Križno jamo, najlepšo vodno jamo na svetu, zelo dobro poznam.
Bogdan Kladnik: V letih, ko še ni bila opremljena za turistični obisk, sem bil v njej skoraj vsak vikend. V njej sem pilil jamsko fotografijo, fotografiral prve jamske akte na svetu, prebrskal vsak možni kotiček in na koncu Blatnega rova tudi kdaj prespal, če se je fotografiranje zavleklo.
Rovi v njej so velikih dimenzij, diha se v njej mnogo bolje kot naša aerosolka z masko na barju, jama pa je varna, nekje tako kot ostale turistične jame. Če si neroden, si sicer lahko tudi zviješ nogo, a takih nesreč je mnogo več doma na lojtri. Kdaj lahko tudi fališ čoln in se okopaš v vodi, kar se je nekoč prav v Križni zgodilo mojemu očetu, to pa je v glavnem vse.
Tudi jamski vodnik v Križni jami ne postaneš kar tako, saj moraš pred tem skozi strogo šolo našega Lojza, ki je postavil temelje za varen in jami prijazen obisk. Vodniki v Križni jami so tako zelo dobro usposobljeni.
Če pa greš v jamo par stokrat, kot je šel recimo tudi izkušeni vodnik in predsednik našega društva Gašper, se lahko kdaj zgodi tudi kaj nepričakovanega. Doma na kavču se težje.
Tudi meni se kdaj je. Ko sva z Andrejem (tudi članom zmagovite raft ekipe Bobrov), s katerim sva poznala vsak korak v jami, nekoč peljala prijateljico Tadejo do Kalvarije, je bila voda precej visoka. Nazaj grede je še narasla in čez vse pregrade smo drveli kot na raftingu. Midva sva vriskala od veselja, Tadeja pa a sta vidva nora, in vse se je dobro končalo.
Tudi med prvim raziskovanjem soteske Mlinarice v Trenti me je nepričakovano dobila voda. Čeprav sva z Igorjem vstopila v dejanskem - in napovedanem - lepem vremenu, naju je ujela nevihta, česar pa zaradi 80m sten nisva mogla vedeti. Je pa nastala skoraj popolna tema in v najožjem, komaj pol metra širokem delu, je začela voda skokovito naraščati. Sledil je večurni epski beg po vrveh, ki sva jih k sreči puščala pritrjene ob slapovih, na površje.
Ker je bilo to leta 1989 in sva bila reveža še brez mobilnih telefonov, slovenska in svetovna javnost o tem ni zvedela ničesar. Polizala sva rane in se čez par dni vrnila nazaj v sotesko.
Tudi med zimskimi vzponi smo kdaj z borno opremo predrgetali kako noč, če vzpon ni šel po načrtih, a zaradi tega nihče ni delal drame. Tudi če bi takrat že lahko, nihče ne bi klical pomoči in TV mrež, da naše reševanje ovekovečijo.
Toliko za uvod, nadaljevanje pa je MOJE OSEBNO MNENJE in ne odraža mnenja našega društva. Še manj pa civilne zaščite.
Skupina se je v jamo odpravila v normalnih razmerah, tudi vodostaj je bil za obisk primeren. Na poti do Kristalne gore, cilj naše skupinice, sta v sicer velikih rovih, le dve nižji mesti. Eno krajše takoj za prvim jezerom in drugo daljše (nekih 20 m) za Kalvarijo. Dve pasaži (zaradi dramaturgije jih lahko imenujemo tudi sifona), kjer je strop nižji. Tam se uležeš v čoln in odrivaš z rokami od stropa, kar je ponavadi samo dodatno doživetje.
Medtem, ko so bili na Kristalni gori, pa je prišlo nad povirnim območjem do nenadnega naliva, ki pred njihovim vstopom v jamo še ni bil napovedan. Voda je nepričakovano hitro narasla in prehod skozi pasažo s čolnom ni bil več mogoč. Lahko bi sicer tisti del preplavali, a se je Gašper povsem pravilno odločil, da je bolje počakati, da voda upade. Prav za take primere je Lojz znesel tja material za zasilni bivak, jama ima 8C, počakati kak dan ali dva ni nobena tragedija.
Če ne bi vskočila CZ, bi bil scenarij PO MOJEM tak: Ker jih ob pričakovani uri še ne bi bilo iz jame, bi šel Lojz v jamo pogledat (kar je dejansko tudi naredil), če se že vračajo, in bi ugotovil, da je voda narasla. Poklical bi Cica, enega naših najboljših jamskih potapljačev, ki se je v njej že večkrat potapljal, in skupaj bi odšla, s suhimi neopreni in nekaj hrane, do druge pasaže, ki je bila takrat še preplavljiva. Tam bi se z Gašperjem odločila, ali bi tistih dvajset metrov preplavali - ali bi bilo bolje počakati.
Verjetno bi se odločili za čakanje, saj so bili vsi celi in nepoškodovani, dva dni diete pa tudi nikomur ne bi škodilo. Lojz in Cic bi se vrnila, poklicala sina te družine in mu sporočila, da bo imel še nekaj časa doma blažen mir, in se po njih vrnila čez dva dni, ko je voda tudi dejansko upadla.
Dva "reševalca", nobene drame.
V našem primeru pa je prišla CZ (ki je sicer na poplavnih območjih nisem kaj dosti videval), skupaj z gasilci, policijo, jamarskimi reševalci in potapljači - sicer sami fejst fantje -, vsemi možnimi mediji ter raznimi "predstavniki" ljudstva. Manjkal je samo še holop v belih supergicah in sveže zlikani uniformi civilne zaščite.
Nekih sto ljudi.
Nadaljevanje je znano in je z bombastičnimi naslovi člankov odmevalo marsikje po svetu.
Ob medijskih izjavah pa smo izvedeli tudi za posreden vzrok "nesreče" v Križni jami. Krive so nič drugega kot podnebne spremembe ali celo tisti nebodigatreba CO2.
"Tole je bila posebna akcija zastraševanja, reklama za podnebne spremembe, samo še Teslina vozila so manjkala pred jamo", je v komentarju napisala Darja. Ne bi se mogel bolj strinjati.
Medtem, ko smo spremljali reševanje, pa so tornadi na Floridi pustošili mesta, na Filipinih so ribe zapuščale morja, velikemu delu ZDA se bližajo konkretna zimska neurja, brez elektrike pa je bilo (ali pa je še) čez 700.000 ljudi.
A kar brez skrbi. Pripravljene so že naslednje distrakcije. Ki bodo vedno hujše, bolj kot bodo morale prikriti hujše zgodbe v ozadju.
Kmalu se bomo ukvarjali s slovito Epsteinovo listo (ki se medi že neka tri leta in je lahko resnična povsem, v manjšem delu ali pa sploh ne), po Nemčiji pa še vedno hrumijo traktorji. Kaj bo iz vsega tega (upam da kaj), bomo še videli, zaenkrat pa mi še močno dišijo na Kanadski konvoj tovornjakarjev, ki se je končal ... khmmm, kako že?
Upam, da moje pisanje ni izpadlo kot kritika CZ, mišljeno je bilo prav nasprotno. Če so se pri poplavah še malo lovili, pa je bilo tokrat njihovo profesionalno ukrepanje naravnost dih jemajoče.
Če so zvlekli na kup sto ljudi zdaj, ko to niti ni bilo potrebno, pomislite koliko jih bodo šele takrat, ko jih bomo (ne daj bože) zares potrebovali.
Love, light and no fear, Bogdi