Gorenjski glas, 19.08.05, Razgledi - Danica Zavrl Žlebir: Kako ste kot strokovnjak s področja psihologije športa doživljali dramo ...?
Razgledi
priloga Gorenjskega glasa
Vrhunski športniki so odporni, čustveno stabilni, manj jih je strah, izrazito so usmerjeni k dosežkom, brez težav postavljajo prioritete v življenju in so v tem pogledu vrh selekcije, razlaga psiholog dr. Tušak.
Športniki Humarjevega kova so vrh selekcije
Psiholog dr. Matej Tušak, izredni profesor na Fakulteti za šport
Danica Zavrl Žlebir
Dr. Matej Tušak, izredni profesor na Fakulteti za šport, izhaja iz družine v Zalogu pri Cerkljah, kjer se z njim vred kar trije družinski člani ukvarjajo s psihologijo. Oče, tudi sam doktor psihologije, je klinični psiholog in dela na Filozofski fakulteti, sestra se je usmerila v psihologijo živali, naš sogovornik pa poleg dela na fakulteti in inštitutu za šport sodeluje tudi pri psihičnih pripravah športnikov različnih panog na zahtevna tekmovanja. Njegovi klienti so jadralci, judoisti, smučarji, skakalci... Športnike je pripravljal tudi na olimpijske igre. Nič čudnega torej, da mladega strokovnjaka tudi v medijih pogosto sprašujejo za mnenje o športu, športnikih in njihovih dosežkih, nazadnje prav ob dramatičnem reševanju alpinista Tomaža Humarja z gore Nanga Parbat.
Kako ste kot strokovnjak s področja psihologije športa doživljali dramo, ki se je odvijala pri reševanju Tomaža Humarja z Ubijalske gore?
"Podvigi športnikov, kakršen je Tomaž Humar, so izrazito izzivalni in spadajo v sam vrh težavnosti in zaradi tega zaslužijo vso pozornost v stroki. To so izjemni dosežki, ki imajo za seboj velika tveganja in je verjetnost, da se cilj (v tem primeru vrh) osvoji, prej majhna kot velika. Drugo pa je medijska podpora tega dogodka in v zvezi s tem se je pojavilo več pomislekov, zlasti etičnih, če bi se stvari iztekle drugače, kot so se. Saj ne rečem, tudi v alpskem smučanju in pri drugih športih pride do hudih poškodb ali celo smrti, v alpinizmu pa je tveganje še veliko večje. Zavedati pa se je treba tudi, da je vsaka taka odprava zelo draga, da morajo alpinisti veliko energije usmeriti v to, da zberejo potrebna sredstva za uresničitev svojih ciljev. Ti potekajo ob podpori medijev, zlasti če gre za zanimivo osebo, ki zna pritegniti njihovo pozornost. Ne gre za to, da bi sponzorji zahtevali, da športnik za vsako ceno doseže cilj, pač pa ga ta sam postavi na ogled pred ljudi in je s tem njegova motivacija, da ga do seže, toliko večja. Pretirana motivacija včasih vpliva na odločitve, kakršnim smo bili priča tudi v primeru Humarja. Je pa res, da ti ljudje ne sprejemajo odločitev brezglavo in čez noč in ni nujno, da se bodo zaradi vpliva javnosti, ker jih ljudje gledajo v živo, odločili drugače. Reševanje iz stene pred očmi javnosti pa odpira tudi druga vprašanja: morda je reševanje v zahtevnih razmerah lažje, če je vse na očeh, če lahko spremljamo, kje je alpinist, kakšno je njegovo stanje ... Tovrstni dogodki bodo morda vplivali, da se bo alpinizem razvil v drugo smer, da bo lažje izpeljati reševalne akcije, da bodo hkrati meje v tem športu postavljene višje, da bodo nekatere odločitve manj tvegane, ker bo tudi pomoč lažje dostopna."
Kako bi izrisali psihološki profil športnika, kakršen je Tomaž Humar?
"Tveganja pri tem vrhunskem športu so veliko večja kot kje drugje in tu je selekcija storila svoje. Če Humar ne bi bil kot osebnost stabilen, neanksiozen, dominanten, agresiven na pravi način... v alpinizmu ne bi nikoli prišel do vrha. Gre za odlike, izrazito podobne profilu vrhunskega športnika: ti so bolj odporni, čustveno bolj stabilni, manj jih je strah, so izrazito usmerjeni k dosežkom, agresivni v sprejemljivih oblikah, znajo brez težav postaviti prioritete v življenju, niso depresivni, med njimi ni veliko nevrotikov, skratka teh negativnih osebnostnih lastnosti pri njih ni opaziti. S tega vidika so vrh selekcije, zlasti če so prišli do vrha v tako zahtevni panogi, kot je denimo alpinizem.
Ali Tomaža Humarja po vrnitvi z Nanga Parbata vidite kot zmagovalca?
"Zmagovalec si tedaj, če dosežeš cilje, ki si jih postavil. On si je za cilj postavil osvojitev vrha in v tem tekmovalnem cilju je poražen. Toda vedimo, da je na poti do vrhunstva več porazov kot zmag. S tem ni nič narobe, ko gre za tako izjemne podvige, je za dosego zmage potrebnih več poskusov."
Mislite, da bo Humarja njegova skorajda čudežna rešitev z gore Nanga Parbat odvrnila od nadaljnjih podobnih poskusov ali bo morda iskal nove izzive?
"Če bi ga to odvrnilo od športa, bi pomenilo, da ni bil kos nalogi, da ga je dogajanje prestrašilo. Mislim, da bo imela izkušnja nanj določen vpliv, da bo morda nadaljnje podvige še bolj natančno načrtoval, poskušal vključiti kaj novega. Spomnimo se Toma Česna, ki je v alpinizmu prav tako delal tvegane stvari in si postavljal izjemno težke cilje, pozneje pa se je umaknil in je našel izzive na drugih področjih. Vsak športnik začuti, kdaj je dovolj takega načina življenja, kdaj so potrebe in cilji zadovoljeni in kdaj je čas s tem prenehati. Največja kvaliteta športnika je, da zna oceniti svoje sposobnosti, se ne loteva stvari, ki jim ni več kos in izbira drugačne cilje. Mislim, da je Humar še daleč od tega, da bi prenehal. Kar se je dogajalo pri osvajanju Nange Parbat, bo vzel kot pozitivno izkušnjo in se bo še kaj dodatnega naučil. Nečesa ne smemo pozabiti: tovrstni podvigi imajo 20 do 30 odstotkov možnosti, da uspejo. Če nisi prišel na vrh, to ne pomeni neuspeha, gre pač še za en poskus. Stena, ki jo je Humar že enkrat prej skušal preplezati, je ostala neosvojljiva in mislim, da bo še poskušal. Včasih je težko pustiti kako delo nedokončano. Nekateri to razumejo kot poraz, težko pa verjamem, da je Humar to vzel kot dokončen poraz in odnehal."
Kje je v osebnost takega športnika "vgrajena" odgovornost do družine? Gre tu za vprašanje prioritet?
Vrhunski športnik družine pogosto ne postavlja na prvo mesto. Mnogi nimajo družine (otrok), dokler se ukvarjajo z vrhunskim športom, saj je težko kvalitetno oboje združiti. Vrhunski športniki si pač drugače postavijo prioritete kot drugi. Težko pa bi rekli, da je človek, ki postavlja vrhunski šport pred družino, manj vreden ali da je z njim kaj narobe. Gre za njegova osebna prepričanja kot samostojni ljudje se imajo pravico na tak način odločiti o sebi. Ob tem pa tudi razumem, da je bližnjim to težko sprejemati tako stvar in je s takim človekom živeti težko."
Kako si razlagate evforijo, ko smo jo ljudje občutili ob reševanju Humarja, pa naj njegova ekstremna dejanja obsojamo ali jih občudujemo?
"Do tega sem imel tudi sam največ pomislekov. To naredijo mediji. Vedeti moramo, da je dram v alpinizmu veliko. Nekatere se končajo s smrtjo, pri nekaterih pa nikoli ne vemo, kje so obtičali pogrešani ljudje in kako dolgo so se borili s smrtjo. Vendar vsega tega mi ne vemo in je zato za nas manj boleče. Humarjeva drama pa je potekala pred javnostjo, mediji so neposredno poročali, kje je in kako se počuti. Kako bi bilo, če bi se stvar drugače iztekla? Če bi ga ne mogli rešiti, bi najbrž ne umrl takoj, saj je bil izjemno dobro pripravljen, tako da bi še več dni živel in bi umiral tako rekoč pred očmi javnosti. Ko smo se nedavno pogovarjali na eni od televizij, so sicer rekli, da bi se v takem primeru odklopili. Toda zgodba je bila napeljana in tudi v tem primeru bi vedeli, da gre za umiranje in da se odklapljamo zaradi etičnih razlogov. To utegne biti etično vprašljivo. Ne rečem, da nimajo te zgodbe tudi nekaj pozitivnega. Morda je prav, da se zgodijo, ker odprejo nova vprašanja, ne le za stroko, za vse nas."
Ali niso v takih primerih športniki kot gladiatorji, kjer je javnost na preži, kam se bo obrnil prst?
"Ravno to je lahko vprašljivo. Brezizhodnost položaja je bila v Humarjevem primeru velika, a mislim, da so bili on in športniki njegovega kova v podobnih stiskah že velikokrat, saj se ves čas lotevajo podvigov, ki so na meji razumnega."
Kje so potem te meje?
"Taki ljudje jih pomagajo prestavljati, premikati, spoznavati. Ravno v tem je tudi smisel vrhunskih podvigov, kaj vse je človek sposoben narediti in v tem je veličina."