Delo, Borza dela in znanja - Mojca Finc: Višinska dela / Primož Žunter je začel plezati po osnovni šoli, prijetno s koristnim pa je strojni mehanik združil pred šestimi leti, ko je začel tudi delati na višini
Sezono začnejo, ko se temperatura poviša na več kot pet stopinj Celzija
»Sidrišče si pripravi vsak sam, opreme si med seboj ne posojamo. Vsak pri sebi ve, kaj je delal s katerimi vrvmi. Imam jih 30 in za vsako vem, katero sem kdaj in za kaj uporabil,« je osnovno pravilo med delavci na višini razkril samostojni podjetnik Primož Žunter. »Najpomembneje je, kam se boš privezal in kakšne vozle boš naredil, da bodo vrvi dobro držale,« je na terasi kozolca na Bavarskem dvoru popolnoma opremljen za začetek službe v pisarni na prostem, ki bi mu jo zaradi čudovitega razgleda na vse strani mesta zavidal marsikdo, opozoril Savinjčan. Prepričal se je, da ima vse pod nadzorom, prijel vedro s pripomočki za čiščenje oken in se spustil po osemnadstropni stavbi.
Primož Žunter je strasten alpinist. Plezati je začel po osnovni šoli, prijetno s koristnim pa je strojni mehanik združil pred šestimi leti, ko se je zaposlil v podjetju, ki se ukvarja z višinskimi deli. Pred tremi leti je začel lastno podjetniško pot. »Čistimo okna, barvamo zvonike, obrezujemo drevesa, opravljamo vzdrževana gradbena dela, barvamo in saniramo fasade ... Najzahtevnejše je gradbeništvo zaradi uporabe številnih različnih materialov, najnevarnejše pa obrezovanje dreves, ker pri delu nimaš prave opore. Privežeš se na vejo, ta pa se lahko zlomi. Zgodi se tudi, da si z žago prerežeš vrv,« je razlagal Savinjčan. Njegovo podjetje pri delu poleg vrvi uporablja še dvigalo.
Sezono višinskih del začnejo, ko se temperatura poviša na več kot pet stopinj Celzija. »Začnemo na začetku aprila, končamo 1. novembra. Pozimi opravljamo notranja gradbena dela, počistimo kakšno telovadnico, vendar je tega zelo malo,« je pojasnil. V podjetju je zaposlil še brata, drugi sodelavci pa so njegovi prijatelji alpinisti, stari od 22 do 30 let. Koliko jih po navadi opravlja eno delovno nalogo? »Fasado za Bežigradom nas je delalo 15. Druga naročila po navadi opravljajo od dva do trije delavci. En sam nikoli, ob sebi ima asistenta, pravimo mu helfer.«
Vsak ima svoja pravila
Kakšne pogoje morajo izpolnjevati? »Morajo biti alpinisti, imeti status samostojnega podjetnika in urejeno zavarovanje dejavnosti,« je odgovoril. Tisti, s katerimi dela, so zelo izkušeni, nepoznanih ne sprejme. »Veliko časa preživimo skupaj – poleg službe še v steni. Večina nas je samostojnih podjetnikov in delamo drug pri drugem.« In kako je delati s prijatelji? »Vsak ima razumljivo svoja pravila. Pri meni delamo, kot jaz naročim, pri drugem delamo po njegovem. Čeprav bi jaz v svojem podjetju naredil drugače, bom seveda delal drugje, kakor mi je naročeno,« je prikimal Žunter. Na začetku prejšnjega tedna je delavce usmerjal na treh koncih – okna so poleg kozolca čistili še blizu Litije, zvonik pa so barvali na cerkvi v Ihanu.
Od vseh del najraje obrezuje drevesa. »Zakaj? Ker je to edina živa stvar, s katero delamo. Vseh drugih del se lažje priučiš kot tega, saj moraš znati rezati. Rad spremljam tudi rezultat oziroma napredek po končanem delu. Predvsem velika drevesa, za katera sem poskrbel. Opazujem, kako zelenijo, kako poganjajo veje in podobno.« V Sloveniji je najvišje delal na 77 metrih, še višje pa na Kanarskih otokih. »Če ni dela doma, ga iščemo v tujini. Na Kanarskih otokih nimajo alpinistov, ki bi opravljali tovrstna dela,« je pojasnil, kako se je znašel na otočju.
Kot bi delal na tleh
Kljub za navadnega smrtnika vrtoglavi višini, strahu – razumljivo – ne pozna: »Po navadi nas je strah takrat, ko nečesa ne obvladujemo. Drveti s kolesom po hribu navzdol je, denimo, strah tiste, ki nimajo kolesa pod nadzorom. Tisti, ki vozi downhill, strahu ne pozna, ker ga obvlada. Tako je z menoj na višini. Ko sem na vrvi, vem, kaj sem naredil, kakšno vrv imam, kam sem jo privezal, zakaj ne bom padel. Meni je to običajno. Kot da bi delal na tleh,« je pojasnil. Kljub temu je imel nekaj neprijetnih izkušenj. Na smreki si je z žago prerezal vrv, a se je ujel tri metre nižje. Manj sreče je imel v telovadnici, spodrsnilo mu je na lestvi, z osmih metrov je padel na tla. A pravi, da to ni nič takšnega, prave težave nastopijo pri delu z ljudmi. Posluha je čedalje manj. »Po navadi imajo naročniki na vsakem objektu nekaj tečnih ljudi, ki nam zapletajo delo. Preprosto ne dovolijo čiščenja oken. Zakaj, ne vem. Najhujši pa so tisti, ki hočejo parkirati avtomobil. Ko obrezujemo drevje, prostor zagradimo oziroma zavarujemo s trakom. Mimoidoči ga brez vesti umaknejo in parkirajo vozilo. Ko smo obrezovali velik topol, smo napeli dva traka. Čeprav sem bil na drevesu in žagal, je mimoidoči umaknil trak. Opozoril sem ga, a brez učinka. Zabrusil mi je, da nanj ne sme nič pasti, ker me bo tožil.« V Ljubljani je zaradi takšnih primerov precej težje delati kot v kakšnem drugem kraju.
Ko je sezonskega dela konec, se Žunter z druščino odpravi na plezanje. »Vse je odvisno od tega, koliko smo zaslužili med sezono. Pozimi je lahko vrhunsko, plezaš po vrhovih Južne Amerike in Katmanduja – če si seveda dovolj delal poleti. Lahko pa vso zimo obupuješ in čakaš na novo sezono. Denar, ki si ga zaslužil v sedmih mesecih, moraš znati pravilno razporediti skozi vse leto. Ni preprosto,« je priznal sogovornik. Zadnja tri leta je Primožu in njegovi ekipi še težje shajati s sezonskim zaslužkom, saj ga je gospodarska kriza oklestila za 50 odstotkov.
Mojca Finc