno. Prvič v življenju je bila mlečna pot točno taka, kot je prikazana v pravljicah. Drevesa so se zlila z gorami in nebo je oplazilo njihove vrhove. Hotel sem, da se čas ustavi. Točno tam, kjer sem bil. Vedel sem, da je nemogoče in da me bo prej ali slej prišel iskat nekdo izmed družbe.
Vrnil sem se. Nihče me ni prav pretirano pogrešal. Začel sem se zavedati, da prav dolgo časa ne bom več sedel tam. Umetna svetloba, ki je prihajala iz prijetne hišice na robu gozda, nas je počasi vabila k sebi. Nisem se dolgo upiral. S počasnimi koraki sem se bližal vratom. Notranjost hiške je izžarevala toploto in slišalo se je, kako so se drva izgubljala v plamenih. Še zadnjič sem pogledal proti svoji klopici, še zadnjič sem pogled usmeril na kraj, kamor sem se umaknil. Vedel sem, da ne bo nikoli več tako, a hkrati sem se zavedal, da je bila energija trenutka premočna, da bi me kdaj zapustila.