Urban Golob: Kot že rečeno, smo se na pot podali v ponedeljek zjutraj.
Da bi za spanje izkoristili čim več časa, smo se Tadej, Marjan in jaz v Kamniško Bistrico pripeljali že prejšnji večer in prespali na parkirišču, Rafael pa se nam je pridružil zjutraj. Malo pred šesto uro smo pritisnili na štoparice in v lahnem drncu krenili proti Grintovcu.
Med vzponom na Grintovec. Ko je korak še lahek in zato hiter.
(Foto: Urban Golob)
Opraviti takšno pot čim hitreje je nekoliko lažje, če te nekaj malo priganja. Med nami se je že pred časom naenkrat pojavila ideja, da bi poskušali zadevo izpeljati v 24 urah. Vedeli smo, da je ta okvir dosegljiv za nas le teoretično in da bo praksa slej ko prej postavila stvari na svoje mesto, smo pa vseeno naredili časovnico, koliko časa bi morali potrebovati do določene točke, da bi uspeli tudi v tem pogledu. In prvi vmesni rezultat na vrhu Grintovca bi moral biti okrog 2 ur in 45 minut, kar je za uro in pol več, kot s to potjo opravijo najhitrejši gorski tekači, hkrati pa je planinska norma za isto pot okoli 5 ur. In ker je bilo teh skoraj okroglo 2000 metrov višinske razlike vzpona čisto na začetku, bi moralo nekako iti. In je šlo. Na vrhu smo bili še pet minut prej, kot smo načrtovali, se v desetih minutah malo spočili in začeli s sestopom proti Jezerskem.
Vsi smo že prej vedeli, da bodo ključni pravzaprav sestopi. Pri hoji in teku navzdol najbolj trpijo sklepi (kolena, kolki) in to lahko hitro povzroči prevelike bolečine za nadaljevanje poti. Tudi pot čez Mlinarsko sedlo je šla lepo tekoče in tudi naprej na Češko kočo ter na Jezersko. Potem smo se morali spustiti še do Spodnjega Jezerskega, kjer se odcepi gozdna cesta proti nekdanji karavli nad Komatevro. No, in tista dva ostra ovinka, ki sta iz vozečega avtomobila vedno videti kot nekaj skromnih metrov asfalta, sta za pešca precej daljša.
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>