Cipra: SNTF, francosko nacionalno žičničarsko združenje, je nedavno dalo pobudo za začetek kampanje, s katero naj bi izboljšali javno sprejemljivost umetnega zasneževanje. >< Polet, Lučka Kajfež Bogataj: Blišč in beda umetnega snega
Cipra: Ker so v javnosti mnenja o tem različna, je združenje v letošnji smučarski sezoni na velikih plakatih in interaktivni spletni strani predstavilo svoj pogled na to problematiko. Temu nasprotujejo okoljska združenja, kot sta Mountain Wilderness ali CIPRA Francija, ki so zato oblikovale skupno stališče.
Medtem ko SNTF poudarja, da umetni sneg ni nič drugega kot voda in zrak, okoljske organizacije opozarjajo na velike posege v naravno okolje in pokrajino, ki so največkrat potrebni za zasneževanje prog, denimo planiranje prog, namestitev vodov ali gradnja akumulacijskih jezer. In ker okoljske organizacije - v nasprotju z SNTF - niso prepričane, da v Franciji za proizvajanje umetnega snega že sedaj veljajo stroga pravila, so izoblikovale konkretne predloge o tem, kakšne predpise bi bilo treba sprejeti v prihodnje.
Snomax
Dodatki za izdelavo umetnega snega omogočajo zasneževanje tudi pri temperaturah, pri katerih voda brez učinkovine ne bi zamrznila. SNOMAX je ena takih snovi, ki jo sestavljajo uničene bakterije Pseudomonas syringae in ki omogoča proizvodnjo snega z minimalno porabo vode in energije, zato zanjo radi pravijo, da je "okolju prijazna"... SNOMAX lahko pronica v rastline, ki jih na smučiščih poškodujejo smučarji ali kristalizacijska jedra bakterij, ki imajo kot nož ostre robove, in tako prepreči, da bi se rastlina sama naravno zaščitila proti zmrzovanju. Škodljiva je tudi uporaba mineralnih soli za utrjevanje prog, ki lahko zaradi gnojilnega učinka vplivajo na obstoječe habitate. Dolgoročnih študij o posledicah dodatkov za izdelavo umetnega snega za človeka in okolje ni. >> www.cipra. 29. 11. 2006
Ko topovi zagrmijo ...
Smučanje, ki je bilo nekoč predvsem učinkovita in hitra oblika prometa po zasneženih pokrajinah, je postalo konec devetnajstega stoletja šport, kmalu zatem zabava in turizem, zadnjih petdeset let pa tudi do okolja neusmiljen, dobičkonosen posel. In ta se je znašel v primežu podnebnih sprememb, ki prinašajo vse pogostejše tople in zelene zime.
Visokogorska smučišča ležijo v izjemno občutljivih gorskih ekosistemih, kjer je biološko ravnovesje zaradi skrajnih vremenskih in talno-geoloških razmer krhko. Gradnja smučišč in pripadajoče infrastrukture grobo in nepovratno posega v te ekosisteme. Niželežeča smučišča pa si delijo prostor s kmetijsko rabo, kjer je zaradi pridelovanja zdrave hrane neokrnjeno okolje tudi izjemnega pomena. O dilemah, ki se ob tem porajajo, bi lahko napisali knjigo z argumenti desettisočev, ki živijo od smučanja, in tistih, ki zagovarjajo, da njihov še tako velik dobiček vse bolj ogroža javno dobro – neokrnjeno alpsko naravo. Delček te zgodbe je tudi izdelava umetnega snega, ki počasi že kaže svoje dolgoročne posledice.
»Izdelovanje« snega
Zelene zime niso nove, a so zadnja leta so vse pogostejše. Prav zelena zima 1949 je botrovala ameriškemu izumu prvega snežnega topa. Wayne Pierce je s sodelavci marca 1950 v Connecticutu predstavil svoj izum z besedami: »Znam delati sneg!« Danes je umetno zasneževanje dobilo epske razsežnosti. Samo v Evropi umetno zasnežimo okrog štiriindvajset tisoč hektarov površin ali tretjino vseh smučišč. Za primerjavo je to površina petintrideset tisoč nogometnih igrišč. Pri tem porabimo približno sto milijonov kubičnih metrov vode, kar je le nekaj manj, kot jo letno porabimo v Sloveniji. Ker pa za umetni sneg potrebujemo še veliko elektrike, evropski smučarski delavci vsako leto za zasneževanje porabijo tudi več kot tri milijarde evrov. Vse bi lahko preračunali tudi v izpuste toplogrednih plinov, ki bi jim morali dodati še porabljeno energijo za črpalke, žičnice, vlečnice, teptalce, nočno osvetlitev in še kaj. Ti zagotovo niso majhni, četudi jih preračunamo na smučarja. Vendar je pri problematičnosti izdelave umetnega snega v ospredju spremenjen vodni cikel.
Kroglice namesto zvezdic
Fizikalne in kemijske lastnosti umetnega snega so drugačne od naravnega snega. Sneg namreč ni strnjena masa, temveč je zmes snežnih kristalov, zraka in vode pri 0°C. V primerjavi z zvezdasto obliko kristalov naravnega snega so kristali umetnega snega kroglaste oblike. Njegova gostota je, ne glede na vrsto topa, že na začetku do štiristo kilogramov na kubični meter, kar je približno toliko, kot je gostota teptanega naravnega snega. Pri visokotlačnih topovih je mešanica vode in zraka pod pritiskom razpršena skozi eno samo šobo, pri čemer se komprimiran zrak širi, adiabatno ohlaja in pri dovolj nizki temperaturi razpršena voda kristalizira. Pri nizkotlačnih pa je voda fino razpršena skozi veliko število šob v močan zračni tok, ki ga ustvarja ventilator. Zaradi dodatnega prepariranja se gostota kompaktnega snega proti koncu zimske sezone lahko poveča tudi na šesto štirideset kilogramov na kubični meter. Takrat ima tak sneg približno za tretjino večjo gostoto od naravnega neprepariranega. Torej z umetnim zasneževanjem dodatno vnesemo med trideset in štirideset litrov vode na kvadratni meter tal. Vsa ta odvzeta voda se seveda ne vrača tja, od koder je bila odvzeta. Najbolj problematično je izhlapevanje vode, ki pomeni okrog trideset odstotkov porabljene vode. Izhlapela voda je za lokalne vodotoke izgubljena in to dolgoročno močno spreminja vodno bilanco obsežnih območij. V Franciji imajo manjše alpske reke za do sedemdeset odstotkov manjše zimske pretoke in to zaradi podnebnih sprememb in izdelave umetnega snega. Ne smemo pozabiti, da temperature zraka v Alpah najbolj naraščajo prav pozimi, padavin pa je tudi do deset odstotkov manj, kot jih je bilo včasih. To pomeni, da bi morali z alpsko vodo vse bolj varčevati. Počnemo pa ravno obratno!
Kemikalije
In kemija? Voda za zasneževanje je vzeta iz rezervoarjev, rek, jezer ali zajetij in ima drugačno kemično sestavo kot padavinska voda. Umetni sneg ima zato visoko vsebnost ionov in sulfat, kalcij, klorid in natrij so v umetnem snegu v značilno višjih koncentracijah kot v naravnem. Nato pridejo na vrsto dodatki za nukleacijo snega, ki ga je z njihovo pomočjo možno delati že pri treh stopinjah pod lediščem, medtem ko ga brez dodatkov lahko izdelujejo šele pri minus sedmih stopinjah. V te namene se uporabljajo mineralni delci, srebrov jodid in neinfektivne fitopatogene bakterije (npr. Pseudomonas syringae). Med tekmovanji pa za utrditev dodajajo še snovi, kot sta na primer urea in gnojilo NPK. Skratka, voda, ki pomladi odteče iz umetno zasneženega ekosistema, je povsem drugačna kot naravna snežnica ...
Za umetni sneg so torej potrebni voda, zrak, energija in nizke temperature. A podnebne spremembe so že spremenile vodni cikel, ki zimam v Alpah za zdaj namenja manj padavin. Siromašenje vodotokov ali celo sistemov za pitno vodo, gre za dva milijona litrov vode na hektar smučišča, je nedopustno. Žal so tudi obdobja s primerno nizkimi temperaturami vse krajša in nepredvidljiva. Najbolj neprijetna resnica pa je, da podnebne spremembe povzroča pretirana raba energije in da bi za njihovo blažitev morali postati energijsko varčni. Zime so toplejše in bolj zelene, a posel je posel. Evropska smučišča zato predvidevajo širjenje umetnega zasneževanja, in to kar štirikratno povečanje zmogljivosti v naslednjih desetletjih. Kako pa se bomo odločili mi smučarji? l
Lučka Kajfež Bogataj