Delo - Zorana Baković: Nanjo se vzpenjajo čisto mladi. Američan Jordan Romero še ni bil star 14 let, ko je pred tremi leti stopil na njen vrh. Vzpenjajo se tudi precej stari.
... Osemdesetletni Japonec Juičiro Miura se je njenega temena dotaknil konec maja. Vzpenjajo se ženske. Letos spomladi je Raha Moharak postala prva Saudska Arabka, ki je prišla na najvišjo točko sveta, potem pa se je z nje sama tudi spustila.
Vzpenjajo se dvojčki. Indijki Taši in Nancy Malik sta se maja vpisali v zgodovino kot prvi enojajčni sestri na najvišjem gorskem vrhu sveta. Vzpenjajo se tudi sami. Italijan Reinhold Messner je leta 1980 prvi prišel na to višino brez spremstva.
In vsak, kdor se vzpenja po stenah, da bi obvladal naravno višino, nekje v srcu nosi Čomolungmo, ali kot rečemo mi Evropejci – Mt. Everest, kot svoj nedosanjani cilj. Kdor se je enkrat vzpel, se želi znova. Komur se je vzpon posrečil s kisikom, razmišlja, kako je to brez njega. Tisti, ki je šel po kitajski strani, se hoče preskusiti še z nepalske.
Ne imenujejo Tibetanci zaman najvišje gore sveta Sveta mati, kar Čomolungma dobesedno pomeni. Njenih 8848 metrov višine je spočelo številne mite in se zavleklo v srce tibetanske vere. Verujejo, da na samem vrhu prebiva pet sester, in vsakega alpinista pred vzponom povabijo k molitvi, saj bo zgoraj, na samem vrhu, morda srečal božanstvo. Prav je, da tisti trenutek dočakaš s čisto dušo.
Mt. Everest je kult. Tako za tiste okoli njega kot za tiste, ki se vzpnejo na vrh njegove glave. Pred sto leti se je vzpon na njegovo najvišjo točko zdel ravno tako nemogoč kot polet na Mesec. In čeprav danes v predmonsunskem obdobju po njegovih stenah pleza na stotine ljudi na dan, mu ta gneča prav nič ne zmanjšuje svetosti. Poudarja pa človekovo odgovornost za Sveto mater okoliških Tibetancev, ki bi brez vznemirljive lepote te gore, pa tudi brez zastrašujoče oddaljenosti njenega vrha ne bili več tisto, kar so. Gora, ki jo mi imenujemo Mt. Everest, je za njih izvor nacionalne, kulturne in verske identitete.
Sveta mati nam pripoveduje zgodbe o jekleni volji posameznikov. Leta 2006 se je na njen vrh povzpel Novozelandec Mark Inglis, ki je brez obeh nog, pet let pred tem pa je Američan Erik Weinhenmayer na najvišji točki sveta postavil vprašanje, kaj sploh pomeni biti slep. Na Mt. Everest se lahko vzpneš tudi brez vida, a le če v višino gledaš s srcem.
Mnogokrat se je izkazalo, da je teže z vrha sestopiti, kot se nanj povzpeti. V letošnji sezoni, ki se bliža koncu, so med vrnitvijo s Svete matere umrli plezalci iz Bangladeša, Južne Koreje in Rusije, pa tudi Namgjal Šerpa, ki je vodil ekspedicije za čiščenje smeti in trupel na gori. Vračal se je s svojega desetega vzpona na vrh sveta.
Kot vse, kar se spremeni v kult, ima tudi Čomolungma večpomensko simboliko. Človeka izziva, da obvlada svojo malenkost in da se z njenega vrha dotakne neba. Tako ravna in večno bela je simbol posebnega rojevanja in neizrekljivega razsvetljenja.
Tako prenatrpana z ambicioznimi plezalci in že precej onesnažena z odvrženimi smetmi pa je simbol človekove uničevalnosti, ki ji nič več ni sveto. Najbrž nam je tudi tehnologija pomagala, da razbijemo mite in da o poljubu na čelo Svete matere razmišljamo kot o izletu za konec tedna.
Kliče Čomolungma, kliče, a zdaj že kliče na pomoč. Še vedno bo vsakomur, ki jo bo obvladal, dala lepo nagrado v obliki junaškega občutka samozadovoljstva. A moral bo svoje smeti odnesti s sabo. Vrh sveta mora ostati čist, da bi lahko v podnožju še imeli kaj, po čemer bi lahko hrepeneli.
Zorana Baković