Savinjske novice, Zgodovina in narodopisje - Aleksander Videčnik: Gorski vodnik je bil dolžan nositi naročniku prtljago do 8 kg teže. Če se je izlet podaljšal preko noči, je vodnik dobil plačano prenočišče.
Prvi planinski vodniki
Fran Kocbek je na predlog dr. Frischaufa pristopil k organizaciji vodniške službe po Savinjskih Alpah. Nemški planinci so to službo že imeli, seveda saj so bili kar precej prej ustanovljeni. Kocbek in njegov učiteljski tovariš Kos sta leta 1894 izdala v Celju knjižico Vodnik za Savinjske Alpe. Iz nje je razvidno, da so bili tedaj vodniki: Alojz Lončar in Franc Paher iz Mozirja za SPD, Jurij Planinšek- Krašovec in Anton Pečovnik - Pečnik iz Luč za SPD in Anton Dolinar - Skoban iz Luč za nemško Alpsko društvo. V Robanovem kotu je bil vodnik Martin Vršnik - Roban za SPD. V Solčavi je opravljal to delo Blaž Plaznik za SPD. V Logorski dolini je vodil Janez Piskernik - Plesnik za nemško Alpsko društvo in Franc Piskernik - Plesnik ml. za SPD. Na Frischaufovi koči je bil oskrbnik in vodnik Franc Kremsa za nemško Alpsko društvo. Seveda je Kocbek nenehno skrbel za razvoj vodniške dejavnosti in stalno pridobival nove izkušene gorske vodnike.
Ko prebiramo cenik vodniških storitev, ki ga je moral vsako leto potrditi urad celjskega glavarstva, razberemo, da je iz Luč na Raduho in nazaj stal vodnik (8 ur) 2 goldinarja in 50 kron. Na Ojstrico in nazaj je stalo vodenje (10 ur) 3 goldinarje in 50 kron. Na Ojstrico čez Korošico in nazaj v Logarsko dolino (11 ur) je stalo vodenje 4 goldinarje.
Izhodišče Solčava: V Luče je vodnik stal 60 kron. Na Ljubno 1 goldinar. V Robanov kot in nazaj (5 ur) so plačali 1 goldinar. K Igli in nazaj (4 ure) 80 kron. Do slapa Rinka (6 ur) je stalo vodenje 1 goldinar in 20 kron. Na Olševo čez Štiftarja in nazaj so plačali (6 ur) 2 goldinarja. Na Olševo, Potočnikova zijalka, skalnata vrata, Remšnikov jarek, Železna Kapla (9-10 ur) je stalo vodenje 3 goldinarje. Na Raduho in nazaj (8 ur) so plačali 2 goldinarja in 50 kron. Izhodišče Plesnik: Do slapa pod Rinko (3 ure) je bilo plačilo 60 kron. Do koče na Okrešlju in nazaj (5) so plačali 1 goldinar in 20 kron. Na Ojstrico in nazaj (9 ur) je vodnik dobil 3 goldinarje in 50 kron. V Matkov kot do Škafa (6 ur) je stalo vodenje 1 goldinar in 50 kron. Seveda so v knjižnici zajete še številne ture.
Posebna določila so zahtevala red v vodniški službi. Plačilo je bilo le po navedenem ceniku. Vodnik je bil dolžan nositi naročniku prtljago do 8 kg teže. Če se je izlet podaljšal preko noči, je vodnik dobil plačano prenočišče. Vse druge podrobnosti sta dogovorila naročnik in vodnik pred pohodom. Vsebino cenika je potrdilo celjsko glavarstvo 20. maja 1887.
Kocbek v Beogradu
Vsi, ki so Kocbeka poznali, so vedeli, da izvrstno obvladuje razne tuje izraze. Z Zemljičem sta bila slovenska delegata na zboru jugoslovanskih planincev v Beogradu, bilo je leta 1923. Nekega večera sta sedela v kavarni Moskva in kramljala. Seveda sta tudi malo popila in kmalu je Kocbek moral na stranišče. Vprašal je natakarja: »Čujte, gde je ovde zahod?« Natakar hitro nazaj: »Ja držim, da od prilike ovde.« In je nakazal smer zahoda. Kocbek je nejevoljno odkimal in vprašal drugega natakarja enako, pa je tudi ta le pokazal na nebesno smer, nikakor pa ne na smer stranišča.
Kocbek je zarobantil in vpraša še plačilnega natakarja, kje je "zahod", toda tudi ta mu kaže nekam po zraku smer zahoda. To je bilo seveda preveč, Kocbek dvigne roko in tišči palec kvišku (po šolsko) in glasno vzklikne: »Hudič vendar, ne tole, to, to!« In kaže na spodnji del telesa. »Ali naj se podelam v hlače?« To je povzročilo splošno smejanje, plačilni pa je z olajšanjem rekel: »Mislite valjda nužnik, izvolite so mnom.« Končno so z združenimi močmi rešili Kocbekove težave.