Več, 19.08.05 - Maja Debeljak: Kako ga vidijo himalajski jetiji in gore, ve le Gozdni Joža sam
FENOMENKLATURA
Slovenskega naroda klin
Žival, norec, vrvohodec. Tak je iz doline videti alpinist solist in ekstremist Tomaž Humar. Kako ga vidijo himalajski jetiji in gore, ve le Gozdni Joža sam. Gora Nanga Parbat mu je še drugič izkazala naklonjenost in ga spustila iz objema smrti. Resda ob majhni pomoči pakistanskih prijateljev. A Kamničan, ki po padcu s strehe domače hiše težje hodi kot pleza, bo spet šel, ni prepričana samo MAJA DEBELJAK.
Izjemno ga spoštujemo. In hkrati nam gre izjemno na živce.
Tomaž Humar, alpinistični solist. Kak teden nas je držal v silni napetosti in strahu, viseč in trpeč na tistem borem metrčku v steni Nanga Parbata, slabih šest kilometrov visoko. Gora ga je poklicala, a se mu nato tudi posmehnila. Že drugič. Zagotovo bo šel spet tja gor. Takrat morda umret, čeprav je kljub svojemu skorajda neznosnemu ekstremizmu vsa ta leta deležen božje milosti. V primeru Nanga Parbata pa tudi sposobnosti Pakistancev. Veliko so tvegali. Za norega Gorenjca.
Ko se je znašel na trdnih tleh, je razčustvovano, kako bi drugače, poljubil zemljo in svoje rešitelje. V bolnišnico pa ni hotel. Gozdni Joža je pač tak. V resnici malo čuden, seveda gledano s stališča nas, za katere je še Šmarna gora malce nora.
Vse je v moji glavi. Nor je torej tudi Tomaž, res pa je, da ni neumen. Zato je pa tudi še živ. Le dvajset odstotkov alpinizma je po njegovem odvisnega od telesa. Vse drugo je v glavi. V njegovi so stvari v resnici precej urejene, na poseben način, seveda. V resnici je previden in razsoden. Rine tja gor, to že, kamor sicer rinejo tudi drugi in se zelo pogosto ne vrnejo, za večno izgubljeni v divjem in mrzlem svetu. Ampak rine le do res skrajne točke, prek nje pa ne. Tudi če je cilj oddaljen le še nekaj deset metrov. Kot rečeno, zato je še živ. Njegov največji in nepredvidljivi sovražnik tam gor je vreme. S steno se lahko kaj zmeni, z oblaki, vetrom in plazovi pač ne.
Je eden od najboljših alpinistov tega sveta. Uradno. Še vsemogočni Reinhold Messner stavi nanj in ga časti. Je seveda tudi eden od največjih slovenskih norcev. Sicer smo pa k temu po svoje nagnjeni. Ne nazadnje imamo poleg Humarja še takšne, kot so Davo Karničar, Martin Strel, Jure Robič … Pa še kdo bi se našel. Sicer na pol v nezavesti in v težkih mukah, ampak ponavadi prilezejo vsak na svoj cilj. Zagrizene trme, ki grizejo zase. Promocija države je povsem stranskega pomena. Je ni. Tudi v Humarjevem primeru, pa čeprav je v svetovnem alpinizmu tako rekoč the best of, ne.
Smrt je v dolini. Njegov ekstremizem kot tudi ekstremizem drugih omenjenih je njihov egoizem. Zato ob Humarjevi agoniji ne preseneča poplava mnenj – med njimi je bilo tudi veliko izjemno neokusnih, češ, naj umre, kaj pa rine tja gor – sodržavljanov, ki so jim šli v nos seveda tudi stroški reševanja, češ, naj jih plača sam, ne pa mi, davkoplačevalci. Humar je s svojim podvigom torej sprožil še veliko drugih stvari. Nekakšno samoočiščevanje naroda, spopad strasti v slogu za in proti. Morda takšne, kot je on, v resnici potrebujemo prav zato, ne pa zaradi vsesplošnega kitenja z njegovimi dosežki. A naj bo še tako samosvoj, je pač eden od naših. Čeprav tak, za katerega še kolegi plezalci pravijo, da bi šli z njim na pir, v gore pa ne.
Sicer jih pa tudi noče. Gore so njegove ljubice, ljubic pa ne deliš rad še s kom drugim. Na Nuptse je plezal z Janezom Jegličem. In ga izgubil; ko je za njim prišel na vrh, je bila tam le še tiha in boleča praznina, ki človeka zaznamuje, seveda, in tudi Tomaža je. Ga pa ni odvrnila od tega, kar počne in s čimer se je srečal pozno, šele pri osemnajstih. Odtlej ne more več dol, zadiha tam nekje na 5000 metrih, tam, kjer se v resnici začenja trpljenje in kjer je smrt mimogrede naokoli. Ampak Tomaž se je ne boji, po njegovem šele ona osmisli življenje. Tisti, ki trepetajo že pri prečkanju ceste, ga seveda težko razumejo. Morda malce tudi iz strahu pred nekom, ki ve in vidi več kot oni in življenjske odgovornosti do drugih razume drugače. V stenah najbolj pogreša svoja sinova, a ga ne pripravita do tega, da bi odnehal, sestopil. V tem primeru bi namreč še dihal in migal, a bi bil v resnici mrtev.
Hoja za plezanjem. Po splošnih pravilih bi moral že biti v večnih loviščih. Ne zaradi gora, ampak po tistem, ko je padel z domače strehe ter si polomil, zdrobil in na vse možne druge načine poškodoval noge. Med operacijami je bil nekajkrat že skoraj mrtev, noge so mu hoteli odrezati, pa jih k sreči niso; potem so rekli, da ne bo nikoli več hodil. Nazadnje se ni zgodilo nič od tega. Čeprav zdaj, pravi, pleza bolje kot hodi. V njegovi glavi razum in duhovnost živita v sožitju. Zaveznico je med drugimi našel v bioenergetičarki. In med prijatelji, ki ga najbrž vedno ne razumejo, a mu ne solijo pameti, so le z njim in ob njem. Viki Grošelj, Stipe Božić… Kolikor blizu mu že pridejo.
Napisal je knjigo Ni nemogočih poti. V njej se je poukvarjal s seboj in s svojim plezanjem. Z obilico humorja. Gozdni Joža je namreč nor, ampak smešen tudi. Svoje domislice je poimenoval brihtoli. Ena od takšnih je na primer: »Ko se ti od vetra in mraza zlepijo trepalnice, ostane vsem zvezdam navkljub bore malo volje za romantiko.« Ali pa: »Pazi, da ti stvari ne postanejo prelahke.«
Jeti, jejhata. S takšnimi brihtoli gre ta brihtnež iskat smrt, ne da bi ga kdo silil v to. Po njegovem vsaj sedemdeset odstotkov resnih alpinistov, med katere spada tudi sam, ne bo umrlo v postelji, ampak v gorah. Alpinizem ni za šminkerje, ampak za živali. Sicer pa v zvezi z njim nekateri pravijo, da kjer žival omaga, Humar še vedno grize.
Tudi tale vic ste morda že slišali. Se srečata dva jetija in prvi vpraša drugega: »Ti, a si slišal, da nas menda neki Messner išče že nekaj časa?« Drugi pravi: »Ja, res je.« Prvi ga vpraša: »Kako pa to veš?« Odgovor: »Kako? Humar mi je povedal!«
No, o tem, da bi kje v visoki samoti srečal kakšnega jetija, Humar ni še nič rekel. Kaj vse je videl in srečal v tistih gorskih pustinjah, pa ve le on. Tudi vsega tistega, kar se mu je pletlo po glavi na Daulagiriju, na primer, s katerim je tako zaslovel, ali zdaj na Naga Parbatu, čakajoč skoraj gotovo smrt, ne bo nihče iztisnil iz njega. Saj se tudi ne da. Čeprav je Tomaž klepetave sorte. Z glavo in sploh svojim bitjem pa vedno malce proč od trdnih tal in vsakdanjika; tod biva, tam zgoraj živi.
Sreča na vrvici. Smrtonosna gora, še nerazdevičena maščevalna ljubica, mu je tokrat torej dovolila oditi. Na varno, domov pod odejo. Pojest in popit, kar se mu zahoče. Na tisti ledeni plošči je bil precej lačen. Mimogrede, z makrobiotiko se nista nikoli ujela. In tudi v baznih taborih zase in za ekipo kuha vse mogoče. Ves vesel, ker bo lahko šel blodit po višavah.
Spet bo šel, kmalu. Vsekakor takrat, ko mu bo tod postalo preveč prijetno. Da je profesionalni turist, pravi. In zgolj alpinist. Dodatek vrhunski se mu zdi odveč. Najbrž zato, ker ga to uvršča v neko od drugih oblikovano skupino, on pa tja noče. Ima svojo pot. Tako kot jo je nekoč imel Nejc Zaplotnik in se nekoč ni vrnil. Tomaž Humar se še vrača, gore in jetiji se ga pač še niso naveličali. Tudi mi mu še odpuščamo njegov izzivalni egoizem in ekstremizem, s katerim nas sooča, če hočemo ali ne. Srečni, ker je preživel, negotovi, ker ga v resnici ne razumemo. In mu zraven morda malce zavidamo, ker je splezal na drugo stran strahu, tja, kjer se ta razblini, in ker nikomur ne pusti, da bi ga na njegovi poti resno motil. Prijateljska reševalna vrv mu pa, solistu, vendarle kdaj pride prav …
Maja Debeljak