Večer, 05.12.06, Črna kronika: Pozimi v gore le izkušeni, dobro pripravljeni in ustrezno opremljeni

Večer, torek, 5. decembra 2006
Črna kronika

Zima je v gorah smrtno nevarna

Pozimi v gore le izkušeni, dobro pripravljeni in ustrezno opremljeni, nujno potrebujete res topla oblačila, lavinsko žolno, dereze in cepin

Toni Smolej, predsednik letalske komisije pri Gorski reševalni zvezi (GRZ) in načelnik Gorske reševalne službe (GRS) Radovljica, je gorski reševalec že dobra tri desetletja. Za sabo ima več kot tristo reševalnih akcij. Doživel je bližnje srečanje s snežnim plazom. In ga preživel. Imel je srečo ter veliko znanja in izkušenj. Je eden od 700 gorskih reševalcev v Sloveniji. Med njimi je tudi 70 inštruktorjev in 30 vodnikov lavinskih psov. Z njim smo se pogovarjali o pripravljenosti gorskih reševalcev na zimsko sezono, o pasteh, ki pozimi prežijo na obiskovalce gora, in o trenutnih razmerah v gorah.

Letošnja jesen s padavinami ni bila radodarna. Kakšne so tačas snežne razmere v sredogorju in visokogorju?

"Razmere v sredogorju so trenutno še relativno jesenske, lani ob tem času pa je bilo tod že okoli sedemdeset centimetrov snega. Povsem drugače pa je na nadmorski višini 2500 metrov, kjer so razmere zimske. Zato moramo biti previdni, če se odpravljamo na turo, ki nas vodi povečini po senčni strani. Sneg, ki je zapadel pred tedni, je trd, predelan, poti na sončnih straneh pa so do nadmorske višine 2500 metrov še vidne in ni večje nevarnosti poledice. Vendar bodo ob prvih dežnih ali snežnih padavinah te poti poledenele. Če se zdaj odpravljamo v gore po suhi poti, gremo lahko na pot še brez derez in cepina, v vsakem primeru pa moramo za senčne poti, kjer je, kot sem povedal, predelan sneg, oboje imeti s seboj, saj ne smemo podcenjevati razmer v gorah in jih primerjati s tistimi v dolini, kjer je nenavadno toplo za ta letni čas. Kolikor višje gremo, bolj se razmere spreminjajo in hladneje je."

Kako se spremenijo razmere v gorah, ko zapade sneg?

"V trenutku, ko zapade sneg, se razmere povsem spremenijo! To pomeni, da obstaja nevarnost plazov, seveda je odvisna od količine zapadlega snega. Če ga je manj kot dvajset centimetrov, to za obiskovalce gora že pomeni veliko nevarnost in ne moremo govoriti o razmerah prehodnega značaja, ampak o povsem zimskih razmerah. Zato decembra ne moremo reči, da so nas razmere presenetile. V hribih nas pozimi sneg ne sme presenetiti. V sredogorju, na gozdni meji okoli 1300 metrov nadmorske višine, če snega še ni, lahko govorimo o lažjih sprehajalnih turah, ki so sicer lahko dolge, niso pa zelo zahtevne. Če se pa gibljemo v sredogorju, nekje ob jeklenicah, pa so razmere že zimske, saj je hladno, tako jeklenica kot skala sta hladni."

Kdo se pozimi sploh lahko odpravi v gore?

"To je resno vprašanje, vredno tehtnega odgovora. Opozarjam ljudi, naj zime ne ocenjujejo kot primeren čas za sprehajanje po gorskih poteh. Zima je lepa, vendar tudi zelo nevarna, kajti posledice vsakega zdrsa po zasneženem pobočju so lahko katastrofalne. Vsako neznanje in gibanje v razmerah, ki jih nismo vešči, je lahko smrtno nevarno! Menim, da mora biti tisti, ki se pozimi odpravlja v gore, izkušen gornik. Ne smemo se igrati, zima v gorah ni kot poletje! Gre za povsem drugačne razmere, zahtevnost in opremo. Ob tem moram poudariti, da je tudi zimska oprema, če je ne znamo prav uporabljati, lahko smrtno nevarna. To se je v preteklosti že izkazalo, tudi pri dobrih in izkušenih gornikih, ki so podcenjevali razmere ali opremo in so to plačali z življenjem."

Katere pasti pozimi prežijo na obiskovalce gora?

"Na prvem mestu je to zdrs. Kar v sedemdesetih odstotkih je razlog za nesreče. To pomeni, da je odločilen človeški faktor oziroma smo za nesrečo krivi sami. V takem primeru ne smemo kriviti pobočja, ampak le sebe. Ko smo prišli do vrha, se moramo zavedati, da imamo enako dolgo pot še nazaj in pot navzdol je še nevarnejša. Hoja brez derez in cepina po dolgih in strmih zasneženih pobočjih je smrtno nevarna. Tam nimamo kaj početi, četudi je pot shojena. Vsak zdrs se konča za dvesto, tristo metrov nižje, ali še globlje. Hojo z derezami moramo prej obvezno vaditi, prav tako zaustavljanje s cepinom. Najhujša napaka je, če bomo, ko bo zapadel prvi sneg, dali v nahrbtnik dereze, vzeli cepin in si nataknili turne smuči ter odhiteli v gore, da užijemo še nedotaknjena bela pobočja, pred tem pa nismo preizkusili niti cepina niti derez in se nismo poskušali zaustavljati. To je smrtno nevarno! Veliko je bilo primerov, ko so se pohodniki z derezo zataknili v hlače, gamaše, posledice so bile katastrofalne. Vsak padec z derezami je smrtno nevaren, saj se po nekaj metrih ne moremo zaustaviti. Ukrepamo lahko le v prvih dveh, treh sekundah, ko drsimo hitreje, ni več rešitve. To so dejstva, mimo katerih ne moremo. Zdrs, nepravilna uporaba opreme in nepripravljenost so pozimi najpogostejši vzroki nesreč v gorah."

Kaj sodi v obvezno zimsko opremo za obisk gora?

"Topla oblačila morajo biti v nahrbtniku, kajti, če ponesrečenec uro ali več leži na enem mestu, tudi, če to ni zasneženo, je v tem času že tako podhlajen, da je njegovo življenje ogroženo zaradi podhladitve. Topla oblačila so zato še vedno zakon! Pri tem mislim na kakovostne nogavice, ki ne smejo biti ponošene (zaradi možnosti žuljev) in hlače, pa spodnje perilo, ki vpija znoj, srajce (termovelur), kape in rokavice. Med opremo ne smejo manjkati zaščitna očala in alufolija, ki v nahrbtniku ne zavzame skoraj nič prostora, ob nesreči pa je lahko rešilna, saj vanjo zavijemo poškodovanega kolega in ga zaščitimo pred podhladitvijo. Ustrezna obutev so visoki zimski čevlji z gumiranimi podplati, kajti, če se v gore odpravimo brez dobre obutve, se igramo s svojim življenjem. In tisti, ki tega ne upoštevajo, velikokrat plačajo z življenjem. Smučarske palice priporočamo za ture, na katerih ni treba uporabljati drugih tehničnih pripomočkov. Če se znajdemo v gorskem svetu, kjer so potrebne dereze in cepin, palic ne potrebujemo. Uporabljati moramo imeti tudi zaščitno čelado. Vsaj polovica mrtvih v eni zimski sezoni v gorah si je poškodovala glavo, ker niso uporabljali zaščitne čelade. Zagotovo bi jih vsaj pet, šest preživelo, če bi jo bili uporabljali. Pozimi potrebujete tudi plazovno žolno, ki jo v Sloveniji še ne uporabljamo tako in toliko, kot bi jo morali. Plazovna žolna rešuje življenja! Če je nimamo pri sebi in nas zasuje plaz, je to zanesljiva smrt. S plazovno žolno pa imamo možnost, da nas v petnajstih minutah od zasutja kolega reši. Po tem času je krivulja možnosti preživetja nična. Vsako leto v plazu izgubi življenje ena ali dve osebi."

Koliko je bilo lani nesreč v gorah, koliko se jih je zgodilo pozimi?

"Lani se je v gorah pripetilo 295 nesreč, v njih je življenje izgubilo 23 gornikov in 7 ljudi pri drugih dejavnostih, na primer pri delu v gozdu, kanjoningu in padalstvu. Približno 15 odstotkov se jih je zgodilo pozimi, ob obisku gora v zimskih razmerah. Za nesreče, ki se zgodijo pozimi, velja, da so običajno zelo hude, saj se največkrat končajo s hudim zdrsom in katastrofalnimi posledicami, za katere smo, kot sem že dejal, krivi sami. Večina, šestdeset do sedemdeset odstotkov nesreč v gorah se sicer zgodi poleti, vendar gre to pripisati številčnemu obisku gora, glede na to, kako (ne)opremljene in (ne)pripravljene ljudi srečujem na teh poteh, pa je to še majhna številka. Pozimi pričakujemo, da gredo v gore le izkušeni in dobro pripravljeni ljudje, vendar prav tako naredijo napako. Poleg tega se moramo zavedati, da se nam pozimi v gorah lahko marsikaj pripeti. Pozimi je med ponesrečenci mnogo tujcev, ki podcenjujejo zimske razmere in to marsikdaj plačajo z življenjem. Kljub našemu nenehnemu opozarjanju in pisanju v medijih, se nekatere napake iz leta v leto ponavljajo."

Zima je pred vrati, kako ste gorski reševalci pripravljeni nanjo?

"Letos doslej še nismo mogli izpeljati helikopterskega usposabljanja za reševanje v zimskih razmerah. Snežne razmere so tačas na taki nadmorski višini, da se je zelo težko izobraževati in usposabljati z zračnimi plovili, poleg tega je tudi težko dobiti ustrezno lokacijo tako visoko. Zato doslej tega usposabljanja še nismo opravili, vsekakor pa ga bomo do sredine decembra, če bodo ustrezne razmere, sicer pa januarja. Kajti velika razlika je v reševanju s helikopterjem pozimi ali poleti. In tudi gorski reševalci se moramo usposabljati v hoji z derezami in uporabi cepina ter iznosu dolgih predmetov iz helikopterja. Če tega ne vadimo, je tudi za nas lahko zelo nevarno."

Ali je reševanje pozimi zahtevnejše od reševanja poleti?

"Vsekakor. Reševanje v zimskih razmerah je veliko zahtevnejše kot poleti. Helikopter nas odloži na terenu, kjer smo enako izpostavljeni kot ponesrečenec. Nobene razlike ni. Zato je nujno enotno usposabljanje, da uporabljamo enotne metode dela in da se nenehno izobražujemo."

Koliko je v Sloveniji gorskih reševalcev in koliko helikopterjev je namenjenih reševanju v gorah?

"Gorskih reševalcev nas je 700, tačas pa so nam za reševanje na voljo helikopterji letalske policijske enote in Slovenske vojske. Z obojimi se enako usposabljamo. Mislim, da je po tej plati Slovenija evropska posebnost, saj amaterji, kot smo gorski reševalci, delamo s poklicnimi ekipami. Tega v Evropi ni."

Kaj moramo storiti, če nas zasuje snežni plaz in v primeru podhladitve?

"Snežni plaz sem pred leti tudi sam doživel in preživel. Lahko rečem, da je to grozna stvar. Po statistiki je kar sedemdeset odstotkov ljudi mrtvih zaradi šoka, ki ga doživijo ob tem. Plaz snega se odtrga na pobočju in deluje s tako silo, da podira drevesa, hiše, kaj šele človeka. Zlato pravilo je: če nas zajame plaz, je na prvem mestu potrebna prisebnost. Ta nas rešuje! In seveda plavalni gibi. Mahajmo in opletajmo z rokami, da ostanemo čim bolj na površju plaza. Bolj ko se vdamo v usodo, bolj smo trdi, globlje v plazu bomo končali in manj možnosti bo za dihanje. S plavalnimi gibi si skušajmo pred obrazom narediti nekaj prostora za dihanje, sajimamo tako možnost preživetja, če tega nismo storili, nas čaka zanesljiva smrt. Potem pride na vrsto plazovna žolna, če jo seveda imamo pri sebi. Oseba, ki je z nami, pa nas mora nemudoma začeti iskati. Pri obeh je pomembno znanje: prvi mora znati uporabljati plazovno žolno, drugi pa mora znati iskati zasutega v snežnem plazu. Plazovna žolna nam pokaže smer, oddaljenost, lokacijo zasutega, najnovejše zaznajo celo utrip srca ponesrečenca. Zato se moramo potruditi, da ga najdemo, kajti, če smo zaradi naše panike zamudili prvih petnajst minut, smo sokrivi za kolegovo smrt. Od vsakogar zahtevam, da ne odneha z iskanjem in reševanjem vsaj dve uri, pa tudi, če izgubi dušo! V teh dveh urah je oseba, ki je bila v gorah skupaj z zasutim, edina, ki lahko kaj naredi zanj. Mora vztrajati! Med tem pa je seveda treba po mobilnem telefonu poklicati pomoč. Vedeti moramo, da do prihoda reševalcev zagotovo mine ena ura. Po tem času pa v plazu ne more nihče preživeti."

Kaj gorski reševalci svetujete obiskovalcem gora in turnim smučarjem?

"Na prvem mestu, da morajo poznati razmere: kakšne so snežne razmere, kamor se odpravljajo, kakšno je pobočje, kolikšna je snežna odeja, ali so tam že bili in poznavanje terena; to informacije so nujno potrebne, preden se odpravite v gore. Pozanimati se je treba, kakšno vreme je bilo, kakšno je danes in kakšni so obeti za naslednje dni, kajti, ko se pozimi pojavi megla, se razmere lahko spremenijo že v eni uri. Lahko začne snežiti in če ni omenjenih podatkov, so lahko izgubljeni. Doma morajo povedati, kam gredo in kdaj se bodo vrnili, nikoli ne hodite sami v gore in tja se odpravite le dobro opremljeni."

RENATA ŠKRJANC