Martina Čufar: Kot sem že v prejšnji novici napisala, sva se z Nicotom nameravala vrniti v smer, ki smo jo 20. in 21. maja plezali v sklopu Vanessinega projekta El Capitan.
In ker je vreme v Chamonixu res mizerno, nič suhega za splezat, in ker sva bila oba rahlo tečna, se je tašča z veseljem ponudila, da tri dni preživi s Tommyjem. Super! Hitro je bilo vse spakirano; Tommyjeve in najine stvari, in v sredo zjutraj, ko sva Tommyja pustila pri »prijateljčkih« (kot on pravi vrtcu), sva odvinkarila nazaj v Verdon. Ni ravno blizu. Slabih 6 ur. Tako, da potem, vsa zasedena nisva bila ravno razpoložena, da bi se takoj obesila v zadnji (8b) smeri Tschhhh…hou, qu'il est con! Sva se raje odločila za eno »lahko« klasiko Geule d'amour (6b, 5b, 6c). Nisem spraševala za kakšno smer gre, in bila neprijetno presenečena, ko sva se spustila v njeno vznožje. En sam ogromen kamin. Ne ravno tisto, kar imam najraje in kar se pleza hitro. To zame ni plezanje, ko se moraš plaziti in gvozditi po temačnih kaminih, ko te vse boli, in te je strah, da če padeš, ostaneš zagozden nekaj metrov nižje. Potem se mi je pripetilo še nekaj, zaradi česar bom imela zdaj vedno nož pri roki. Ko sem hotela začeti plezati drugi raztežaj niti pod razno nisem mogla odviti vponke z matico. Vse božje sem probala, pa nič. Ker sem bila na »popkovini« nisem mogla nič drugega kot da bi dala pas dol in se privezala na vrv. No potem, je Nico priabzajlal nazaj do mene, in po eene desetih minutah mu je uspelo. Moška moč! Do vrha je šlo potem tekoče. Tam pa naju je nevarno preganjala bližajoča se nevihta, tako da prvi dan ni bil ravno sprostilen! A sva suha prišla do Bruna Clementa, plezalca, ki je v Verdonu opremil toliko lepih smeri, da bi si zaslužil spomenik. Tam naju je že čakala, Nina Caprez, ki je nekaj ur prej opravila prvo žensko ponovitev zgodovinske smeri Les specialistes. Ocenjena »samo« 8b+, a po njenem mnenju in mnenju mnogih bi bila v »modernih« plezališčih 8c+. Z dobrim vinom smo nazdravili njenemu super vzponu, naju pa je motivirala, da enako narediva naslednji dan.
Zdaj pa najprej nekaj o imenu in zgodovini smeri »Tschhhh…hou, qu'il est con« (v vodniču napisano Tchuky l'est con – bere se isto, pomen pa ni isti; Bruno pravi, da je prva verzija prava). Smer je začel opremljati Michel Piola, z namenom navrtati smer, ki bo prosto preplezljiva. Ta predel Verdona je namenjen predvsem tehničnemu plezanju. Ko je Michela videl zagrizen privrženec te vrste plezanja (njegov vzdevek je Tchuky), ga je z ostrimi besedami pregnal s tega predela stene, saj je njegova smer križala »tehnične« smeri. Michel je odnehal po četrtem raztežaju, leta 2006 pa je Bruno Clement smer potegnil do vrha in jo tudi preplezal in ji dal ime. Malo zakrito, z besedno igro, jo je poimenoval Tchouky je neumen.
V četrtek zjutraj sva se ponovno po 200 m vrvi spustila navzdol prodi modri reki Verdon. Ta »abzajl« tudi mene, ki obožujem višino, ne pusti ravnodušne. Sploh, ko mimo prileti ogromen jastreb!
Prvih šest raztežajev je šlo kor po maslu, izmenjevala sva se v vodstvu in vse preplezala v prvo. Krušljivo 6b, previsno 7b+ po dobrih luknjah, tehnično, previsno in navijajočo 7c+, 8a z detajlom, kjer je treba kajlat petko, 7c+ po mojem okusu, se pravi platka in lahko 6c. Tako da sva se kar hitro znašla pod strah zbujajočo 8b. Previs za previsom, ki se konča s pravo streho, po kateri te čaka dobra razpoka, v katero se ti malo boleče, a odrešujoče zakajlajo prsti. Nico je šel dati not komplete, potem sem jaz naredila super poskus, prišla tri gibe pod vrh in padla, bolj zato, ker nisem verjela, da lahko pridem tako daleč, kot zaradi totalne navitosti.
Ker sva že prej planirala, da bova prespala na polici 50 m desno od vznožja 8b, sva za tisti dan odnehala in prihranila moči za naslednjega.
To bi se skoraj izkazalo za napako, saj sva se zjutraj zbudila tako utrujena, kot že dolgo ne. Utrujenost je bila primerljiva tisti, ko se zbudiš kak 3 dan sredi El capitana. Poleg tega je sonce tako neusmiljeno »švasalo«, da sva se skrila za malo drevo in poležavala, čakala na senco, si skuhala pašto, da sva kar se da napolnila mišice. Okoli dveh sva se ogrela v dveh lažjih smereh nad najinim bivakom, potem je šlo pa zares. Vedela sva, da imava vsak le po en poskus. Nico je šel prvi, plezal je precej bolje, kot dan prej, sem ga že videla na vrhu, a kaj ko mu je, ko je imel prste že zakajlane v razpoki čez streho odneslo noge in zatem tudi roko. Škoda! Jastrebi so se ob glasnih kletvicah razbežali.
Med plezanjem sem pozabila na vse boleče mišice in kožo, imela dober občutek, našla sem dodatna »kolenčka« in »petke«, se tik pod zadnjim detajlom uspela malo spočiti, potem pa na polno. Najbolj sem bila pozorna na to, da mi ne odnese nog in po petih težkih gibih sem bila na šalci! Jastrebi so se spet prestrašili, tokrat zaradi vzklika veselja. Res sem bila vesela, sploh ker mi raztežaj ni bil prav nič pisan na kožo.
Še lepše je, da sem opravila ne samo prvo žensko ponovitev, temveč tudi prvo po Brunu Clementu. Nico pa se bo ob priložnosti v smer vrnil z Victorjem (Estranginom), s katerim sta pred slabim mesecem začela čistiti prah in iskati kombinacije oprimkov, ki so 7 let samevali.
Martina Čufar