ki je reševal na 8000 metrih je za nekaj dni prišel na Bled ... Predstavitev

Planet.si ~ 04.04.06

Andres Delgado – alpinist,
ki je reševal na 8000 metrih

Mehiški plezalec Andres Delgado se je marca za nekaj dni oglasil na Bledu – ne zaradi kremnih rezin, ki jih, mimogrede, ni poskusil, ker se je bal, da bi ga lahko zasvojile, temveč kot glavni govornik ob otvoritvi srečanja SAP Forum, ki ga nemški ponudnik programske opreme SAP organizira v skoraj 60 krajih po svetu. V tamkajšnji dvorani in pozneje tudi v ekskluzivnem pogovoru za Planet je spregovoril o gorah in o tem, kako so ga za vedno spremenile. Zaupal nam je, kako bo svojima danes še majhnima otrokoma razložil svoja pota v gore, ki so za vedno oblikovala tudi njegovo življenjsko pot. Gore so ga naučile, kaj so resnične vrednote v življenju, za vedno pa se bo spominjal leta 2004, ko je sprejel odločitev, ki je ne obžaluje, čeprav se je z njo odpovedal skoraj vsemu, kar je do takrat štel za pomembno in vredno doseganja.

Gore so ga naučile, kaj so resnične vrednote v življenju, za vedno pa se bo spominjal leta 2004, ko je sprejel odločitev, ki je ne obžaluje, čeprav se je z njo odpovedal skoraj vsemu, kar je do takrat štel za pomembno in vredno doseganja.

"Od prevelikih ambicij do pravih vrednot"
Njegova plezalna pota so ga na streho sveta, Mount Everest, popeljala trikrat, a vsakokrat z drugačno motivacijo. Prvič, leta 1996, si je kot 26-letnik želel samo eno: priti na vrh tako kot nihče pred njim. Izbral je severno smer, odklonil je kisikove maske in vrvi. Gora pa ga je takrat premagala in ga hudo kaznovala za prevelike ambicije. Napredoval je sprva sicer zelo hitro, a huda nevihta ga je pokosila in izčrpala. Hude omrzline so ga še dolgo spominjale na neuspeh, za katerega je kar kmalu dojel, da je bil samo njegov in da ne sme kriviti okoliščin.

Vrnil se je že naslednje leto. Več je načrtoval, bolje se je pripravil. Še vedno je vztrajal pri vzponu brez pomožnega kisika, toda tokrat je izbral običajno smer. Nevihta ga je ponovno postavila pred preizkušnjo: na 7400 metrih mu je šotor zasulo več kot meter novega snega. Pa je vendarle premagal to oviro in šel naprej, a s kisikovo masko. Prišel je na vrh, toda s kisikovo masko je bil le eden od kakih dveh tisočev, ki so prišli na vrh sveta. V domači Mehiki je sicer bil le eden od šestih, ki se s tem lahko pohvalijo, a Andres je še vedno želel narediti nekaj izjemnega. Brez kisika se je na Everest povzpelo le kakih 100 plezalcev, in ker se je želel vpisati v to elito, se je predlani ponovno odpravil proti Everestu.

Tokrat je tudi Delgado najel šerpe. Občudoval jih je. Bili so pripravljeni tvegati svoja življenja za 5 dolarjev na dan, a so vendarle na obrazu vedno imeli neprecenljive nasmehe. Odprava je napredovala, a soplezalci so bili vedno bolj izčrpani. Nekaj si jih je nadelo kisikove maske, a Delgado je bil med tremi, ki so vztrajali. Na 7600 metrih so pet dni čakali na primerno vreme. In dočakali so najlepše vreme, kar bi si ga sploh lahko zamislili. Zmaga je bila že skoraj tu. Le 150 višinskih metrov pod vrhom se je Andresu, še vedno brez kisika, zdelo, da se vrha lahko že kar dotakne. In takrat je soplezalec Tom padel. Andres je dolgo čakal na trenutek, ko bo brez kisika stopil na vrh, a odločil se je takoj. Kot danes pravi, je odšel, da bi postal velik plezalec, vrnil pa se je s spoznanjem, kako ločiti dobro od slabega. Na tej poti je našel prijatelje, ki so mu pomagali odrasti v človeka, kajti ve, da bo lahko živel brez Everesta, a ne bi mogel živeti, če ne bi poznal razlike med dobrimi in slabimi odločitvami.

S svojimi dejanji ste zares dokazali, da vsi plezalci vendarle niso solisti, ki jim je samo do tega, da se povzpnejo na vrh. V trenutku ste se morali odločiti. Kako ste takrat razmišljali?
Za tisti trenutek, ko bi brez pomoči kisika stopil na vrh in s tem v svetovno plezalsko elito, sem se pripravljal dolga leta, fizično in psihično. Veliko vsega je bilo v igri, za tri mesece sem zapustil družino, tvegal sem tudi svoje življenje. Vreme je bilo odlično, zares odlično ... Bilo je težko. Vedel sem, da bi potreboval samo še dve uri, vrha sem se že skoraj lahko dotaknil. Ko sem izvedel, da ima Tom resne težave, sem za delček trenutka pomislil, da bi vendarle šel naprej, saj so bili tam ljudje, ki bi ga lahko rešili. Celo tisti, ki je enkrat, leta 1996, rešil mene, je bil tam kot snemalec s kanadsko opravo in bi Toma lahko rešil. Sekundo ali kaj takega pozneje pa sem si že dejal: ne, to ne bi bil pravi trenutek, da grem naprej. Imel sem se priložnosti naučiti in dobro so me naučili, ne le plezanja. In to je bilo to: odpovedal sem se vsemu in se mu odločil pomagati. Vse drugo je postalo nepomembno. In ko se ozreš nazaj v tisti trenutek, vidiš, katere vrednote so ti res pomembne v življenju, in to mora imeti vsak pri sebi razčiščeno.

Ali ste svojo odločitev kdaj obžalovali?
Ne, nikoli, brez dvoma.

"Ne razmišljaš, ali je težko ..."
Nekateri menijo, da je reševanje na 8000 metrih skoraj nemogoče, zlasti brez kisika ...
Reševanje te lahko stane življenje, zlasti na taki višini. Tudi mene so nekoč rešili na tej višini. Plezalci navadno ne razmišljamo o možnih slabih posledicah svojih dejanj, pa tudi jaz v mlajših letih nisem bil tak, da bi se odločil za reševanje. A sem se naučil. Videl sem odlične plezalce, tudi Tomaž Humar je med njimi, ki so prekinili svoje odprave in cilje za prave vrednote, in to je bila moja priložnost. Odločitev ni bila preprosta. Ne razmišljaš o tem, ali je težko, ali se mi lahko kaj zgodi, začneš delati to, v kar verjameš. V kriznih razmerah pač reagiraš glede na nastale razmere, na srečo pa se je dobro izteklo. Eden od pomagačev z Discovery Channela mi je ponudil kisikovo bombo in takrat sem jo sprejel, ker ni šlo več za moje cilje. Takrat je štelo le to, da rešim Toma, ki je bil v šoku in se ni odzival racionalno. Ko je nekdo v težavah, ne misliš več nase, in tako bi moralo biti tudi na splošno.

Kaj vas je pritegnilo k plezalstvu? V Mehiki to gotovo ni nekaj običajnega ...
(nasmeh) Ko sem bil star 16 ali 17 let, mi ni bilo všeč, kar sem delal. Moji vrstniki so hodili po zabavah, pili ..., jaz pa sem si vedno želel biti športnik, ker sem želel početi nekaj veličastnega. Sprva me je pritegnil nogomet, a v moji domovini ni dovolj razveseljivo, tudi če nogomet dobro igraš – moji soigralci so denimo hodili na tekme z »mačkom«. Zato sem se odločil za nekaj drugačnega, kar lahko sam nadzorujem, in to je bilo plezalstvo. Tudi zato, ker je to počel moj oče in je bilo zato na neki način družinska tradicija. Dolgo časa sem verjel, da sem pri plezanju res odvisen samo od sebe, le nekoga sem potreboval, da mi drži vrv. Ko pa kot plezalec napreduješ, le dojameš, da to ni dovolj in da potrebuješ nekoga, s komer boš delil doživetje plezanja, in da ob tem ne bo več vedno vse »po tvoje«. Ko sem šel leta 1996 prvič na Everest, sem že imel za seboj nekaj pohodov na osemtisočake, takrat pa sem še vedno predvsem želel doseči nekaj izjemnega. Želel sem biti nekdo, ki ga bodo posnemali kot plezalca. Ko danes pogledam nazaj, vidim, da sem takrat želel prekositi sebe in da se uvrščam med tiste, ki jih bodo pomnili po dosežkih in po pravilnih dejanjih.

"Ni pomembno, kam, temveč kako"

Kaj je največja lekcija, ki ste se je naučili v gorah?
Cilje naj določa etika, ki si jo vsak sam določi in ki je splošno sprejeta. S tem je mogoče doseči vse. Etika in stil imata skupne temelje. Ni pomembno, kam se želiš povzpeti, ampak kako boš to dosegel. To je moja najpomembnjša šola: cilj ni pomemben, pomemben je način, ki naj ga vodi etika.

Na kateri osvojeni vrh ali smer ste najbolj ponosni?
Na novo smer, ki sem jo leta 1991 preplezal z dvema mehiškima plezalcema, Carlosom Carsoliom in njegovo takratno soprogo, na otoku Banff v Kanadi, med kontinentalno Kanado in Grenlandijo. Stena je bila visoka 900 metrov, gre za dokaj zapleteno smer v arktičnem krogu. Carsolio me je veliko naučil, on je pionir v vsem, kar počne. Vedno si je želel početi kaj novega, recimo v striktno alpskem slogu ...

Od njega ste prevzeli tudi način razmišljanja?
Nedvomno sem se od njega naučil veliko glede plezanja, a je težko ločiti ... Carlos, tako kot vsi mi, ima veliko dobrih in veliko slabih lastnosti in jaz sem prevzel vse. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem to ločil in da sem odpravil svoje in pridobljene neželene misli in lastnosti ter uredil svoja razmišljanja in svoj način plezanja in življenja ...

Kdaj ste imeli v hribih najtežje razmere za plezanje?
Ko sem se leta 1997 drugič odpravil na Everest, me je doletela zares huda nevihta. Še huje je bilo to, da takrat nisem bil pripravljen na tako močan veter in tako dolgo bivanje v gorah. Po drugi strani pa se spomnim, kako sva Carsolio in jaz plezala na Cerro Torre v Patagoniji, kjer so najhujše možne vremenske razmere nekaj povsem običajnega. Udarili so naju zelo močni vetrovi, a sva plezala povsem drugače. Takrat sva bila samo midva, odvisna samo bila samo drug od drugega, in to sva vedela. V nekem trenutku sva kar pozabila na življenje in smrt, osredotočila sva se samo na ta vzpon. Ko sva to dojela, sva dojela tudi, kako huda je bila nevihta, midva pa sva prišla do vrha. To sta moji dve najhujši nevihti. Na eno nisem bil pripravljen, v Patagoniji pa si zaradi nje nisem delal skrbi.

Kje najraje plezate?
Ne morem reči, kaj mi je ljubše. Včasih so mi pri srcu Alpe, ker ponujajo veliko dokaj zahtevnega plezanja ob razmeroma veliki varnosti, včasih pa me mika avanturistična Himalaja, kjer si velikokrat prepuščen sam sebi, pa tudi pri sebi doma imam vabljive stene, kamor lahko grem kar v kratkih hlačah, ker je toplo ... Toda najraje poskusim kaj novega. Tisti občutek, da plezam, kjer še nihče prej ni bil. Ne veš, kaj naj pričakuješ, obnašaš se povsem naravno. Izposodil si bom izjavo ameriškega plezalca Stevea Housea, ki opisuje tudi moje razmišljanje: ko odkrivaš nova ozemlja, preizkušaš tudi, kdo si, ko vstopaš, in kdo bo prišel ven. Ni pomembno, ali greš čez vrh ali ne, cela izkušnja te bo spremenila. Zato najraje plezam po novem, ker me bo spremenilo.

"Slovenski alpinisti so velika imena"

Prvič ste v Sloveniji. Boste plezali pri nas?
Nekaj sem bral o Triglavu in o tem, da je lahko v zimskem času kar zahteven. Lahko bi poskusil, morda ne bo prav Triglav, ker še ne vem dovolj, a sem slišal, da je zimsko kombinirano plezanje v Sloveniji eno najzahtevnejših in najlepših.

Vam je to povedal kak slovenski alpinist?
Poznam imena Tomaž Humar, Stipe Božić, Tomo Česen ... To so velika imena, ne poznam jih osebno, a sem veliko slišal o njih. Tomaž in Stipe sta dobra prijatelja z mojim učiteljem Carlosom Carsolio in želel bi ju srečati ter morda nekoč tudi plezati v gorah, ki so dale tako odlične plezalce.

"Komercializacija: za nekatere dobra, za nekatere ne"

Kaj menite o bogatih ljudeh, ki z veliko denarja v Nepalu najamejo opremo in ljudi ter mislijo, da lahko z denarjem splezajo na Everest? Ali to pomeni razvrednotenje gorništva?
To je posledica komercializacije. Za nekatere je to dobro, za nekatere pa ne. Tudi jaz sem gorski vodnik in se s tem preživljam, a v bistvu ta trend nekako obžalujem, saj nekateri mislijo, da z denarjem lahko naredijo ogromne preskoke. Nepalske oblasti so določile nadomestila, ki si jih lahko privoščijo samo bogati ali tisti, ki imajo močne sponzorje. To se je zgodilo in tudi ne bo izginilo. Toda pravi alpinizem, pravi plezalni stil in nove smeri niso nekaj, kar bo cilj takih ljudi. In smo spet pri tem, da v gorah potrebujemo etiko in vrednote, ki jih kljub komercializaciji ne smemo uničiti. Ljudje bi se morali odgovorno soočiti s posledicami svojih dejanj in se svojih vzponov lotiti bolj etično.

Kakšno bo plezalstvo prihodnosti? Kje so omejitve, kam menite, da gredo smernice?
Tehnologija nima omejitev. Helikopter je že pristal na Mount Everestu, še lažje pa je dostaviti opremo na višino. S športnega vidika pa je edina omejitev v naših mislih. Plezanje je filozofija, ne samo šport, potem omejitev ni več.

Ali menite, da se bodo plezalci raje podajali v kratke in zahtevne vzpone (Patagonija) ali na dolge in tehnično ne tako zahtevne (Himalaja - klasične smeri)?
Eno vodi do drugega. Vedno več pa bo himalajskih pohodov na lahek način. Tudi Humar je bil tam in ni imel sreče z vremenom ...

"Humarja ne smemo soditi zgolj po eni njegovi odločitvi"

Ali mislite, da je bil Humar preveč ambiciozen? Ste ga spremljali?
Sem, vsak dan. Težko je soditi, celo plezalcu, edino Tomaž pozna točen odgovor, kaj se je res zgodilo.

Je lahko pri tem objektiven?
Da, seveda. Ima veliko izkušenj, družino ...

Ste vi prepričani, da so bile vse vaše odločitve vedno najboljše?
Ne.

Zakaj ste potem prepričani, da je Humar takrat sprejel najboljšo možno odločitev?
Ne sodimo ga po eni odločitvi. Naredil je veliko čudovitega ...

... o tem ne dvomimo ...
... poglejmo Daulagiri, pa Yosemite, Red Descent Wall, izjemno je, kaj mu je tam uspelo, pa kaj je poskusil v vzhodni steni Jannuja, dosegel je čudovite stvari, sprejel odlične odločitve. Ne glede na to, kaj se je zgodilo v Rupalski steni ? če se je tam pravilno odločil, ga je pokopalo vreme, če pa se je zmotil, je pa tudi on bil samo človek. Njegovih dosežkov ne smemo soditi samo po tem. House in Andersen sta opravila podobno pot nedolgo za njim in mu nista pomagala. Humar ju sicer ni niti vprašal, a House in Andersen sta bila tam samo za svojo odpravo in to je bila njuna odločitev. Vsi so poskusili uresničiti svoje sanje in vse se je vendarle dobro izteklo: Humarja so rešili, House in Andersen pa sta imela odlično odpravo. Če je bila odločitev napačna, bo to prej ali slej dojel, ni pa se zgodilo nič takega, česar ne bi bilo mogoče spremeniti.

Pogovor pripravila: Srdjan Cvjetović in Jure Gregorčič
Foto: Bojan Puhek