ISIS - Iztok Tomazin: ... Ko bo helikopter še bobnel nad mano, se ga bom, klečeč in nizko sklonjen, da me siloviti piš vetra ne bi odpihnil v prepad, dotaknil z upanjem, da se bo zganil.

V Močvirju
Navsezgodaj sem z motornim kolesom zdrvel proti Ljubljani, namesto v gore, kot bi se spodobilo za sončno, v naravo vabečo majsko soboto po napornem delovnem tednu. Organizatorjem tradicionalnega srečanja timov v osnovnem zdravstvu sem bil že pred časom obljubil predavanje. S strokovno in še kakšno drugo  motivacijo mi ni bilo težko, seveda le začasno, odmisliti gorskih  prelesti. Srečanja s kolegi in kolegicami iz družinske medicine, pa tudi s strokovnjaki drugih področij, ki prispevajo k širjenju  in poglabljanju naših medicinskih obzorij, so vedno dragocena,  tako v strokovnem kot v drugih smislih. Prijetno in koristno je izmenjavati strokovne in druge izkušnje, blagodejno je deliti zadovoljstvo, pa tudi stiske ali nezadovoljstvo. Slednjega žal  ne manjka v slovenski družinski medicini, pa tudi v zdravstvu nasploh. Vse bolj zbirokratizirano, odtujeno in stresno delovno okolje, vse manj časa za paciente…
Vedno znova občudujem trud in rezultate organizatorjev strokovnih srečanj družinske medicine, tokrat predvsem Davorine in Nene. Odličen program, brezhibna organizacija, skrb za  mnoge podrobnosti, ki so večini udeležencev srečanja nevidne ali pa vsaj samoumevne. V slovenski družinski medicini se je v  zadnjih letih zbrala in izkristalizirala velika in uspešna skupina organizatorjev. Brez potrebe po kompenzaciji dolgoletne vsiljene in seveda za lase privlečene »strokovne manjvrednosti in neambicioznosti splošnjakov«, s katero so nas pitali že med študijem medicine, med stažiranjem in kasneje, smo lahko zadovoljni, veseli, ponosni in še kaj. Enako velja za naš strokovni vrh, umeščen v obeh katedrah za družinsko medicino, ljubljanski in mariborski. Žal temu ne sledi položaj in vloga slovenskih družinskih zdravnic in zdravnikov. »Družinski zdravniki so srce našega zdravstva« ali nekaj podobnega je rekel eden od kandidatov za predsednika naše zbornice. Lepo povedano, ne bi se mogel bolj strinjati, vprašanje pa je, koliko bo to prepoznano in predvsem upoštevano v prihodnosti. Fides na tem področju ni upravičil našega zaupanja, dosedanje vodstvo zbornice ga je delno, upanja pa so seveda že uprta v novo vodstvo, kakršno koli bo. Ampak to soboto je bil čas predvsem za svetlejše teme.

Prestol v severni steni Storžiča
V veselje mi je bilo odpredavati zgoščen prikaz svojega doktorata, še posebej, ko sem začutil veliko zanimanja poslušalcev,  čeprav je za večino helikopterska nujna medicinska pomoč (HNMP), še posebej tista v gorah, predvsem eksotika. Ki pa pogosto pride zelo prav, celo rešuje življenja. Večina družinskih zdravnikov in njihovih sodelavcev skrbi za nujno medicinsko  pomoč tudi v oddaljenih in težko dostopnih krajih, kjer smo jim HNMP-jevci pogosto v veliko pomoč. Poleg tega je večina  Slovencev, vključno z medicinci, vsaj občasnih planincev. In ko se v višavah kaj zalomi, pridemo gorski reševalci, peš ali s helikopterjem, in po najboljših močeh opravimo svoje. Že celo stoletje, če štejemo še enako motivirana početja naših prednikov.
Ja, letos slovenski gorski reševalci praznujemo stoto obletnico organiziranega reševanja v naših gorah. Ogromen je razkorak od prvih, pogosto več dni trajajočih »rešilnih ekspedicij« s primitivno opremo in skoraj nikakršno medicinsko oskrbo, do današnjega sožitja vrhunske tehnike v obliki  helikopterjev in druge sodobne opreme ter odlično usposobljenih reševalcev  vključno z zdravniki.

Nazaj na Gorenjsko, v gore
Zanimivost naslednjih strokovnih tem je premagala skušnjavo, da bi takoj po svojem predavanju zdrvel nazaj na Gorenjsko. Ni mi bilo žal, revmatologija je v družinski medicini zelo aktualna in kolegi revmatologi so zelo dobri predavatelji. Sredi dopoldneva pa je le zmagal klic gora, predvsem zaradi dejstva, da me je naslednji dan čakalo nedeljsko 24-urno dežurstvo  v zdravstvenem domu. Kot že mnogokrat, sem pobegnil iz Močvirja v pravljične kraje. Spet sem zajahal težki BMW, ga  v domači vasi pod Kriško goro zamenjal za manjšega, razdrapanim gorskim cestam in kolovozom primernejšega »samo«  650-kubičnega bratca in v oblaku prahu z nahrbtnikom na ramenih zdrvel do doma pod Storžičem. Do vznožja severne  stene moje domače gore sem se ravno dobro ogrel, seveda z obveznim postankom in trenutki tihe umaknjenosti v spomine in koščke praznine, ki so jo pustili nosilci imen, vklesanih v spominsko ploščo na veliki skali, ki se je v sredo gozda bogve kdaj privalila iz storžiške stene. Znanci, prijatelji, gorniški učitelji,  soplezalci. Nešteto preizkušenj, zahtevnih in predvsem lepih  skupnih doživetij ostaja v spominih, deloma tudi zapisanih, čeprav so odšli. Pravzaprav so ostali tam, od koder se še živeči v doline vračamo tudi zato, da bomo lahko spet odhajali nazaj. V Himalajo, v Alpe, v domače gore, v druge, drugačne svetove …
Vzpon v severni steni Storžiča je bil užitek, zabeljen s hitrim globokim dihanjem, popolno koordinacijo telesa in hkratnim intenzivnim doživljanjem okolja. Plezanje ni bilo težko, še posebej ob dejstvu, da sem poznal skoraj vsak stop in oprimek. A zavest, da ne smeš zdrsniti ali celo pasti, kljub domačnosti  vedno poskrbi za primeren odnos. Grožnja napovedanih neviht  se ni uresničila, gobasto napihnjeni kumulusi v bližnji in daljni  okolici so ostali dovolj visoko na nebu, pretežno beli in suhi, nenevarni, pa tudi sončne žarke so pogosto spustili do zemlje.
Na vrhu Storžiča sem ostal le nekaj intenzivnih, samotnih  trenutkov, ko se je spet zdelo, da čas ni merilo količine in intenzivnosti doživetja. Ure in ure ždenja na vrhu, razgledovanja in razmišljanja, kadar imaš čas, se lahko zgostijo v intenzivne  trenutke, morda minute, kadar nimaš časa, ko le zajameš poln požirek vsega, vsrkaš in sprejmeš, potem pa se moraš, nerad in  Lomska dolina s Storžičem v ozadju. Uživanje nad gozdovi Kriške gore z željo ostati, obrniti in sestopiti. Za prihodnost kljub hitenju lahko ostane veliko neprecenljivega. Tudi sestopil sem po severni steni, kot že mnogokrat. Hitreje  in zanimiveje je, kot hoja po markirani poti, plezanje navzdol zahteva še več zbranosti in še boljšo koordinacijo telesa. Skoraj obvezen je bil postanek na Prestolu, najlepšem, z mehkimi travami in cvetličnim vrtom okrašenem prostorčku visoko v steni, na izpostavljenem pomolu med prepadi, s čudovitim razgledom na Julijce in osrednje Karavanke na zahodu, na gozdna prostranstva tržiške občine spodaj, na mogočni greben Košute, ki zapira severno obzorje, na še marsikaj. Pogosto tudi nase, kadar je dovolj časa za odklop v miru in tišini. V grapi Kramarjeve smeri je bilo še veliko snega, zato sem si privoščil vratolomno »smučanje« po zlizanih podplatih pohodnih čevljev. Bilo je v nasprotju z vsem, kar učimo obiskovalce gora, tudi cepina nisem imel, ampak v gorah je še pomembneje od upoštevanja varnostnih pravil, da odlično poznaš svoje zmožnosti in omejitve, da znaš preceniti vse okoliščine in da si popolnoma zbran na tukaj in zdaj ter seveda, da v popolnosti obvladaš gibanje.
Kontrolirana divja vožnja je bila posledica desetletij smučanja, od mladostnih tekmovanj do kasnejših alpinističnih in ekstremnih smukov, desetletij podobnega početja na snežiščih in v grapah, in zato seveda polna užitka. Tudi na Bivaku sredi stene je bil postanek skoraj obvezen, vsaj za bežen stik s še vedno mogočnim razgledom in z množico spominov na ta, za tržiške  alpiniste posvečeni kraj. Koliko mladostnih norčij, divjih neviht, čarobnih večerov v samoti ali v dvoje, koliko bežnih ali vseživljenjskih zgodb se je napletlo v tej leseni hišici sredi prepadov!

Spet v hrib, v zrak
V tihem, mogočnem gorskem gozdu pod Storžičem sem se ustavil, umiril, zajahal motor. Med vožnjo navzdol sem se spet naužil prijazne lepote Lomske doline in kar prehitro iz gorskega doma pripeljal v svoj uradni dom. Sredi popoldneva sem se prelevil v kuharja in takoj nato v požeruha, ki je na domači terasi s čudovitim pogledom na Julijce obilno nadomeščal v Storžiču  porabljene kalorije, skoraj prepričan, da bo preostanek dneva minil v sproščenem uživanju. In sprva je res kazalo tako. Joga nidra, v približku prevoda jogijski spanec, katerega ena ura naj bi nadomestila, v marsičem pa presegla več ur običajnega spanca, me je  približala večeru. Takrat je s svojega izobraževanja prišla žena in mi takoj, kar ji v takih primerih ni težko, spremenila načrte. Bi šel  še enkrat v hrib? Seveda, še posebej ob dejstvu, da bom tokrat nesel s seboj jadralno padalo. In tako sva odrinila v pobočja Kriške  gore, jaz oprtan z velikim nahrbtnikom. Ob veliki motivaciji za novo turo v dragoceni družbi in nadaljevanje v zraku je prijetna storžiška utrujenost hipoma izginila.
Po 16 letih premora, ko mi je bil edini stik z jadralnim padalstvom reševanje ponesrečenih padalcev in občasno obujanje spominov na izjemna letalska doživetja in dosežke, sem letos spet začel leteti. Brez tekmovalnih in drugih ambicij, a z velikim navdušenjem po ponovnem uživanju v najlepšem gibanju,  po raziskovanju čudno domačega mi medija in moje malenkosti v njem. In tako sem pred nekaj meseci postal nekakšen čuden zelo izkušen začetnik, ki je v poldrugem desetletju marsikaj pozabil in mora obnoviti ali pa se naučiti na novo, hkrati pa se še spominja časov, ko je bil državni prvak in državni rekorder v zmajarstvu in jadralnem padalstvu, pa prvi Slovenec z zmajem in padalom v Himalaji ter še marsikaj. Iz globin zavestne, načrtovane, dolgotrajne pozabe se le počasi prebujajo letalski refleksi, izkušnje in znanje, do nekdanje suverenosti v zraku je še dolga, morda predolga pot. Zato je bil polet z vzletišča v Gozdu, ko sem ravno še ujel zadnje zdihljaje z večerompojemajočega vzgornika, tudi začetniško vznemirljiv. Kratek, šest intenzivnih minut, a sladek. Nič se ne more primerjati s prostim letenjem.
Ko sva se vrnila domov, se je sobota dokončno prevesila v večer.
Dan je bil lep in intenziven, mozaik marsičesa, kar mi izpolnjuje, osmišlja ali vsaj olepšuje življenje. Sproščeno uživanje v dvoje se je obetalo tudi v nadaljevanju. Potem pa je zazvonil telefon …

Sobotni večer
Na zaslonu je utripala številka, ob kateri me vedno stisne. »Nesreča visoko v Kamniških, hudo poškodovan planinec med Grintavcem in Skuto, Kamničani nimajo svojega zdravnika, tudi nihče drug se ne javi …« je sporočal dežurni operativec v centru za obveščanje. Seveda, dežurstva helikopterske ekipe za gorsko reševanje na Brniku se bodo začela šele čez nekaj dni, do takrat v primeru nesreče iščejo prostega zdravnika letalca po pozivnikih in telefonih. Če se nihče ne oglasi, so težave.V trenutku se je vse spremenilo, konec je bilo komaj dobro začetega večera v dvoje, stekel sem v terenca, ki je vedno poln medicinske in reševalne opreme, se zapeljal do travnika na robu vasi in bil zadovoljen, da sem bil pripravljen na akcijo, ovešen in oprtan z vso opremo, še pred prihodom vojaškega helikopterja.
Tuhtal sem, kaj bomo s helikopterjem sploh lahko naredili, saj se bo kmalu stemnilo. Ko smo leteli proti Kamniku pobirat reševalce, je bilo razlogov za napetost in skrbi več kot dovolj. Mračilo se je in lahko se bo zgodilo, da zaradi teme sploh ne bomo mogli izpeljati helikopterskega reševanja. Alternativa bo celonočno peš garanje. Ga bo hudo poškodovani planinec sploh preživel? Tudi lokacija ponesrečenca ni bila čisto jasna. Za zdravnika je teža stanja ponesrečenca seveda med največjimi negotovostmi pri vsakem gorskem reševanju. Zbuja usodna vprašanja: kaj bo potrebno in kaj nujno storiti? Kaj bo sploh možno storiti na kraju samem? Koliko bo potrebno tvegati … in tako naprej.
Že v polmraku smo na travniku pred Kamnikom pobrali dva domača reševalca. Vesel sem ugotovil, da je eden od njiju Primož, izkušen zdravnik gorski reševalec, sicer kirurg, ki se je »našel«, medtem ko me je helikopter letel iskat v Križe. Kadar gre za hude poškodbe v zahtevnem terenu, je dovolj ali preveč dela tudi za dva zdravnika. Zdravstveni tehniki in drugi medicinsko usposobljeni reševalci, katerih pomoči smo vajeni izvsakodnevnega dela v nujni medicinski pomoči v urbanih krajih, so med gorskimi reševalci letalci žal zelo redki. Praviloma je zdravnik na intervenciji v gorah sam, edini medicinec in pri oskrbi pacienta nam pogosto manjkajo izkušene roke in druga strokovna pomoč. Zato in zaradi drugih zahtevnih okoliščin je oskrba bolnikov in poškodovancev v gorah pogosto mnogo zahtevnejša kot v urbanem dolinskem okolju ...
V polmraku smo poleteli proti že skoraj črni gmoti Kamniških. Znane silhuete Grintavca, Štruce, Skute in drugih dvatisočakov so pred nami počasi rasle kot ogromen razbrazdan val in se stapljale z brezoblačno gladino ugašajočega neba. Lep, a v obetih bližnje prihodnosti kar malo grozljiv prizor. Kup izzivov je bil pred nami, pri vsakem bi se lahko kaj zalomilo, veriga vseh bo vplivala na uspeh, lahko tudi na preživetje. Ponesrečenca bo treba najti, nato priti do njega, ga oskrbeti, dvigniti v lebdeči helikopter, skrbeti zanj med poletom do predaje kolegom v bolnišnici. Poznavanje terena se nam je tudi tokrat obrestovalo, saj smo kljub mraku po nekaj minutah zoprnega obletavanja
grebenov in ostenij našli skupino z domnevnim ponesrečencem. Seveda so bili temno oblečeni, da jih je bilo iz zraka še težje zagledati. Močan veter je onemogočal varen dolet helikopterja, saj je ponesrečenec ležal v zaprtem žlebu. Nad njim stena, pod njim stena. Premalo vzgona, premalo prostora za takojšnji umik helikopterja v primeru težav. Nismo se mogli približati mestu  nesreče, po več poskusih pa je pilot uspel zalebdeti visoko nad dnom žleba, ki se je iztekal v prepad. Z reševalcem sva se pripela na jeklenico. Sledil je zoprno dolg spust, zabeljen z nihanjem in vrtenjem. Kar trajal je in trajal, preden sva se lahko oprijela rušja v strmini, se odpela z jeklenice in se pognala navkreber.
Sto višinskih metrov strmine s težko opremo na ramenih naju je dodobra upehalo. V poltemi sva prisopihala do skupine Čehov. Njihova negotovost, strah in upanje so bili skoraj otipljivi. Kratek orientacijski pregled v šibki svetlobi čelne svetilke mi ni dal dosti odgovorov. Nobenih vidnih zlomov ali drugih poškodb, komunikacija je bila zaradi njihovega skromnega znanja angleščine težavna. Splošen vtis, občutek, klinična ocena ali kakorkoli rečemo temu, česar nas niso naučili na fakulteti ali kje drugje, pač pa smo se priučili v dolgih letih prakse na terenu, pa je bil slab. Mladenič je bil prizadet,nekaj se je dogajalo, zanesljivo v trebuhu, morda tudi v glavi. Medtem se je stemnilo, bili smo v žlebu več kot dva tisoč metrov visoko. Pilot naju z reševalcem pred dobre četrt ure, ko se je vsaj še kaj videlo, ni uspel spustiti do ponesrečenca, pač pa sto metrov nižje. Kako šele naju bo s ponesrečencem pobiral z mesta nesreče v temi, sem se zaskrbljeno spraševal. Nesrečnika zaradi teme, strmine, prizadetosti in še česa ne bi mogli dovolj hitro prenesti na helikopterju dostopnejše mesto. Klasično reševanje pa bi trajalo celo noč in vprašanje je, če bi nesrečnik to preživel. V zgoščeni obliki sem to po radijski zvezi povedal pilotu z upanjem, da bomo našli skupno rešitev. Jasno je bilo, da štejejo minute in da nimam nobenega časa karkoli delati s ponesrečencem, razen osnovne priprave za dvig v helikopter. Torej doktrina »poberi in steci«, ki je ne maram, a v gorah včasih drugače ni možno.
Pilot se je odločil, da bo Primoža z vso nenujno opremo odložil v Kamniški Bistrici, saj lažji helikopter pomeni lažje manevriranje in več rezerve v kritičnihsituacijah. Potem se bo vrnil in poskusil zalebdeti nad nami.
Kot slabo okrašena, bobneča novoletna jelka z nekaj utripajočimi lučkami seje približeval iz doline. Vznemirjenje je naraščalo.
Če ga ne bomo uspeli dvigniti v helikopter, se bo ponesrečencu slabo pisalo. Najbrž kar najslabše. Mojstrsko, najbrž tudi precej tvegano letenje je končno privedlo do tega, da so naju pobrali z mesta nesreče, seveda s pripadajočim nihanjem, vrtenjem in drugo zoprnijo skoraj do konca iztegnjene jeklenice. Ko sva bingljala v zraku, prepadov pod nama zaradi teme nisem več videl, le rohneči stroj z utripajočimi lučkami je postajal vse večji in zelo težko sem čakal, kdaj se ga bom oprijel in naju zvlekel na krov. V Kamniški Bistrici smo pobrali še Primoža z vso medicinsko opremo in odleteli proti Ljubljani.

Preživetje, nedelja, smrt
Ob desetih zvečer, seveda že v nepredirni temi, me je helikopter odložil na kriškem polju. Ko sem doma uredil medicinsko in reševalno opremo ter nato z meditacijo za silo še sebe, se je iztekla zadnja sobota letošnjega maja. Preostanek noči bo kratek. Jutri zgodaj zjutraj bom začel 24-urno dežurstvo v Zdravstvenem domu Tržič. V nedeljo, ko večina počiva. Po tako intenzivni soboti in napornem delovnem tednu pred njo bi bolj kot karkoli drugega potreboval počitek. V nedeljo, katero si bom poleg »običajnih« dežurnih obremenitev v zdravstvenem domu in na terenu zapomnil predvsem po tem, da se bom moral pozno popoldan, utrujen, v veliki stiski, negotovosti in skrbi, spet vkrcati v reševalni helikopter. Zapustiti zdravstveni dom med dežurstvom ni enostavno, a ker bo intervencija v naši občini in ker bom spet edini takoj dosegljivi zdravnik, usposobljen za reševanje s helikopterjem, si bom to lahko in moral privoščiti. Odleteli bomo v severno steno Storžiča, kjer sem plezal včeraj. Tam bodo pogrešali mojega dolgoletnega soplezalca in prijatelja, pa tudi pacienta Janka. Sam je navsezgodaj odšel plezat, tako kot jaz dan poprej. Ob napovedanem času se ni vrnil in ko je po nekaj urah stiska in negotovost staršev postala prevelika, so klicali gorske reševalce. Stekla je iskalna akcija, čeprav smo nekateri slutili, da ne bo šlo samo za iskanje. Tržiški gorski reševalci so se v Storžič podali s terenci in peš, midva z gorskim reševalcem policistom pa s helikopterjem. Vsi z bremenom skrbi in usodnim, še neodgovorjenim vprašanjem: kaj je z našim Jankom, zakaj se še ni vrnil, zakaj se ne oglaša na telefon?
Prvi ga bom zagledal in po skoku iz lebdečega helikopterja bom prvi pri njem. Ležal bo med skalami na dnu strmega snežišča, sredi storžiške stene, kjer se bodo še poznale moje včerajšnje sledi smučanja po čevljih. Le lučaj proč od našega Bivaka. Ko bo helikopter še bobnel nad mano, se ga bom, klečeč in nizko sklonjen, da me siloviti piš vetra ne bi odpihnil v prepad, dotaknil z upanjem, da se bo zganil. Da bom kot zdravnik in prijatelj lahko še kaj storil, da ga bomo vrnili v dolino, v življenje. Ko bo helikopter odletel, pa bom v moreči tišini ugotovil, da je, tako kot sta pred nekaj leti Filip in Janez, pred nekaj urami odšel tudi Janko. Tretjič v zadnjih nekaj letih, v isti steni, v isti plezalni smeri, bom kljub vsej zdravniški opremi in znanju nemočen ob truplu tržiškega alpinista. Tudi z Jankom ne bova nikoli več skupaj plezala ali si  delila česar koli drugega. V skromno uteho mi bo le novica, da je včeraj hudo poškodovani češki planinec preživel.

Večerno in nočno nadaljevanje dežurstva v zdravstvenem domu mineta kot v težkih, morastih sanjah, iz katerih ni mogoče pobegniti nikamor drugam, kot le še globlje vase. Ko bo čas in priložnost za to. Do takrat, do konca dežurstva, pa je ne glede na prizadetost, stisko in utrujenost potrebno funkcionirati optimalno: zbrano, strokovno, prijazno…

Iztok Tomazin