stoji v grebenu med mogočno karavanško Vrtačo, ošiljenim Palcem in divje razbitimi roglji Na Možeh
So vrhovi, ki jim je dano le malo veličastnosti, čeprav sploh niso ne pritlikavi in ne nepomembni, vendar v družbi izrazitejših, bolj postavnih ostajajo v ozadju, v senci višjih in znamenitejših veličin. Z našo skalno ostrogo, ki stoji v grebenu med mogočno karavanško Vrtačo, ošiljenim Palcem in divje razbitimi roglji Na Možeh, se dogaja prav to. V dolgi grebenski verigi, ki se vzpenja od Ljubelja na vzhodu do visokega vrha Vrtače na zahodu ter na severu zapira Šentansko dolino in Zelenico z njenimi mogočnimi begunjskimi melišči in plazovi, je naša gora opazna le kot nekakšen raztreščen mejni kamen visoko v zatrepu krnice Suho ruševje. Povsem drugačno podobo pa nam ta naša »zapostavljenka« na ogled postavlja s severa, s koroške Mlake (Märchenwiese) v koncu doline Poden, od koder začudeni in z občutkom nebogljenosti zremo v mogočno, prepadno ostenje, koder se med vzhodnim vitkim Palcem in zahodno plečato Vrtačo v nebo poganjajo vrtoglavi stebri našega triglavega, predvsem alpinistične pozornosti vrednega vrha.
Zelenjak (2023 m)
Zelenjak in krnica Suho ruševje. Foto: Mitja Košir
S sosednjim Palcem (2026 m) si stojita iz oči v oči nad globeljo krnice Suho ruševje, enaka po višini in zahtevnosti, le da je malce nižji Zelenjak prav toliko težji kot je nekoliko višji Palec lažji. Seveda imamo na obeh vrhovih opraviti z brezpotjem, vendar na veliko bolj obiskovanem Palcu zlahka sledimo uhojenim stopinjam predhodnikov, na Zelenjaku pa imamo opravka s skalnimi stopnjami na izpostavljenem grebenu, ki že zahtevajo dobršno plezalsko znanje in nič strahu pred globokimi pogledi (ste pomislili na spremstvo gorskega vodnika).
Naše južno izhodišče je na Ljubelju (1058 m), tik ob ustju predora, od koder se po zeleniškem smučišču podamo na poldrugo uro oddaljeno Zelenico (1536 m), od tam pa za oznakami proti Vrtači, ki v celoti obvladuje severozahodno obzorje. Vendar tej poti sledimo le dobre četrt ure, potem pa po prvi, skozi gosto ruševje utrti stezici krenemo proti severu, v krnico Suho ruševje in po njej na izrazito sedelce med našim vrhom in Palcem. Sedelce ima zelo primerno ime Žleb, kajti na severno plat, v globoko dolino Poden, se v silni strmini, ki popusti šele spodaj na Mlaki, spušča ozek in temačen žleb, vendar vse skupaj le ni tako grozljivo, saj po njem sem na sonce pripelje severni pristop na vrhove tod okoli. Z vrha Žleba krenemo proti zahodu pod južnimi strmalmi Zelenjaka na škrbino v grebenu med našim vrhom in Vrtačo. Do sem smo sledili dobro vidni, uhojeni stezici, od tod pa gre zares. Zadnjih sto metrov izpostavljenega in krušljivega grebena terja zvrhano mero obvladovanja spretnega gibanja po zahtevnem skalovju, velika previdnost pa ne bo odveč niti na treh razbitih rogljih izredno izpostavljenega vrha, še posebej, ko bomo preko majavih skalnih blokov lezli k vpisni knjigi na srednjem, najvišjem rogljiču. Od samega ponosa nad opravljenim zahtevnim vzponom bomo komaj našli čas za razgledovanje, a se velja potruditi. Zaradi bogate ponudbe, zaradi novih ciljev, novih želja…
Kadar sta Suho ruševje in ves svet nad Zelenico zalita s snegom, sta neubranljiv izziv zagnanim turnim smučarjem, tisti pa, ki s seboj na Žleb pritovorijo zimsko alpinistično opremo, lahko sledijo svojim željam tudi na Zelenjak ali Palec, še bolj podjetni pa jo bodo ubrali po strmi vzhodni grapi kar na vrh Vrtače, najbolj fantovsko razpoloženi pa se bodo na smučeh spustili z vrha Žleba po strmi snežni ulici na sever, k soncu na Mlaki in na osvežitev k gostoljubnemu Podnarju.
O naši gori in področju okrog nje je več napisanega v knjigi Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997), poglejte pa tudi na zemljevid Karavanke – osrednji del 1: 50.000.