Je predvsem trentarska gora, čeprav se preko pleč sosednjega Bovškega Gamsovca spogleduje tudi z gorenjskimi podnožji triglavskih gora.
Je predvsem trentarska gora, čeprav se preko pleč sosednjega Bovškega Gamsovca spogleduje tudi z gorenjskimi podnožji triglavskih gora. Je gora z raznovrstnimi obrazi, ki jih razkazuje radodarno k Triglavskemu veličanstvu na jug, na zahod v Trento in se na severu narcisoidno ogleduje v gladinah treh visokogorskih biserov, Kriških jezerc na Kriških podih. Skupaj z Bovškim Gamsovcem in grebenom, ki ju povezuje prek škrbine Čez Kamen, gradita južni obrambni zid visoki planoti v zavetju južnih ostenij Razorja in zahodnih pobočij Križa in Stenarja. Kriški podi so prava prapodoba razdejanega Zlatorogovega kraljestva, kakršno je ostalo po maščevalnem dejanju bajeslovnega bitja zaradi človekovega pohlepa in nečimrnosti. Ta naša gora pa v svojih nedrjih hrani še en, dragocen spomin na zaljubljenca v vse, kar z radodarnimi rokami ponuja gorski svet, saj mu je srce obstalo prav v njenem naročju – na nepozabnega Tineta Miheliča.
Pihavec (2419 m)
Pihavec s Kriških podov. Foto: Mitja Košir
Na njegov vrh pripelje ena sama označena in zavarovana pot od Pogačnikovega doma na Kriških podih (2050 m). Do doma lahko pridemo po lepi, a dolgi poti iz Zadnjice v Trenti skozi dolino Belega potoka, ali pa iz doline Vrat preko Sovatne (naporno) in Dovških vratc. Naša pot od Pogačnikovega doma krene proti jugu in najprej sledi poti na Bovški Gamsovec, vendar jo zapusti že po dobrih desetih minutah in se obrne odločno proti obširnim meliščem pod severnimi ostenji Pihavca in njegovega zahodnega grebenskega vršiča Šplevte. Preko strmega peščenega pobočja se naporno vzpnemo visoko do skal pod škrbino Čez Kamen, ki jih zmoremo s pomočjo kovinske lestve in se ob zanesljivih varovalih po vzhodnem grebenu povzpnemo naši gori na izjemno razgledni vrh.
Južno obzorje seveda s svojo kraljevsko podobo obvladuje Triglav, obenj pa se postavlja vsa veriga mogočnih trentarskih gora z dvoglavim Kanjavcem in veličastnim obzidjem Lepe špice na čelu. Zadaj pa venec gora okrog Krna, Kaninska prostranstva in prvaki Zahodnih Julijcev. In tudi neposredna soseščina je veličastna. Divji, nedostopni grebeni gora okrog Bavškega Grintovca in Jalovca, prav na dosegu roke onstran Podov pa gosposki Razor z divjim grebenom med Planjo in Goličico, zaobljeni Križ in baročni Stenar. Temu sirenskemu klicu se prava gorniška duša mora odzvati.
Vendar ima Pihavec tudi južni in zahodni obraz in oba vabita fantovsko nastrojene, vendar z vsemi potrebnimi znanji podkovane iskalce miru in tišine. Preko cvetočih vrtov in kamnitih širjav Pihavčevih južnih pobočij s sedla Luknja na njegov vrh pripelje lep, pustolovsko vznemirljiv, pestrih in predvsem zelo zahtevnih prehodov poln pristop prav na vrh, vse zahodno pobočje naše gore pa z Luknje in prek opuščene planine Zajavor objame zelo zahtevna pot, ki sledi ostankom nekdanje lovske poti in gamsovim stečinam, vendar ne pripelje na vrh gore, s potjo iz Trente se združi slabo uro pod Pogačnikovim domom. Pri namigu na zadnja dva pristopa namigujem tudi na priporočjivo spremstvo gorskega vodnika.
Priporočjivega čtiva je veliko, a velja posebej omeniti knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in Andreja Stritarja Julijske Alpe – Gore nad Sočo (Sidarta, 1997) ter zemljevid Julijske Alpe – Triglav 1: 20.000.