Urban Golob: Od Matizovca do Podljubelja ni tako malo klanca, a ker gre za spust, navadano še gre. Navadno pravim, ker sem ta del pretekel že nekajkrat prej, pa se mi je vedno kar malo vleklo vse skupaj.
Tokrat je bila motivacija vseeno večja, kolena še v redu in je zato tudi navzdol šlo hitreje kot sicer.
Malo pred Podljubeljem me je na nekem ovinku presenetil Viki Grošelj z družino, ki je prišel pogledat, kako napredujemo. Po kratkem pogovoru in še kakšnem pretečenem kilometru po stranski cesti ni bilo druge možnosti – no ja, mogoče jo lokalci poznajo, mi pa ne – kot da sem zakoračil na glavno cesto in upal, da bo tistih pet kilometrov vzpona do Ljubelja potekalo brez kakšnega bližnjega srečanja z navzdol drvečim avtomobilom. Tadeja in Marjana še ni bilo za menoj, pa ju nisem preveč čakal.
Ne zaradi kakšne »etapne zmage« pač pa zato, ker sam iz objektivnih razlogov potrebujem več časa za užitje iste količine hrane kot kdo drug. In pri postankih vedno nastane manjša težava: ali me pri koncu malice čakajo drugi, lahko pa na prostor počitka pridem malo prej in se naprej nato odpravimo skupaj. Načeloma mi je ta možnost bolj všeč in tako sem prikolovratil na Ljublelj ravno toliko pred njima, da sem lahko v miru spravil vase, kar sem nameraval.
Po dobrih 12 urah naporov ti seveda ne paše več pojesti ravno vsega, zato se je izkazala za pravilno določitev, da je treba imeti s seboj precej različno hrano. Pri pripravi te se je izkazala podporna ekipa, ki se ji je že pridružila tudi Tadejeva Mojca. Spet se je bilo treba preobuti v bolj gorniške superge in zakoračiti proti Zelenici in Stolu.
Avtoprtret na vrhu Stola ob desetih zvečer. Še dobro, da se zaradi noči ni videlo Triglava, ki je od tam še hudo oddaljen. (foto: Urban Golob)
Ko sva s Tadejem pred kakšnim mesecem oddirjala to etapo od Ljubelja na Stol ter dol v Žirovnico, sva do vrha najvišje gore Karavank z Ljubelja potrebovala uro in 55 minut in pri tem do koče na Zelenici prišla v 26 minutah. Tokrat je bi čas seveda počasnejši. Počasi se je začenjala poznati utrujenost. Štosov, ki smo jih imeli polna usta na vzponu na Grintovec pa vse do Kofc, že nekaj časa ni bilo več. Kakšno vljudnostno vprašanje iz čisto drugega vica, morda modra ugotovitev o čemerkoli, sicer pa kar tišina kot se za gornike spodobi. A bili smo neustrašni in čeprav počasnejšega koraka smo se strumno vzpenjali proti Stolu.
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>