Delo, 21.07.06 - Adrian Grizold: Skalnati plazovi z Eigerja
Delo, 21. julija 2006
PANORAMA
Skalnati plazovi z Eigerja
Se mar rušijo Alpe?
Umikanje ledenikov, izjemna poletna vročina in potrošniška filozofija ogrožajo Alpe, ki so veljale za zadnjo divjino na stari celini
Od leta 1850 so alpski ledeniki izgubili pol svoje mase. Po rekordno vročem poletju 2003 (že letošnje ga bo verjetno preseglo) so znanstveniki opazili krhanje in drobljenje kamna ter luščenje sten. Zaradi toplih zim z malo snega (zadnja je bila izjema) selijo smučišča na ledenike, človek pa podnebne spremembe brezobzirno izkorišča tudi za pridobivanje energije. Štirinajstega julija se je odlomil del stene slovitega švicarskega Eigerja in zgrmel na ledenik Grindelwald. Geologi menijo, da lahko vsak hip sledi še 2 milijona kubičnih metrov.
Poznavalci Alp so zaskrbljeni, le redki pomirjajo, da je krčenje ledenikov normalen ciklični pojav. Avstrijski meteorolog Andreas Jäger je z italijanskimi in švicarskimi kolegi v balonu poletel nad osrednji alpski greben in ledenike, da bi dokumentiral, kako sta dvig snežne meje in posredno zelenega pasu že krepko spremenila podobo nekoč divjega gorskega raja. Poleti so jasno vidne globoke rane, ki jih je človek zarezal v gorski svet. Naši predniki so s spoštovanjem in strahom zrli v gorska kraljestva, pesniki so opevali ledeno večnost, danes, ko nam sodobna tehnika omogoča lahek dostop do teh predelov, pa smo izgubili potrebno spoštovanje do gora in njihove občutljive flore in favne. Turistični strategi vidijo v Alpah potencialno alternativo za že skoraj popolnoma uničeno in pregreto Sredozemlje. Množični turizem in izkoriščanje (še poceni) energije talečih se ledenikov sta nadvse tvegano početje, je prepričan Jäger.
Pred dnevi so agencije poročale, da se je na vzhodni Eigerjevi steni odlomila velika, 30 metrov visoka skalna igla, planincem znana kot Madonna. V dolino je zgrmelo okoli tisoč kubičnih metrov skalovja. Samo dan pozneje sta v večernih urah zlovešče bobnenje in velikanski oblak prahu nad vasico na nasprotnem bregu ledenika Grindelwald naznanila ogromen plaz, s stene se je tokrat odtrgalo neverjetnih 700.000 kubičnih metrov kamenja in delno zasulo tudi ozko alpsko dolino pod vznožjem švicarske gore, znane po mogočni, težko dostopni severni steni. Žrtev ni bilo, saj so že pred dnevi zaprli tesen pod goro in nekatere sprehajalne in plezalne poti. »Podiranje« Alp je postala turistična privlačnost. Radovedneži se vzpenjajo po sprehajalni poti h koči Bäregg in so presenečeni, ko izvejo, da je še lani poleti stala slab kilometrov južneje in so dobesedno v zadnjem hipu rešili njen dragoceni inventar, preden je z delom ledeniške morene strmoglavila po pobočju.
V zadnjih letih se je utrgalo več velikih plazov kamenja, pravi geolog in raziskovalec alpskega sveta Hans Rudolf Keusen. To je posledica umikanja snežne meje, ki se je v zadnjih dvajsetih letih v osrednjih Alpah dvignila za dobrih 150 metrov. Nekoč v sneg in led ujete skale se sušijo in prhnijo ter padajo v doline. »Hoja v gore postaja precej nevarna, opozarja Keusen, in napoveduje, da bo samo z Eigerja najpozneje do konca poletja zgrmelo v dolino še okoli dva milijona (!) kubikov skalovja. Na Eigerju so v začetku poletja namestili tri opazovalne sonde, dve sta že pokopani pod kamnitimi plazovi. Del stene se vsak dan odmakne skoraj za meter in se seseda, onstran ledenika radovedni turisti čakajo, kdaj bo stena spektakularno zgrmela v dolino. O podobnih pojavih poročajo iz mnogih od okoli 300 ledeniških dolin celotnega alpskega območja, za intenzivno zbiranje podatkov in opazovanje pa je premalo ljudi in opreme. Že pred nekaj tedni so morali začasno zapreti promet na avtocesti pod Gotthardom in na nekaterih cestah bernskega zaledja, ker so na ceste padle ogromne skale. Ustavili so nekaj vzpenjač, ker so polzeča tla premaknila nosilne stebre.
Pri dokumentiranju dramatičnega dogajanja sodeluje tudi tirolski alpinist Peter Haberlach, ki razkriva, kako se je v zadnjem stoletju spremenil naš odnos do visokogorja. Ta mogočni, v resnici pa zelo ranljivi ekosistem skuša človek brezobzirno izkoriščati kot vir energije in seveda za svojo zabavo. Odnos do alpskega sveta se je začel z veliko spoštovanja in občudovanjem mogočnih vršacev, ujetih v večni sneg in led. Med pionirji divjega, neizmerno lepega, a krutega sveta smo bili Slovenci, in danes se žal tudi naše gore spreminjajo v smetišča in razvaline, naš edini ledenik pod Triglavom pa je tako le še komaj opazna zaplata umazanega snega. A kljub takšnemu odnosu do gora ne moremo z gotovostjo trditi, da je prav človek izključni krivec za podnebne spremembe, ki povzročajo skrb zbujajoče taljenje mogočnih ledenikov. Izkušeni gornik postreže s podatkom, da so alpski ledeniki od leta 1850 izgubili skoraj polovico svoje mase, zelo veliko po ekstremnih temperaturah poleti 2003. Ledenike znanstveno proučujemo šele dobro stoletje. Ugotovili so določen ritem, cikluse rasti in umikanja.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sta dobri dve tretjini alpskih ledenikov rasli, zdaj se že desetletje umikajo, po letu 2000 prav dramatično. Večji alpski ledeniki so dolgi nekaj kilometrov. »So kot živa bitja,« pravi Haberlach. »Pozimi se hranijo s snežnimi padavinami, v dobrih desetih letih se sneg spremeni v led. Ko doseže debelino trideset metrov (največji so visoki tudi do 180 metrov), začne ledenik polzeti in si utirati pot v dolino. Veliki ledeniki prepotujejo okoli štirideset metrov na leto, led v alpskih ledenikih je star od 500 do 1000 let.«
Jäger spomni, da je turistična industrija odkrila ledenike okoli leta 1968, ko so začeli postavljati prve žičnice in zgradili dovozne ceste. V nižjih predelih so si sledile zelene zime, ledeniki pa so primerni za veselja na snegu vse leto. Nastala so visokoležeča hotelska naselja, danes obiskovalce vabijo in zabavajo z bogato dodatno ponudbo. Nekdanjo belo oazo miru polnijo zvoki diskotek, posebna poslastica so koncerti in prireditve na prostem v snežnih arenah. Na večje in dobro opremljene ledenike vsak dan pripeljejo več kot 30.000 obiskovalcev. Tam trenirajo smučarske reprezentance z vseh koncev sveta in potekajo tekmovanja. Turistični delavci so nadvse spretni in iznajdljivi in nenehno bogatijo svojo ponudbo.
Za Jägerja je neodgovorno, ko nekaj strokovnjakov trdi, da turistični naval ne pomeni večje nevarnosti za ledenike. Po njihovem se sneg pod nenehno obremenitvijo celo hitreje stisne v led. Na alpskih pobočjih so se razpasli tudi adrenalinski športi. A ker ledeniki očitno kopnijo pred našimi očmi, jih skušajo reševati z dokaj nenavadnimi metodami. Skozi vrtine pod pritiskom vbrizgavajo vodo, nekatere poleti pokrivajo z velikimi belimi ponjavami, ki naj bi preprečile delovanje sončnih žarkov. Ogromne količine vode, ki odtekajo s talečih se ledenikov (čedalje pogosteje tudi nad tri tisoč metri dežuje) zadržujejo v velikih zbiralnih jezerih naglo rastočega števila ledeniških elektrarn. Vsi ti grobi posegi v naravo bodo imeli hude in dolgoročne posledice, spektakularna predstava, ki to poletje poteka na Eigerju, pa je zelo resno opozorilo.
Adrian Grizold