Moja Slovenija: Kitajska ima Veliki kitajski zid, Slovenija pa SPP - Ciril Velkovrh
Moja Slovenija, avgust 2006, letnik I, številka 8
Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine
Kitajska ima Veliki kitajski zid s številnimi obrambnimi stolpi. Slovenija pa ima Slovensko planinsko transverzalo ali lepše, Slovensko planinsko pot št. 1 s številnimi planinskimi postojankami in sakralnimi objekti, markacijami in kažipoti za planince. Pobudo za to pot je dal že leta 1950 profesor Ivan Šumljak (1899-1984), uresničena pa je bila tri leta kasneje ob 60-letnici Slovenskega planinskega društva. Poleg Poti kurirjev in vezistov je ta druga najdaljša slovenska planinska pot in prva vezna planinska pot med njimi ne le v Sloveniji, ampak v Evropi nasploh. Ne samo tu, pač pa še marsikje drugje smo Slovenci bili in smo še lahko korak pred Evropo. Ni se nam treba sramovati svoje majhnosti. Kdor je vsaj enkrat prehodil Slovensko planinsko pot, ve, da Slovenija ni majhna dežela. Prva je pač prva, najbolj znana in zelo priljubljena pri slovenskih planincih in pohodnikih. Kljub temu pa sta pravili, da naj bi vsak Slovenec vsaj enkrat stal na vrhu Triglava in da naj bi vsak slovenski planinec vsaj enkrat prehodil vso Slovensko planinsko pot, gotovo pretirani.
Slovenska planinska pot se pričenja v Radvanju pri Mariboru (270 m), od koder se vzpne na Pohorje, 60 kilometrov dolgo pogorje z najvišjo točko na Črnem vrhu (1543 m) in s številnimi planinskimi kočami in smučarskimi vlečnicami. Na zahodu se spusti do Slovenj Gradca (410 m), od koder se dvigne na koroški osamelec Uršljo goro (1699 m). Od tod se pot nadaljuje prek Smrekovca (1577 m) in Komna (1684 m) na Raduho (2062 m) ter se mimo Bukovnika (1327 m), najvišje kmetije na Slovenskem, spusti do Solčave (642 m) v Zgornji Savinjski dolini. Skozi slikovit krajinski park Robanov kot pride prvič do vznožja visokih gora. Prek Moličke planine (1780 m) z obnovljeno drugo najstarejšo slovensko planinsko kočo, imenovano po Franu Kocbeku, se prek Korošice (1808 m) dvigne na Ojstrico (2350 m), našo drugo najlepšo goro. Nato pa pot nadaljujemo na Planjavo (2394 m) ter prek Kamniškega sedla (1864 m) na Brano (2252 m), Turško goro (2251 m), Skuto (2532 m) in mimo Kokrškega sedla (1793 m) še na Grintovec (2558 m), najvišji vrh Kamniških Alp. Prek Kočne (2540 m) in Spodnjih Ravni (1542 m) se spustimo na Zgornje jezersko (880 m), ki je nekoč veljal za zdravilni letoviški kraj. razgledni StoržiČ (2132 m) in se prek Tolstega vrha (1715 m) in Kriške gore (1471 m) spusti v Tržič (S 15 m), ki je nekoč veljal za pomembno industrijsko mesto. Nato se pot zopet dvigne na Dobrčo (1634 m) in mimo Roblekovega doma (1657 m) na Begunjščico (2060 m). Na Stolu (2236 m), najvišjem vrhu Karavank, je zapis v nemščini in slovenščini Gore prijateljstva. Pot nadaljujemo pod grebenom po visokogorskih planinah do Golice (1835 m), pod katero so obsežni travniki z znamenito narciso (Narcissus poeticus subsp. radiiflorus). Ko se spustimo v dolino, pridemo na Dovje (704 m), kjer je dolga leta deloval župnik Jakob Aljaž, avtor planinske himne Oj, Triglav, moj dom. Iz Mojstrane (641 m), kjer je Slovenski planinski muzej, gre pot skozi dolino Vrat mimo slapa Peričnik do Aljaževega doma (1015 m). Na Kredarico (2515 m) z najvišje ležečo planinsko postojanko pri nas vodi strma pot prek znamenite Severne triglavske stene ter dalje na Triglav (2864 m), ki je z Aljaževim stolpom naš najvišji vrh in simbol mnogih dejavnosti. Prek Kriških podov (2050 m) z visokogorskimi jezeri, Razorja (2601 m) in Prisanka (2547 m) pridemo na Vršič (1611 m), gorski prelaz med Gorenjsko in Trento s petimi planinskimi kočami. Pot na Jalovec (2645 m), našo najlepšo goro, katere podoba je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije, je sprva lahka, v zadnjem delu pa izredno težka. Od tod se spustimo v Trento z izvirom Soče, naše najlepše reke. Nato se skozi Zadnjico spet dvignemo na Prehodavce (2071 m) ter v Dolino sedmerih triglavskih jezer (1685 m). Tu so se rodili zametki sedanjega obsežnega Triglavskega narodnega parka. Prek Komne (1520 m) in ob Krnskih jezerih (1385 m) se povzpnemo na razgledni Krn (2244 m). Od tod nas pot vodi po severnem pobočju Spodnjih Bohinjskih gora prek Vogla (1922 m) do Črne prsti 1844 m), pod katero so pred kratkim na novo postavili planinsko kočo na mestu nekdanje najstarejše slovenske Oražnove planinske koče. Nato pa prehodimo še Cerkljansko in Idrijsko hribovje do Idrije (325 m) z nekdaj drugim največjim rudnikom živega srebra na svetu. Prek Trnovskega gozda in Javornika (1240 m) pridemo še na Nanos (1313 m) in prek Vremščice (1027 m) na Slavnik (1028 m), zadnji tisočak na tej poti. Od tod ni več daleč do jadranskega morja, ki je po besedah papeža Janeza Pavla II., kot jih je izrekel v Postojni 18. maja 1996, na svoj 76. rojstni dan, »naše odprto okno v svet tretjega tisočletja«. Pri Ankaranu (8 m) se konča Slovenska planinska pot.
Besedilo in foto: Ciril Velkovrh
