Polet - Marjan Razstresen: Tri desetletja mineva od dne, ko je na vrh najvišje gore na svetu stopil prvi Slovenec; reporterjevi spomini.

Tisti petek, 11. maja 1979, je dr. Evgen Vavken, eden od dveh zdravnikov na jugoslovanski alpinistični odpravi, kot se je morala takrat imenovati ta odprava na najvišjo goro sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest, čeprav so bili v 31-članski odpravi razen po dveh plezalcev iz Hrvaške in Bosne ter novinarja iz Srbije sami Slovenci, iz baznega tabora zvečer sporočil vsem višinskim taborom na gori, da je vremenska napoved, ki sta jo nekoliko prej dobila ekspedicijska radioamaterja Slavko Šetina in Matjaž Culiberg, za naslednji dan karseda ugodna. Okoli 7000 metrov visoko naj bi pri najnižji temperaturi »komaj« 17 stopinj pod ničlo pihal veter s hitrostjo največ 40 kilometrov na uro, v višini 9000 metrov, se pravi okrog vrha Everesta, pa naj bi bilo pri enaki hitrosti vetra 31 stopinj mraza.
S slikarjem Francem Novincem, s katerim sva si v baznem taboru na ledeniku Kumbu 5350 metrov visoko nad morjem poldrugi mesec delila platneno streho, sva se skoraj vsak večer sprehodila do šotora radistov ali zdravnikov, kjer sva iz prve roke zvedela najbolj sveže dnevne novice z gore, ki so si jih alpinisti izmenjavali po radijski zvezi in hkrati načrtovali dejavnosti naslednjega dne. Tisti petek pod večer se je po nadvse ugodni vremenski napovedi prvi oglasil Stane Belak - Šrauf, ki je bil ta dan s Splitčanom Stipetom Božićem in vodjem šerp na tej odpravi Ang Phujem v tretjem višinskem taboru skoraj 7200 metrov visoko na gori. »Za takšno noč, kakršna je današnja in tukaj,« je vzhičeno pripovedoval, »se splača živeti 39 let, kolikor jih živim! Luna je pravkar priplula izza vrha Everesta. Meče žarke na ledenik Rongbuk na kitajski strani in jih odbija od ledu. Povsod, kamor pogledam, je srebrnomodra barva. Samo v puloverju stojim sredi noči pred šotorom in me nič ne zebe. Prav ugodno vreme za vrh je.«
»Želim ti še veliko tako lepih noči, Šrauf!« mu je iz baze navdušeno odgovoril Muma, kot smo vsi klicali dr. Vavkna. »Sicer pa, Šraufek,« je nadaljeval Muma, »še nekaj dni pa boš na vrhu in gremo domov.«
Kljub ugodni vremenski napovedi, ki je obetala skorajšnji popoln ekspedicijski uspeh, so se dogajanja na gori vseh gora naslednje dni nepredvidljivo zapletla.
Ta večer, 11. maja 1979, sta bila v najvišjem, petem višinskem taboru nekaj več kot 8100 metrov visoko izkušeni Roman Robas iz Medvod in najmlajši član odprave, 20-letni Dušan Podbevšek iz Kamnika. »Če bo jutri primerno vreme in razpoloženje, bova šla do skrajnosti navzgor,« je zvečer po radijski zvezi obljubil Romi.
»Ko prideta iz šotora, morata najprej prečiti v levo, nato imata pred seboj preprost greben navzgor, kjer bosta verjetno hitro napredovala,« jima je svetoval vodja odprave Tone Škarja, ki je že nekaj dni v prvem višinskem taboru na sedlu Lo La dobesedno na meji med Nepalom in Kitajsko skoraj natančno 6000 metrov visoko z močnim daljnogledom proučeval vršni del gore. »Zatem bosta prišla do vrvi, ki jo je napel Marjon, in bosta po njej s prižemo priplezala do vrha razpoke, nato pa je po vsem sodeč položno do sive zapore pod vršno kapo. Na vsak način odidita jutri zgodaj, to se vama bo dobro obrestovalo.«

Komu je bilo (ne)usojeno?
Dva dni prej, 9. maja, je še vse kazalo precej drugače. Robas in Podbevšek sta bila s Frančkom Knezom, odličnim plezalcem iz Rimskih Toplic, v tretjem višinskem taboru, v četrtem na nadmorski višini nekaj več kot 7500 metrov so bili Knezov sokrajan Jože Zupan, Zvone Andrejčič iz Lesc pri Bledu in Štefan Marenče iz Vikrč pri Ljubljani, najvišji, peti tabor, skromen šotorček, pa sta ta dan postavila Marjan Manfreda - Marjon in Viki Grošelj - Vikl. Njima se je ta večer široko nasmihala sreča, da jima bo dano naslednji dan kot prvima Slovencema stopiti na tretji zemeljski tečaj, na najvišjo točko našega planeta, saj je bila vremenska napoved za arktične razmere Himalaje nadvse ugodna. Vso noč sta dihala kisik iz bombice, kot sta jima svetovala ekspedicijska zdravnika dr. Vavken in dr. Igor Tekavčič, v četrtek, 10. maja, pa sta že ob pol šestih zjutraj odšla na pot. Priplezala sta do Rumenega pasu, nevarnega in strmega dela vršne piramide, do te skoraj navpične stopnje, jo obšla in se znašla pred kaminom, ki bi ga bilo mogoče preplezati, kot sta ugotovila.
Tedaj jima je Usoda prvič zgovorno namignila, da jima vrh ni namenjen. Vikiju je počil ventil na kisikovi maski, za katero ni imel rezerve, Marjon se je sam brez krošnje, v kateri sta bili tudi kisikovi bombi, lotil ozkega kamina, snel na posebno izpostavljenem mestu za kratek čas rokavice, da je bil njegov oprimek trdnejši, priplezal do vrha stopnje, tam pritrdil vrv in se ob njej vrnil k soplezalcu. Pred enajsto dopoldansko uro sta se odločila, da se bosta skupaj vrnila v najvišji tabor, saj se jima je zdela pot na vrh za enega samega preveč tvegana. V šotoru bi se nemara domislila, kako bi naslednji dan vendarle skupaj prišla na vrh gore.
Vrnila sta se v mali dom in šarila po njem, ko si je Manfreda prvič po vrnitvi snel dvojne rokavice, prebledel in Grošlju brez besed pokazal roki, na katerih so bili prsti temno modri; tako hudo jih je ožgal mraz. Viki je novico sporočil nižjim taborom in posebej omenil, da se sam odlično počuti in bi naslednji dan bodisi sam poskušal priti na vrh bodisi bi počakal tovariše in se na vrh odpravil z njimi.
Ob treh popoldne se je Marjon – seveda brez kisikove maske, ki jo je pustil kolegu – že odpravil proti »dolini«. V rekordnem času je prišel v drugi višinski tabor, iz katerega je Šrauf sporočil, da je prijatelj Marjon močno ozebel v prste na rokah in zaradi tega hudo prizadet, nato pa z nočjo v prvi višinski tabor na sedlu Lo La.
Vikiju, ki je 10. maja ostal sam visoko na gori, je Usoda ta dan še tretjič, tokrat nedvoumno, sporočila, da mu vrha ni namenila. Zvečer je zaskrbljeno spraševal zdravnika, kaj naj stori z nogami, ki jih nikakor ne more ogreti. Ko mu to ni uspelo niti vso dolgo himalajsko noč, si je naslednje jutro s solzami v očeh naložil krošnjo na rame in se po dolgem Zahodnem grebenu vrnil na ledenik. Čez nekaj dni je helikopter pomrznjena alpinista skupaj z dr. Vavknom odpeljal iz baznega tabora v Katmandu, letalo pa že dan pozneje v Ljubljano, kjer so ju z letališča odpeljali naravnost v Klinični center. Vikiju so rešili vse prste na nogah, Marjon jo je odnesel s prav majhnimi amputacijami.
Alpinistična stonoga kljub amputaciji čisto sprednjih nog ni obmirovala. Najvišji tabor na gori je bil tisti petek, 11. maja, ko je iz njega odšel Grošelj, le nekaj ur prazen. Vanj sta se iz četrtega tabora preselila Roman Robas - Robi in Dušan Podbevšek - Dule, močnega in vzdržljivega Jožeta Zupana - Juša pa je hrib tako zdelal, da ni šel z njima. Pod njima je bila v četrtem taboru trojna kranjska naveza, poleg bratov Marka - Mka in Andreja Drejca Štremflja še Jernej Zaplotnik - Nejc, edini alpinist na odpravi, ki je imel v žepu že dva osemtisočaka, 8463 metrov visoki Makalu iz leta 1975 in 8068 metrov visoki Gašerbrum I iz leta 1977; razen Manfrede, Andreja Štremflja, Belaka, Grošlja, Kotnika in Ang Phuja, ki so dotlej stali na enem osemtisočaku, so bili drugi člani te everestovske odprave še brez take lovorike. Še tabor niže je bila še ena trojna vsekakor mednarodno pisana naveza Belak-Božić-Ang Phu, v drugem višinskem taboru sta bila Bojan Pollak - Bojč iz Kamnika in Vladimir Mesarić - Dado iz Zagreba, v prvem pa Ivan Kotnik - Ivč iz Velenja, Borut Bergant - Čita iz Tržiča in Vanja Matijevec iz Ljubljane, ki so bili trdno odločeni priplezati na najvišjo točko zemeljske krogle. Če bi obema iz najvišjega, petega tabora naslednji dan uspel vzpon na vrh gore, med sestopom ne bi mogla prenočiti v petici, ker bi bili v njej že novi stanovalci, ampak bi se morala potruditi niže.
Naslednji dan, v soboto, 12. maja, je bil še lepši, kot ga je prejšnji večer napovedal doktor Muma; še topleje je bilo in še manj vetrovno od napovedi. Vse dopoldne smo v baznem taboru nestrpno hodili naokrog in spraševali višinske tabore o morebitnih novicah z najvišjega nivoja, ki pa jih ni bilo do opoldneva, ko se je iz velikega radijskega stroja v bazi oglasil Romi: »Baza, javi se, baza, javi se, kliče vrh!«
»Fantje, Romi se oglaša z vrha!« je ves iz sebe od navdušenja zakričal radist Slavc Šetina ter takoj zatem poskušal o uspehu seznaniti vse višinske tabore. Oglasil se je le vodja odprave Škarja s sedla Lo La ter takoj podvomil, da je novica resnična. »Tako kmalu skoraj gotovo nista mogla priti na vrh,« je dejal. »Z daljnogledom sem ju spremljal, kako sta plezala, dokler ju nisem izgubil. Če bi bila zdaj na vrhu, bi ju moral videti više.«
Ker se Robas odtlej ni več oglasil, je obveljala Škarjeva domneva, da je rekel »kliče vrh«, ker je hotel povedati, da se oglaša najvišja naveza. V baznem taboru pa smo imeli dve razlagi, zakaj se Roman ni več oglasil: ker mu je odpovedal oddajnik ali ker je skupaj z njim zgrmel po ledeni strmini v onstranstvo.
Le pol ure pozneje se je izkazalo, da mu je odpovedal oddajnik. Z najbolj nesrečnim glasom, ki si ga je mogoče zamisliti, je povedal, da sta se s Podbevškom zaplezala v stolp desno od smeri, ki sta jo prejšnji dan utrla Manfreda in Grošelj, se v pozni dopoldanski uri vrnila toliko niže, da sta prišla iz neprehodnih sten, našla kamin in v njem Marjonovo vrv, splezala ob njej in nadaljevala pot proti vrhu, ko je po Robasovih besedah okoli poldneva mladi Podbevšek začel obupavati: ustrašil se je misli, da bosta prišla prepozno na vrh in da bosta morala noč preživeti na taki višini in v hudem mrazu, kar bi bilo seveda smrtno nevarno početje, zato ga je začel nagovarjati k umiku. Robas se s tem ni strinjal in je v lepem vremenu nadaljeval pot, ob treh popoldne pa je popustil. V petem višinskem taboru sta se ustavila le za toliko, da je Robas trojici Kranjčanov natančno razložil, kje ne smejo iti, da ne bodo zašli, kot sta onadva, nato sta sestopila v četrti tabor, kjer sta jima Šrauf in Stipe pripravila kolikor je bilo v tistih razmerah le mogoče dobro večerjo in predvsem dovolj vročih pijač.

Smrt Šerpe Ang Phuja
Zvečer, ko je na belo himalajsko pokrajino že legla noč, kičasto posuta z milijardami nizkih zvezd, je Marjon iz baznega tabora trojici Kranjčanov pod vrhom gore natančno razložil vse, kar je sam vedel o nadaljevanju smeri; dotlej je bil po njej vendarle najviše na gori, okoli 8300 metrov visoko. »Možno je,« je povedal, »da je za grebenom, ki sem ga videl nad svojo preplezano steno, še kakšen greben, po katerem je šele mogoče priti na vrh, saj nadaljevanja hriba proti vrhu nisem videl.« Vodja odprave pa jim je dal iz prvega višinskega tabora še dodaten nasvet: »Vem, da ste prijatelji in bratje, toda če bo šlo enemu od vas slabo, naj se vrne in naj druga dva sama nadaljujeta pot.«
Še preden se je zbudil naslednji dan, nedelja, 13. maja, je bila kranjska naveza, od katere se je tik nad taborom zaradi odpovedi kisikove maske poslovil Marko, že na strmini nad petico. Od tega trenutka so bili v knjigah in časopisih do pičice natančno popisani vsi najpomembnejši dogodki na odpravi od zmagoslavja te in še ene trojne naveze do tragedije, ko je po bivakiranju v Hornbeinovem ozebniku na kitajski strani gore že ob srečanju z nesojeno tretjo navezo, namenjeno na vrh, zdrsnil v ledeno globino Ang Phu, edini Zemljan dotlej, ki je po dveh smereh priplezal na najvišjo goro sveta.
Najbrž sta s te odprave vendarle premalo znani dve občudovanja vredni pogumni dejanji.
Ko je Bojč Pollak, ki je bil na dan prvega slovenskega zmagoslavja na Everestu sam v četrtem višinskem taboru, izvedel, da se bosta Nejc in Drejc vračala z vrha po Hornbeinovem ozebniku in prečila iz njega na široko snežno strmino, na katere robu je stal četrti tabor, je šel do Hornbeina in pritrdil iz njega na snežišče vrv, da bi zmagovalcema Everesta olajšal pot. Tam ju je s čajem v čutari čakal do noči, v njegovem radijskem aparatu in bateriji je zmanjkalo energije, Zaplotnik in Štremfelj sta ta čas izstopila iz ozebnika više, kot je mislil Pollak, prišla v prazen tabor in to sporočila drugim taborom. Ko se je na gori stopnjevala napetost, kaj se je zgodilo požrtvovalnemu Bojču, je ta v trdi temi sam prišel v tabor.
Premalo je tudi poudarjeno, da se je trojica alpinistov, Bergant, Matijevec in Kotnik, odpovedala vrhu, kamor je bila namenjena ta dan, 16. maja, in se namesto tega odpravila v Hornbeinov ozebnik na pomoč Šraufu, Stipetu in Ang Phuju, ki so po zmagoslavju prejšnjega dne bivakirali v kuloarju in bili vsekakor potrebni pomoči. Odtlej ni šla na tej odpravi nobena naveza več proti vrhu, saj je bila s smrtjo Šerpe Ang Phuja največja slovenska (jugoslovanska) alpinistična odprava vseh časov končana.