Delo, Kronika - Špela Ankele: Rekordno število gorskih nesreč Reševalci ne morejo v nedogled kupovati opreme z lastnim denarjem
Kranj – Gorski reševalci so se letos odzvali na rekordno število klicev, saj so do včeraj našteli 396 akcij. Kaže, da bo letos prvič več kot 400 gorskih nesreč, je včeraj dejal Jani Bele iz Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS).
Lani so gorski reševalci posredovali 346-krat, predlani 391-krat. Jani Bele, predsednik komisije za informiranje in analize pri GRZS, vzrok za več letošnjih gorskih nesreč vidi v dolgi sezoni, saj bo ta trajala skoraj do 1. decembra. Do danes skorajda ni bilo konca tedna s slabim vremenom, zato so v gorah imeli rekordne obiske. Na Kredarici so, denimo, našteli tudi do 3000 obiskovalcev na dan, je dejal Bele.
»Letos je umrlo deset gornikov, to je manj kot prejšnja leta, ko jih je bilo mrtvih od 20 do 30,« je črto pod planinsko sezono potegnil Bele in nadaljeval, da je bilo letos v gorah poškodovanih 234 gornikov, kar je več kot v preteklosti.
Največ dela za tolminske, bohinjske in bovške reševalce
Tudi letos so imeli največ dela tolminski gorski reševalci, ki so se na teren odpravili 89-krat (lani vse leto 73-krat). Podobno kot prejšnja leta jim s številom akcij sledijo bohinjski in bovški reševalci. S helikopterjem so gorski reševalci poleteli 95-krat. Med vsemi ponesrečenimi gorniki (teh je bilo letos 234, kar je največ v zadnjih petih letih) je bila tretjina tujih državljanov.
»Kljub zategovanju na področju finančnih sredstev nam bo letos uspelo zagotoviti opremo in usposabljanje za reševalce,« je dejal predsednik GRZS Igor Potočnik in se zahvalil upravi za zaščito in reševanje oziroma ministrstvu za obrambo, ki sta jim konec leta zagotovila intervencijska sredstva. Porabili jih bodo za nakup novih vozil, saj voznega parka niso obnovili od leta 2008, je pojasnil Potočnik. Dodal je, da za delovanje sistema gorskega reševanja porabijo okrog milijon evrov na leto, od tega približno polovico za izobraževanje in nakup nove opreme.
»Pripravljeni smo dati svoj prosti čas, znanje, zdaj prispevamo tudi del lastnih sredstev za opremo, a tega ne bomo mogli več dolgo početi,« je predsednik slovenskih gorskih reševalcev opozoril na težave, s katerimi se spopada 640 gorskih reševalcev.
Vodstvo GRZS je na včerajšnji novinarski konferenci poudarilo, da lahko tudi pozimi za lastno varnost največ storijo prav planinci sami. »Znati morajo oceniti, ali imajo vso opremo, potrebno za vzpon, in ali jo znajo uporabljati,« je dejal Jani Bele in dodal, da je včasih pametneje odnehati in se vrniti v dolino, tudi če si le deset minut od koče, kakor vztrajati in tvegati, da se znajdemo v nevarnem položaju. »Gorniki morajo vedeti, do kod lahko gredo z opremo, ki jo imajo, in od kod naprej ta ne zadošča več,« je poudaril Bele in pokazal fotografije planinca, ki se je na zasnežen Triglav podal s pohodnimi palicami in derezami, kakršne zadostujejo za hojo po poledenelih mestnih ulicah.
Manj kot uro po nesreči že v bolnišnici
Včeraj smo govorili tudi s Kranjčanko, ki se ji je letos poleti na grebenu nad Zelenico in Palcem zgodila nesreča. »Rušje je bilo do roba grebena in treba je bilo stopiti malce nižje na skalo, ki je bila krušljiva in posuta z drobirjem. Dovolj je bila stotinka sekunde, da sem zdrsnila, v zraku me je obrnilo in že sem padala pet metrov globoko in nato še drsela po grapi 25 metrov,« je dejala naša sogovornica, ki želi ostati neimenovana. »Na srečo sem bila ves čas pri zavesti in skozi možgane mi je hodilo le ustavi se, ustavi se … In sem se ustavila. Takoj je bilo jasno, da sta poškodovani obe roki in da so tudi poškodbe na glavi, številni udarci od premetavanja po grapi pa so telo prekrili z odrgninami in modricami,« je opisala nesrečo in dodala, da je prijateljica poklicala 112 in čez dobrih dvajset minut je bil nad njima že helikopter. Gorski reševalci so oskrbeli poškodbe. Kranjčanko so odpeljal v jeseniško bolnišnico. »Manj kot uro po nesreči sem že bila v rokah tamkajšnjega medicinskega osebja,« je dejala Kranjčanka in pohvalila hitrost in profesionalnost dežurne ekipe reševalcev. Za konec je naša sogovornica še dejala: »Če ne bi bilo gorskih reševalcev, niti mene verjetno ne bi bilo več.«
Špela Ankele