Rok Blagus: ...in ob treh zjutraj smo v močnem vetru začeli ravnati polico za bivak.
Patagonija 2006 – 2.del
“Ej Rok!” odmeva v moji glavi. Bevk se ne odziva klicem, ki so očitno samo plod moje domišljije. Super, zdaj zaradi pomanjkanja pijače in silnega razočaranja že haluciniram, si mislim in hodim dalje. "Ej Rok!", tokrat tudi Bevk sliši klice v moji glavi in se obrne. Presenečen, da sliši v mojo glavo se tudi jaz obrnem. Jaka je. Teče za nama in se dere naj ga vendar že počakava. Ko naju na mivkasti ravnici dohiti, med lovljenjem sape pove, da sta z Miho razmišljala. "Sva razmisnla. Gremo skupi u Smuglerse. Sej je kul. Posprem ga do kjer se ti zdi pol pa prit nazaj." "Pa pol vama je res kul." "Ja...", še reče in že hiti nazaj proti Polakosu.
Na ravnici sem pustil opremo za katero sem ocenil, da jo bom še potreboval, ostalo pa sva skupaj z Nejcem, ki je kar sijal od zadovoljstva, da bo vsaj eden od naju lahko plezal, zbasala v njegov nahrbtnik in se podala naprej proti bazi. Med hojo se mu je zdravstevno stanje drastično izboljševalo in proti koncu ledenika sem ga komaj še dohajal. Ko sva dosegla konec odkritega dela ledenika sva se poslovila. "Ajde ta mal. Glej da boste zlezl. Pa prnes mi sliko z vrha!" Predal sem mu še nahrbtnik in odšla sva vsak svojo pot. Na Polakos sem drugič v istem dnevu prišel okoli osme ure zvečer. "Sva razmišlala...", je rekel Miha med tem, ko sta z Jakatom urejala opremo pred njunim šotorom. "Ja vem", sem še vedno rahlo zadihan odgovoril še preden je lahko do konca povedal o čem sta pravzaprav razmišljala. "Kaj veš?" "Da gremo vsen loh tja", pokazal sem na Fitz Roy. "Ja sam Ensueno." "Ja, sej to."
Jaka in Miha sta se v obdobju slabega vremena dolgo odločala kaj bosta plezala, ko se bo vreme končno izboljšalo. Veliko padavin v hribih je pomenilo, da je bila južna stena Poincenota polna ledu, tako da so bile njune možnosti izpolniti prvi plan odprave (prečenje celotne verige od Aguje de la S do Fitz Roya) zelo majhne. Namesto tega sta se odločala med plezanjem prvenstvene smeri v Fitz Royu in ponovitvijo Ensuena, smeri, ki so jo leta 1995 v petih dneh preplezali Italijani. Na koncu sta se odločila za prvo možnost.
Med hojo nazaj na Polakos sem razmišljal, če obstaja možnost, da gremo vseeno v Fitz Roy. Za plezanje treh v težki prvenstveni smeri, kjer bi plezal samo prvi, druga dva pa bi žimarila in tovorila težke nahrbtnike, nismo imeli dovolj opreme (na Polakosu smo imeli samo en komplet žimarjev in en T-bloc). V Ensuenu pa bi lahko ves čas plezali vsi trije. Težave bi se pojavile le v težjih raztežajih (Italijanska skica je obljubljala 13 raztežajev s težavami nad 6a, od tega njtežji raztežaj 7a in mesto A1, 12 raztežajev šeste stopnje ter 20 raztežajev pete stopnje), ko bi prvi moral plezati brez nahrbtnika. Takrat bi druga dva morala poskrbeti še za njegov nahrbtnik. Ob vrnitvi na Polakos sem bil navdušen, da je tudi Miha prišel do tega zaključka in, da sta skupaj z Jakom še enkrat spremenila svoje načrte.
Potem ,ko smo skupaj uredili opremo in sem poleg Jakovega in Mihovega šotora postavil ferajnov mali šotorček, sem moral še po vodo. Pod slapom, kjer smo jo zajemali, sem srečal Stefana Siegrista in Alexa Huberja. Fanta sta si šotor postavila prav pod slapom in si tako prihranila deset minut hoje, kolikor smo ostali potrebovali do vode. "Back all ready!? You are fast." je presenečeno izdavil prvi, ko me je videl. Izmenjali smo še nekaj besedic o ciljih v prihodnjih dneh, drug drugemu zaželeli srečo potem pa se spravili vsak k svojemu opravilu. Onadva h kuhi, jaz pa k zajemanju vode.
Ob vrnitvi nazaj k šotoru sem posumil, da sem že precej utrujen. Med kuho širokih rezancev s tuno in sirom, so sume potrdili krči v nogah. Ko sem si po obroku nadel puhovovko in se zleknil na sicer precej neudobno ležišče, nisem ničesar več slutil. Vedel sem, da sem popolnoma ižčrpan. Super! Plezat gremo najdaljšo smer tu naokoli, jaz sem pa že po prvi etapi čisto hin! V nadaljevanju sem najprej poizkušal kar največ piti potem pa čim več spati. Prvo opravilo mi je šlo dobro od rok, v slabi uri sem izpraznil polno plastenko Tanga, drugo opravilo pa je oviral zvok kamnitih plazov, ki so se trgali tudi čez steno Sitting mana, kjer je potekal prvi del dostopa. Ko sem se končno toliko umirli, da bi lahko zaspal, je bila ura že polnoč. In tako sem spet malo kuhal, popil čaj, ki sta ga pripravila Jaka in Miha, spakiral nahrbtnik in pospravil šotor. Ob enih smo bili nared. Najper smo se spustili na ledenik Torre in po njem nadaljevali pod razbito steno Sitting man-a. Čez njo smo dobesedno tekli! Miha nama je ušel nekoliko naprej, Jaka pa se je z glavo skoraj zaletaval v mojo rit in tako narekoval peklenski tempo. Očitno ga izkušnja iz Frenejov pred tremi leti, ko ga je zadel kamen in začasno prekinil njegovo manekensko kariero, še vedno preganja. Ko se nam je na vrhu ob 3 30 od srca odvalil kamen in smo si lahko končno malo oddahnili, je rekel Miha: "Sej zdej ti lahko poveva...nama je učeri en Amer reku..." "Ja sej vem. Mi je učeri že Jaka povedu." Ko je dan prej Miha skočil k Loriju in Urbanu poizvedovat o njunih načrtih, mi je Jaka zaskrbljeno povedal, da sta dva američana pred dnevi videla kako se je prav čez del stene, kjer poteka smer, utrgalo nekaj ogromnih kamnitih plazov.
Z grebena smo sestopili pod sevoro-zahodno steno Fitz Roya (tudi en spust po vrvi) in vstopili v snežni graben po katerem poteka znana Supercanaleta. 200 metrov smo sledili grabnu potem pa zavili desno na strm skalni steber. Prvih petnajst raztežajev po precej slabi in v začetku še precej poledeneli skali je vodil Jaka. Težki nahrbtniki in precej težka in delikatna plezarija so precej upošasnili tempo napredovanja in Miha je svojo izmeno začel šele pozno popoldne. Ključni del smeri, popolnoma poledenel kamin, ki ga je zapirala streha, sva z Jakatom s pomočjo reversina in ročnega žimarja kar izpustila. Kako je tam čez prišel Miha mi ni jasno. Mogoče bi mi bilo kaj več jasnega, če ne bi med Mihovim plezanjem v tem pa tudi v predhodnjem in naslednjem raztežaju, spal na varovališčih. Še dobro, da je bil Jaka še toliko pri sebi, da ga je vsaj nekdo varoval.
Ob treh zjutraj smo v močnem vetru začeli ravnati polico za bivak. V želji po počitku in topli tekočini smo precej hiteli in v zmedi nam je v globino padla posoda. Super. Zastonj vlačimo s sabo koher in bombico! Ko sem se zavlekel v bivak vrečo, sem v trenutku zaspal. Zbudili so me šele močni sunki vetra in šklepetanje zob. Pogledal sem iz vreče in bil razočaran. Pričakoval sem lep pogled na večni led, videl pa le meglo. Vreme se je hitro slabšalo. Zajemale so nas megle. Bilo je mrzlo. Tako mrzlo, da smo v nadaljevanju vsi trije plezali v puhovkah. Do tedaj sem samo zadnji dan na Nangpai Gosumu plezal v puhovki! Svojo izmeno, ki sem jo začel ob šestih zjutraj, sem končal sredi dneva. V nadaljevanju smo po položnem snegu in kombiniranem svetu plezali nenavezani in ob 14 20 dosegli vrh Fitz Roya.
Ob 15-ih smo začeli sestopati. Sestop po Franco-Argentini je po zaslugi Jakata, ki je smer dobro poznal (preplezal jo je leta 2004), minil brez večjih zapletov. Zapletlo se je le pri sestopu iz Bresche, kjer se je na drugem spustu zataknila vrv. Z nožem smo rešili situacijo in po še treh spustih uživali v gaženju po že zgaženem ledeniku. Kako smo preklinjali, ko se nam je udiralo na že narejenih stopinjah! Paso Superior, izhodišče za plezanje v vzhodnih stenah Poincenota, Fitz Roya, Mermoza in Guillaumeta, smo dosegli še za dne. Noč nas je zajela pri jezeru De los tres. Po dolgem času smo lahko zopet pili (s Polakosa smo pred dvemi dnevi odšli vsak s po 1.5 litrom pijače) in si malo odpočili. Ob polnoči smo se v Rio Blancu okrepčali s salamo in sirom, ki so nam jo ponudili še budni plezalci. Po pol urnem počitku smo nadaljevali pot v našo bazo in jo dosegli ob štirih zjutraj. V bazi nam je Bevk postregel z najboljšim govejim golažem na svetu. Precej dolgo smo še posedali v Salvatterovi hiški preden nas je v toplih spalkah na udobnem ležišču šum reke zazibal v sladek spanec. Naslednji dan sta se v bazo vrnila tudi Urban in Lori, ki sta opravila tretjo ponovitev Slovaške smeri. Povedala sta, da sta v Rio Blancu srečala Japonca. Fant je po tem, ko je slišal kaj smo v preteklih dneh zlezli Slovenci, izjavil, da si želi, da bi bil v prihodnjem življenju Slovenec. Ko se je isti dan v bazo po dveh neuspelih poizkusih v Fitz Royu (najprej v Casarotu, potem pa še v normalki), vrnil Thomas Huber in izdavil, da mu verjetno manjka nekaj slovenske krvi, smo se vsi počutili skrajno dobro! Še bolj skrajno dobro sem se počutil zvečer, ko sem se vrnil iz Polakosa, kamor sem po kosilu odšel po preostalo opremo. Pravo utrujenost sem začutil šele čez dva dni v Chaltenu.
Življenje je lepo sem si mislil, ko sem s slušalkami v ušesih 6.2. ležal na travi v parku v Buenos Airesu in užival na žgočem soncu.
Rok Blagus