Polet, Soba z razgledom - Janez Mihovec: Veliki Draški vrh. Gor peš, dol s smučmi
Nad planoto Pokljuko se dviga venec vrhov, ki teko praktično v ravni črti od jugozahoda proti severovzhodu. Začno se z Toscem na skrajnem jugu in se nato preko celotnega grebena končajo na Debeli Peči, ki je zadnja v vrsti. Te gore se dvigajo nad doline Krme in pogled nanje nam ponuja dve sliki, ki sta si med seboj popolnoma različni. S severa je to orjaška deset kilometrov dolga in prek tisoč metrov visoka navpična stena, ki z dna ledeniške doline kipi naravnost v višino.
Popolnoma druga podoba pa se pokaže z juga. Ves venec gora ima južna pobočja razmeroma položna, kakšnih prepadov ni, goli s travo porasli vrhovi pa preidejo najprej v macesnov gozd, še niže proti Pokljuki pa v orjaški smrekov gozd. Ta prekriva praktično vso planoto razen nekaj planin, ki pa jih je človek izkrčil in namenil paši živine.
V deželi prvinskih smukov
V grebenu je kar nekaj prav idiličnih turnih smukov. Kot na primer tisti z Viševnika in Mrežc. Ti se končajo po nekaj urah. Drugi so veliko daljši in zahtevajo od nas kar nekaj napora in predvsem ves zimski dan. Morda najlepši tak turni smuk je tisti s Velikega Draškega vrha, ki ga kombiniramo z vzponom čez dva prevala: Studorskega in Srenjskega.
Začeti moramo na Rudnem polju. Biatlonski stadion prav hitro pustimo za seboj in se usmerimo proti nekdanjim vojaškim žičnicam, ki že dve desetletji delujeta kot čisto običajno smučišče, na katerem se z veseljem rekreira tako staro kot mlado. Usmerimo se na gozdno cesto, ki nas čez serpentine popelje proti zahodu. Zasnežene smreke pripomorejo k idiličnemu ozračju, a razgleda je bolj malo in pazljivo se je treba, gibati po terenu, da se ne izgubimo. Avtor tega članka že ve, kako je, če se zadeva jemlje preveč enostavno. Cesto namreč prav kmalu zapustimo in se usmerimo prek južnih pobočjih Viševnika. Če nismo pozorni, se naš vzpon prav hitro lahko spremeni v živčno tavanje med stoletnimi smrekami. Nič kaj prijetna zadeva, še posebno če se zavedaš, da je pred turnim smučanjem še ves dan hoje in obilica višinskih metrov.
V vsakem primeru se je treba povzpeti na planino Konjščico, ki se s pobočja odpre pod nami. Ko jo zagledamo, sta pred nami dve možnosti. Prva je, da se spustimo po zaraščenem pobočju do same planine in po dolini napredujemo do Jezercev. Druga možnost pa je, da so višinski metri velika vrednost in privilegij, ki ju ni po nepotrebnem izgubljati. Zato napredujemo kar po poti čez pobočja, kjer pa je gibanje nekoliko težje. V vsakem primeru se srečamo na Jezercih in ta nenavadna planjava je vredna svojega ogleda. Jezerce je pravzaprav ravnina, na kateri so travniki, popolnoma obdani z golimi gorami. Jezerce je namreč ostanek nekdanjega jezera, ki so ga zasula melišča z obdajajočih gora. Še danes je ob deževjih ves travnik poplavljen in se spremeni v močvirje in začasno jezero. Jezerce je namreč obdano s stenami Ablance, Velikega in Malega Draškega vrha in Viševnika. Vanj se da vstopiti le skozi ozko zajedo, tako da vse deluje kot nekakšna mišelovka.
Tu se pred nami dvigne tudi stena Velikega Draškega vrha. Človeka kar malo stisne, ko pomisli, kam vse se je treba dvigniti s smučmi. Vendar ni treba obupati, saj ni tako hudo. Zavijemo ostro na levo in se dvignemo do Studorskega prevala med Toscem in Ablanco. Dvigniti se je treba kar za 300 metrov in zanj potrebujemo dobro uro hoje. Na sedlu spet zavijemo, a tokrat ostro desno. Tisto, kar od spodaj deluje kot enotna, strašljiva stena, od blizu ni tako hudo. Prek stene se gibamo kot po nekakšnem uravnanem jarku, ki se počasi dviga. Konča se na mali uravnavi, kjer je pred nami še zadnja naloga. Južna vršna stena gore ima obliko praktično pravilnega trikotnika. Strmo se dvigne, a to je pač treba vzeti v zakup. Skoraj uro potrebujemo do vrha, a je vsak napor tu poplačan.
Turno s čudovitega razglednega vrha
Na vrhu z višino 2243 metrov pravzaprav ne bi moglo biti lepše. Veliki Draški vrh stoji prav nasproti Triglava in njegovih dveh koč Planike in Kredarice. Med obema vrhovoma je namreč le orjaško brezno doline Krme. Drugo za drugo si lahko ogledamo gore, kot so Tosc, Vernar, Škednjovec, Mišelj vrh, Rjavina in še veliko drugih. Zimski vzpon na Veliki Draški vrh je nedvomno prava paša za oči. Zdaj pa pride na vrsto tisto pravo. Tisto, za kar smo pravzaprav prišli na ta čudoviti vrh. Nataknemo si turne smuči, nadenemo čelado, palice v roke in spust se začne. Na začetku je vse prav neprijetno strmo, a se strmina počasi umili, noge pa postanejo bolj zanesljive. Smučamo v čistem užitku in se nasmihamo prihajajočim za nami, ki se morajo še povzpeti na vrh, da bodo tega deležni. Na Jezercih smo pred zanimivo izbiro. Lahko se vračamo po poti pristopa, a ta pomeni le malo smučanja in veliko pobijanja po gostem gozdu. In verjemite mi: ni hujšega za že utrujene noge. Zato je lepša izbira vzpon na Srenjski preval med Malim Draškim vrhom in Viševnikom. Res se je treba spet pošteno vzpeti, a se splača. Na vrhu je neprijetno strmo pobočje, a nas takoj potolaži pogled na drugo stran. Široka dolina nas popelje do Kačjega roba in nato proti jugu, kjer se tik pred zdajci pridružimo običajni zimski poti na Viševnik.
Tu smo le še korak do konca naše poti. Po ozkem žlebu se spustimo do prej omenjenih žičnic in se po urejenem smučišču spustimo do izhodišča v Rudnem polju. Prav na koncu se splača sprostiti vse zavore. Po smučišču smučamo s precejšno hitrostjo in se preprosto z zalogo kinetične energije oportunistično popeljemo po tekaških progah, namesto da bi izgubljali energijo z neprijetno hojo. Na Rudnem polju je čara zimske pravljice konec. Iz divjine pridemo nazaj v civilizacijo. To pomeni zajeten kup avtomobilske pločevine in kopico sprehajalcev, ki lepoto gora nad njimi bolj slutijo kot doživijo.
Janez Mihovec