:polet, 03.03.05 – Željko Kozinc: Osp in Tinjan, plezališče in razgledišče nad morjem
Na svoji zemlji
Osp in Tinjan, plezališče in razgledišče nad morjem.
Plezalni raj
Besedilo in foto Željklo Kozinc
Osp bi se lahko imenoval tuđi Osip; beseda osip je v imenu te istrske vaši namreč skrajšana v osp. Oboje označuje strmo osipavanje sivega apnenca z roba kraške planote med Socerbom in Črnim Kalom v flišni dolinski svet, ki je svetle zelenkasto rjave barve. Dolina, imenovana Osapska, se mehko zaobljena, rodovitna in vinorodna spušča proti morju, ki leži 32 višinskih metrov nižje v Žaveljskem zalivu. Zdi se kot velika mentrga med kraškim robom, v povprečju visokim 300 m in flišno vzpetino Tinjan (374 m), dominantnim razglednim hribom na celim Tržaškim zalivom. Če ravno ne brije burja, je podnebje te doline sredozemsko milo, za nekaj stopinj toplejše kot na kraški planoti; podnebje in okolje, ki v prvih marčevskih dneh naravnost kličeta na izlet.
Osp s svojo steno. Nad udornino vidimo kraški rob prevrtan z 2200 m dolgim avtocestnim predorom.
Na severni strani ima Osapska dolina za ozadje silni skalni amfiteater, mogočno naravno steno, imenovano tudi Griža, ki je v geološki zgodovini nastala po strmem udoru kraške planote. Na pobočju tega osipa je v terasah zrasla vas, ki je lep primer starega in skrbnega slovenskega smisla za vključevanje kmečkega naselja v kulturno krajino. Stari Osapci so pod vasjo v dolini ohranili kar največ zemlje za obdelovanje, obenem pa so se modro in tesno stisnili pod kraško steno, da bi se umaknili pred burjo. Na prvi pogled bi se smeli bati nadaljnjega osipavanja, povzročenega od erozijskih ali potresnih sil, vendar pa - kakor ugotoviš med sprehodom po zgornjem delu vasi - je tisti čas, ki je določen z življenjem nekaj človeških generacij, hitrejši in pogubnejši; številne hiše se podirajo kar same, ker so zapuščene. Nič, kar bi padalo s sten, jih ni pogubilo.
Štirje plezalci v osapski steni. Odličen trening za poletne vzpone.
Pod stene peljeta dve poti. Desna, dolga okoli pol ure, gre po strugi Osapske reke, ki je ob obilnejšem dežju hudourna in neprehodna. V sušnem marčnem obdobju pa lahko napredujete ob reki do jame imenovane Grad, se po stezi prebijete do ostankov zidov, ki pričajo, da je bila jama nekoč utrjena in da so se v njej, kakor pravi izročilo, Osapci varovali pred Turki. V tej jami se je lahko razmeroma udobno skrivalo okoli sto ljudi. Njene steno so ponekod zasigane in s stropa molijo kapniki, kar kaže, da je bila jama Grad bila nekoč klasična kraška jama, ki se je bila preklala in katere strop se je sesul. Jama se nadaljuje v ozek blaten rov. Spodmol in vrtoglave stene so polne življenja, ki se oglasa z zdrznjenimi glasovi preletajočih kavk, hudournikov, skalnih golobov in drugih gnezdilcev.
Če pa v vaši krenete vkreber na levo, mimo šole iz leta 1819, najstarejše v slovenski Istri, se v četrt ure povzpnete na levo stran osapskih sten, ki se prve dvigajo takoj nad zadnjimi vaškimi hišami, druge pa nekoliko višje nad pobočjem, prepletenim s stezami do plezališč. Tu ne boste slišali ptičjih glasov, sploh nobenih živalskih glasov ne, čeprav se po stenah dvigajo in spuščajo veverice in pajki. Kako drugače naj označimo stremuško mladino, pa tudi žilave sivolasce, ki se z vsemi štirimi kraki vzpenjajo po osapskih navpičnicah, skozi poči in kamine, čez previse, rožljajoči s svojo plezalsko »kovačijo«, iz vsega grla kličoči navodila; včasih pa se obkladajo z dovtipi, kot da so na žuru. Plezališče ima smeri vseh težavnostnih stopenj. Beli madeži od magnezija izdajajo, kje na steni so dobra oprijemališča, drobni napisi - kot na primer Jonathan Livingston (ja, plezalci se istovetijo z znamenitim literarnim galebom) - pa opozarjajo, kje se začenjajo plezalne smeri. Njihova imena so po večini slovenska, čeprav v osapske stene leže veliko Tržačanov pa tudi Nemcev, Avstrijcev, Čehov. Pozimi in v zgodnji pomladi je Osp s svojimi prostoplezalnimi ali tehničnimi smermi eden najbolj znanih plezalnih vrtcev v Srednji Evropi; pravijo mu plezalni raj z mediteranskim navdihom.
Pogled z Ospa na viadukt obalne avtoceste
Česar v tej lepi istrski vaši, sloveči po svoji slovenski zavednosti in razgibanem kulturnem življenju, v zadnjih letih ni bilo obnovljeno, je zapisano propadu. Ponekod tudi kritično izginja dediščina istrsko-kraškega kamnitega stavbarstva: erte, portoni, baladurji. In se vidijo posledice posedanja udorninske zemlje: razpoke v zidovih in na stopniščih. Kar pa je v Ospu ostalo naseljeno, se smiselno obnavlja. Čutiti je bližino morja, vendar je tu lažje dihati kakor na višini nič, zakaj izpod kraškega roba sveže pihlja, v gozdičkih bujne črnike, zimzelenega hrasta, je mir blagodejen. List lovorja, ki ima tu edino samoniklo rastišče v Sloveniji, pa ima, če ga požvečiš, okus po daljnih krajih Indije Koromandije.
Koromandijske daljave zaslutimo na vrhu Tinjana, na katerega smo se povzpeli po zložni strmini. Prijetna pot nas najprej dvigne na travnike Golega brda (120 m), s katerega se odpre lep pogled na Osp in njegovo steno ter desno od nje na Mišjo peč, ki je še en udor nad Osapsko dolino. Na levo se na Kraškem robu dviga grad Socerb, na desno pa se na tem istem robu vrstijo sive apniške »škarpe«, skozi katere so si prometnice izbrale svoje drzne smeri.
Na vrhu Tinjana, ki je izpod tv pretvornika in cerkve sv. Mihaela najlepše razgledišče v Slovenski Istri, se ta kraška scenerija še nekoliko razširi, dopolni s sijajnim pogledom na koprsko ter izolsko obalo ter na njeno šavrinsko zaledje. Zagledamo pa se zlasti v Trst in na velikanski amfiteater pobočij nad njim, ki je v jaslicah posejan s slovenskimi vasmi.
Za povratek si lahko izberemo maloobmejni prehod v Ospu. Takoj za mejo v vasici Križpot zapeljemo na desno cesto, med prijazne oljčnike in vinograde. Kraji imajo dvojezične table, kažipotov, ki bi usmerjali v vaši Mačkovlje, Prebenek in Dolina, pa ni. Na križiščih se držite desnih cest, pa boste prišli v te prelepe vasi. V Dolini in naprej v Boljuncu so prijetne slovenske gostilne. Z Boljunca se dvignete na Zabrežec in Boršt, od tam pa prežite na prvi kažipot, ki vas bo usmeril v Bazovico. Kraj je seveda vreden ogleda, kakor tudi druge slovenske vasi na kraški planoti (Padriče, Gropada, Trebče, Gročana, Draga). Obiskali boste kraje, ki jim je v prihodnosti namenjena kočljiva usoda, davnih tržaško slovenstvo obstoji ali izgine.
Dostop: V Osp se zavije takoj z novega velikega viadukta nad Črnim Kalom. Z izvoza je treba zaviti pod viadukt na levo in se spustiti v Osapsko dolino. Tinjan je hrib južno od Ospa. Nanj pelje iz vasi zelo prijetna, le rahlo vzpenjajoča se pot skozi brinje in borove gozdiče, dolga uro hoda. Ta pot je del slovenske planinske transverzale in je dobro označena. Primerno za tudi za otroke in starejše.