Sašo Matas: V prvem tednu julija smo ga imeli v Campitellu blizu Canazeja – Bil je odličen tabor, dobro uspel, le slabo vreme je prišlo prezgodaj
Tradicionalni tabor AO Železničar
V prvem tednu julija, od 7. do 15. julija 2007, smo imeli v Campitellu blizu Canazeja tradicionalni tabor Alpinističnega odseka Železničar. Žal so slabe vremenske napovedi pregnale misli nekaterih, da bi se odpravi pridružili, tako da je ob konici štel le deset plezalnih duš, vreme pa skoraj ni moglo biti boljše.
Že prvi dan so nas srbeli prsti, tako da smo se na poti iz Ljubljane ustavili na prelazu Pordoi in splezali dve smeri na Sass Pordoi. Obe smeri vodita strmo in izpostavljeno skoraj vse do zgornje postaje kabinske žičnice, zaradi pozne ure pa smo sestopali ob megli iščoč prehode nazaj na prelaz. Bil je krasen dan in uvod v lep teden.
Že naslednji dan nam je zagodlo vreme, še pred tem pa kolesarji. Cesta na prelaz Sella se je zaradi slednjih odprla šele ob treh, in čakajoč v vrsti smo bili na prelazu že nekaj čez tretjo. Toda začeli so se zbirati nevihtni oblaki in ker je kazalo, da nas bo dež obšel, smo se zavihteli pogumno v steno prvega stolpa Selle, kjer nas je sredi nje presenetila (ali pa niti ne) nevihta s točo. Dobro opremljen prvi stolp je nudil dobre pogoje za varen spust po vrvi in tako smo se, sicer premočeni, varno vrnili na izhodišče. Naslednji dan je žal deževalo in v torek smo se zbudili z razgledom na zimsko idilo, na belo oblečene bližnje vrhove. Ker je bilo videti, da tisti dan s plezanjem ne bo nič, se je večina udeležencev tabora odpravila na pot na bližnji Col Rodella, ena naveza pa se je po obisku odlično opremljene alpinistične trgovine v Canazeiju, odpravila v izvidnico na prelaz in ugotovila, da je kljub napol zimskim razmeram in mestoma mokri in požlejeni skali, smer prijetno plezljiva in jo tudi splezala. Naslednje dni je postajalo vse topleje in plezali smo v stolpih Selle, Ciavazesu ter nad gardenskim prelazom. Ravno ko je postalo prevroče (na prelazih na 2200 metrih 24 stopinj) za prijetno poplezavanje, smo se morali vrniti nazaj domov.
Bil je odličen tabor, dobro uspel, le slabo vreme je prišlo prezgodaj, zato smo bili že malo utrujeni ob koncu tedna. Plezali smo v tako raznovrstnih razmerah, da jih tudi na tej višini redko srečaš poleti, kaj šele v enem tednu, od prezeblih okončin do, za plezanje na soncu, komaj zdržnih razmer. Ujela nas je nevihta s točo, (že) sestopali smo ob romantičnem rahlem sneženju in se pekli na soncu v južnih in vzhodnih stenah ob prekrasnih razgledih na dolomitske vršace. Pretirane gneče, ki naj bi bila stalnica za smeri tod okoli, tudi (še) ni bilo.
Smeri težavnosti od IV do VI so plezali Izabel, Irena, Mojca, Tjaša, Jani, Janko, Sašo, Poli, Tine in načelnik Robi.
Sašo Matas