Franc Štibernik: Planinsko društvo Grosuplje vsako leto v zadnjih oktobrskih dneh pripravi pohod, ki je namenjen spoznavanju lepot grosupeljske kotline in spominu na partizanske boje na Ilovi gori leta 1943.
Pohodniki smo se tudi letos zbrali v vasici Zagradec pri Grosupljem, na severnem robu Radenskega polja.
Deževje prejšnjega dne je presenetljivo hitro zapolnilo več kot štiri metre globoko strugo Dobravke, ki ponikuje v Velikem retju. Količina voda je bila tolikšna, da se je prelila v strugo za požiralnikom in se pretakala naprej do drugega velikega požiralnika z imenom Beznice.
Pohodniki smo vseeno nadaljevali pot preko mostu, proti naslednji zanimivosti tega kraškega polja, Srednicam. To je velika globoka kotanja, prepredena s preluknjanim skalnim dnom. Srednice se pričnejo polniti z vodo po 48 urah, ko voda že zapolni strugo do Beznic, luknje v dnu pa postanejo veliki bruhalniki, ki napolnijo kotanjo. Ko se nivo vode v Beznicah prične zniževati, postanejo prejšnji bruhalniki požiralniki. Praznjenje Srednic je še posebej zanimivo pozimi, ko površina zaledeni in se led ob odtekanju vode prične lomiti in ustvarjati čudovite ledene skulpture.
Pot preko štiri kilometre dolgega polja je minila ob ogledovanju kraških pojavov, ponorov, močil in okoliških hribov.
Na južnem delu nas je pričakala dobro napolnjena struga Šice, ki izvira na robu polja pod Čušperkom. Velika skupina mladih pohodnikov je najbolj nestrpno pričakovala, kdaj se bomo spustili do podzemnega toka te reke.
Mimo velikih rešetk, tako imenovanih grabelj, ki zapirajo velike odprtine jamskega sistema Zatočnih jam, smo se povzpeli po kratki strmini do vhoda v jamo Viršnico. Opremljeni z močnimi svetilkami smo se spustili v jamo. Tišino v prvem delu jame je kmalu napolnilo šumenje vode. Po kratkem spustu po ozkih kamnitih stopnicah smo se znašli ob nekaj metrov širokem toku reke, ki se iz mirnega začetnega dela kmalu spremeni v deročo vodo, ki izginja iz dosega svetilk v visok, s kapniki okrašen rov. Vodnik se je z nostalgijo spominjal, kako je ob nizkem vodostaju lahko nadaljeval pot po zloženi stezici po strugi, lahko bi rekel začetku reke Krke, več kot kilometer daleč do sifona, kjer se vode spustijo proti izviru Krke. Tega velikega dela naših prednikov nismo znali ohraniti in velike povodnji so opravile svoje razdiralno delo. Za veliko večino je bil ta spust v jamo veliko doživetje, čeprav živijo v bližini teh krajev.
Malica po povratku iz jame nam je dala novih moči za nadaljevanje proti Ilovi gori.
Nad ponorom Šice smo ob pogledu na deročo reko, ki je izginjala v podzemlje, kmalu prišli do ceste, ki pelje proti vasici Gaberje.
Vodnik nas je opomnil, da prihajamo na področje, kjer so pred 65 leti potekali srditi boji partizanov z Nemci. Še nedavno so na te boje spominjala zaraščena pogorišča v vasici, ki se je šele v zadnjem času pričela prebujati, iz pogorišč pa nastajajo lepe nove domačije.
Nad Gaberjem nas je iz zelenja pozdravljala cerkvica na Veliki Ilovi gori, bližali smo se cilju prvega dela pohoda, spomeniku in grobnici padlih partizanov.
Pri spomeniku smo se priključili veliki množici udeležencev spominske slovesnosti. Med njimi je bilo veliko še živečih borcev Cankarjeve in Ljubljanske brigade, ki so tu bile odločilne bitke.
Slavnostni govornik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, je v svojem nagovoru poudaril zasluge partizanskih borcev, ki so postavili temelje naše današnje samostojnosti. Takšna srečanja so pomembna zato, da se ohranja resnica o NOB. Ljudi ne razdvaja resnica, ampak laž Laž pripelje do sovraštva in na koncu do vojn. Tega se bi morali zavedati tisti zgodovinarji, ki v današnjem času ob pomoči države izdajajo in objavljajo laži o NOB. Slovencev je premalo, da bi si lahko privoščili razprtije in sovraštvo, Samo sloga in medsebojno resnicoljubno spoštovanje je lahko zagotovilo za uspešen razvoj Slovenije.
Pohodniki smo po končani slovesnosti nadaljevali svojo pot po gozdovih Ilove gore, proti lovski koči, postavljeni blizu zgodovinskega kraja, imenovanega Pri Križu. Tu so padle prve žrtve nemške ofenzive na Ilovi Gori.
Šumenje odpadlega listja pod nogami nas je napolnilo s spomini na starše , dedke in babice, ki so nam pripovedovali o dogodkih v drugi svetovni vojni. Pri Križu smo si lahko ogledali neme sledove jam, v katerih so nekoč počivali mrtvi partizani.
Gozdni mir in čudovite jesenske barve so počasi raztopile spomine in nas napolnile z novo energijo in občutkom povezanosti.
Na cilju, jutranjem izhodišču, smo se poslovili z obljubo, da se drugo leto spet srečamo na tem pohodu spominov.
Upam, da se nam bo pridružil še kdo, ki bo prebiral te vrstice.
Franc Štibernik