Informacije delovanju na tem otočju, ki smo jih dobivali na straneh revije Planinski vestnik
Spitzbergi/Svalbard v Planinskem vestniku
Poobjave o aktivnosti na otočju, ki smo jih do leta 1964 - torej do odhoda naše odprave - našli v Planinskem vestniku
Spomnim se, da sem nekje zasledil (še iščemo), da je leta
1934 do, morda tudi okoli, Spitzbergov v aranžmaju neke tuje agencije plul dr. Oskar Reya.
In - verjetno je še kaj spregledanega -
se priporočamo za dopolnila...
PV 1961/04/197
SPITZBERGI so še vedno zanimivi tudi za alpiniste svetovnega kova. Leta 1960 je bil na Spitzbergih Fritz Moravec, sam. Raziskoval jih je s preprostimi sredstvi – s pasjimi sanmi in odprtim čolnom. Pravi, da je bil čestokrat v nevarnosti.
PV 1961/09/197
ING FRITZ MORAVEC je bil, kot smo že poročali, maja 1960 na Spitzbergih. Že leta 1958 je prečil od severa proti jugu Ny-Frieslands in je tura trajala šest tednov. Sam s prijateljem Wanekom je vlekel sani, ker nista imela psov. Leta 1960 pa je Moravca povabil Norvežan Tollefsen, ki goji polarne pse za Store Norske Kulkompani. Huskies – polarni psi so divji, izredno močni in po srenu s polnimi sanmi drve ure in ure z brzino 10 km na uro. Spitzbergi so otoki brez gozda, tu raste le arktična trava, visoka do 3 cm. Les za premogovnike na Spitzbergih uvažajo iz Norveškega ali SZ. Na otoku je pet naseljenih krajev: Longyerbyen in Ny-Alesund sta norveška rudnika, Barentsburg, Grumantbyen in Pyramiden pa so ruski. Dolgo časa so bili Spitzbergi "ničija zemlja" in je tu vladal le zakon močnejšega. Leta 1921 je oblast prevzela Norveška. V islandskih analih so Spitzbergi imenujejo Svalbard, dežela mrzle obale. 400 let kasneje je Barents (1600) prinesel novice o njih v Evropo, v 17. st. so tu v poletnih mesecih lovili kite. V 18. in 19. stoletju so navalili lovci na krzna, v 20. stoletju pa premogarji. Leta 1960 so se za Spitzberge začeli zanimati še iskalci nafte. Leta 1873 je bila tu avstrijska ekspedicija, ki je odkrila Franc-Jožefovo zemljo in dala krajem na zahodni obali Spitzbergov vrsto avstrijskih imen.
Leta 1957/58 so bili v okviru geofizikalnega leta tu Poljaki. Docent dr. Stanislav Siedleski je organiziral v Hornsundu raziskovalno postajo. Poljaki so ostali tu še do leta 1960 in Siedleski je povabil Moravca na raziskovanje vzhodne obale. Merili so obrežne peščene terase, ledeniška čela in raziskovali geološke pojave. Sodelovali so še glaciolog, geoded in strojni inženir, na razpolago so imeli dva majhna čolna. V Barentsovem morju jih je ujel vihar in izgubili so en čoln. V največji nevarnosti so se prebili do otoka Toikrossöya. Tu jih je spet drobil vihar, več dni so jim bila edina hrana galebi, bili so tudi brez vode in to je bilo najhuje. Tudi povratek do postaje Hornsund - Isbjörnhamna je bil razburljiv.
Ing. Moravec se je na Spitzbergih dobro počutil in se uveljavil pri domačih lovcih na krzna. Dva taka norveška lovca sta mu ponudila, naj ostane pri njih kot družabnik — kompanjon.
PV 1963/07/347
SPITZBERGI so za alpiniste še vedno mikavno otočje. L. 1962 so se mudili tam švicarski gorski vodniki pod vodstvom Hanspetra Jenija. En mesec so bili v deželi kralja Haakona VI in se povzpeli na šestdeset vrhov in na smučeh pustili za seboj 2000 km. Bazni tabor so postavili na ledeniku Koller, ki je povezan z ledenikom Monaco. Dosegli so mnogo prvenstvenih vzponov, predvsem pa maso ledeniških posnetkov, ki bodo izšli v posebni knjigi.