Kam gre Noč, Maroko?
V petek, 19. januarja 2024 ob 19h v Knjižnici Cirila Kosmača Tolmin.
Na dobro plezarijo in raziskovanje se je v sklopu Soškega alpinističnega odseka odpravilo pet članov: Jure, Sandro, Nejc, Eva in Gašper. Pridružil se nam je še član Bovškega odseka Sebastjan. Daleč od doma smo bili od 18. oktobra do 4. novembra. Plezali smo 18 dni, ter preplezali kar nekaj smeri med drugim dodali tudi eno prvenstveno.
Namenjeni v Taghio, smo prileteli v Marakeš in se odpravili na dolgo pot v dolino zarito v Atlaško pogorje. Vožnja v Maroku teče počasneje; V dolgem popoldnevu smo iz mestnih središč z večerom in nočjo prišli v bolj odmaknjene kraje. Noč ponudi le slutnjo, kje smo. Kjer prespimo nas ob pol enajstih še čakajo domači s toplo večerjo. Gostoljubje in dobra hrana tudi. Naslednji dan pa z nosaškimi osli dve uri hoda do Taghie. Pod vasjo njive in rečica krog in krog, nje pa pustinja, skalovje ter strme stene kanjonov. Na mizi nas pričaka čaj s kruhom in oljčnim oljem. Kot se izkaže večna klasika, dneve hoda naokrog.
Za začetek malo spoznavanja skale, nekateri v lep 6a+, nekateri malo hribovskega sloga V. stopnje. Sebastjan in Gašper zlezeta še dva raztežaja prvenstvene smeri, poimenovane Kam gre Noč, ko pride Dan. Lepa linija skala, pa je vseeno apnenčasta, grobo podobna naši. Naslednje dni se ustalimo v plezariji kvalitetnih plat in raziskovanju prostrane okolice. Malo zgubljanja in najdenja v tuji pokrajini. Z malo sreče in pameti vedno celi nazaj. Kjer smo ta čas doma, pa nas vedno čaka sramežljivo nasmejana gospodinja s čajem in vsem, kar pride zraven. Srečali smo se tudi z beduini in smeli prespati v jami s sto kozami in ovcami. Smeli smo z njimi jesti kruh in piti čaj. Z bistvom pred sabo se moreš pogovarjati tudi brez skupnih besed.
Maroko oziroma Taghia z okoliškim Atlasom se je izkazala za pokrajno prijaznih in mirnih Berberov, kjer po vaseh odmeva vik in krik razigranih otrok ter hudomušno oglašanje oslov. Plezališče vredno obiska in kultura vredna spoznanja.