Poincenota sta Andrej Grmovšek in Silvo Karo opravila po Italijanski smeri
Prva ponovitev in prvi vzpon do vrha
Ker je Andrej že na poti proti domu, bom kar sam poročal o najinem letošnjem četrtem vzponu v Patagoniji.
6. februarja sva zpustila BT Laguna Torre in odšla pod južno steno Poincenota, najprej v Rio Blanco, potem pa naprej proti dolini jezera Sucia. Nekje na polovici dostopa pod južno steno sva bivakirala pod velikim balvanom.
Sedmega ob peti zjutraj sva odšla navzgor pod vzhodna pobočja Exuperija in nato po ledeniku Sucia prečila pod južno steno Poincenota (3002 m). Zelo nevaren in razbit ledenik nama je vzel kar nekaj časa.
Ob deveti sta se navezala pod
Italijansko smerjo iz leta 1986. (Zgodovina smeri: leta 1985 so Italijani opravili prvi poskus in preplezali 600 metrov navpične in previsne stene. 1986 se je njihova še močnejša odprava (10 alpinistov) ponovno lotila zamišljene smeri in jo uspela po v naprej pritrjenih vrveh preplezati do stika z s klasično
Irsko smerjo nekako 300 metrov pod vrhom.)
Najina velika želja (že pred odhodom od doma) je bila smer preplezati v lahkem alpskem slogu.
Naletela sva na precej večje težave kot sva pričakovala, tudi kakšen dodaten kos oprema bi nama bil dobrodošel, a sva se morala zadovoljiti s tistim kar sva imela.
Skratka, prvih zahtevnih 15 raztežajev sva zmogla do večera in se ustavila pod streho »A3«, se spustila raztežaj navzdol in bivakirala na udobni polici.
8. februarja sva jutranje ogrevanje preživela v precej previsnem raztežaju, ki je vodil prek strehe in po še enem, ko pa sva že prišla v lažji svet. Z minimalno opremo sva potem nadaljevala vzpon po razu do stika z Irsko smerjo in … ob 15. uri sva bila na vrhu.
Misel na dolg spust (1300 m) naju je hitro odlepila od lepih pogledov po okoliških gorah.
Zadnja svetloba tega dne pa naju je zapustila, ko opraviva zadnji spust.
Vendar nevarnosti še ni bilo konec. Morala sva se prebiti prek mogočnih razpok ledenika v popolni temi samo s čelko. Roke sva si stisnila roke šele, ko sva dosegla skalno sedlo.
Opravila sva prvo ponovitev in prvi vzpon do vrha po Italijanski smeri (6c, A3, 1300 m).
Značilnost letošnje sezone je, da je bilo izredno veliko lepega vremena, žal pa zelo malo res vrhunskih vzponov. Smo pa Slovenci po številu vzponov definitivno na prvem mestu.
Silvo