Tavanja po slovenskih hribih - Mojca Luštrek: Ko sva bila na Miklavški gori prvič, je bil deževen dan, a nama je bilo všeč in ker sva odkrila še eno pot, sva se tja podala še drugič.
Pa je bilo oblačno. Med potjo sva opazila nekaj, kar bi bilo lahko pot iz Železnikov, in to sva preverila včeraj, kajti zelo sem si želela prebiti na tem lepem kraju kako sončno urico. V naselju Studeno pred Železniki sva pri cestnem ogledalu zavila levo in po ozki cesti do odlagališča odpadkov, kjer sva »odložila« avto.
Celotna zgodba na Tavanja po slovenskih hribih >>>
Onkraj mostu čez Selško Soro sva se napotila levo, nato pa desno, a ne takoj v hrib, temveč šele pri naslednjem razcepu (kjer levi krak teče čez mostiček). Po ozki Studenski grapi sva prišla do studenčka (voda je dobra in Marija v kapelici postreže celo s kozarci), od tam pa nadaljevala po desnem kolovozu ob potoku. Ker nisva vedela, kje morava zaviti levo (pot je precej zaraščena in vsa neoznačena – že drugič zapored sva se podala na tako; nekateri se bodo mrščili, nekateri pa začeli upati, da bo še kaj iz naju), sva prišla predaleč, že pod Čemažarjevo domačijo, zato sva se vrnila do prvega odcepa (tokrat seveda desno). Po udobni poti sva dosegla gozdno cesto (pri znamenju), ta naju je v levo pripeljala do že znane kapelice v Zgornji Golici, od tam pa je sicer strmo, a ne več daleč do cilja.