Mladina, 13.03.06 - Aleksandar Mićić: V Sloveniji je vsako leto vpisanih prek poldrugi milijon obiskov
Mladina, 13. marca 2006
planine
Mitnice v gorah
V Slovenskih gorah se nam obeta plačevanje
V Sloveniji je vsako leto vpisanih prek poldrugi milijon obiskov v gorah, še veliko več obiskov pa ostane nevpisanih. Vlada je sedaj predlagala zakon o planinskih poteh, ki bo vplival na vse planince. Eden temeljnih razlogov za nujnost sprejetja takšnega zakona je, da se danes vse pogosteje pojavljajo zasebni lastniki, ki na planinske poti postavljajo različne ovire in onemogočajo uporabo teh poti. Planinska zveza Slovenije je v statutu sicer imela zapisano, da so planinske poti, ki so posebej označene s planinsko markacijo in zavarovane, javne poti, podaljšek javnih cest in komunikacij. Težava pa je, ker lastniki zemljišč niso dolžni spoštovati statuta Planinske zveze Slovenije oziroma jih ta ne zavezuje. Zato je treba to področje urediti s posebnim zakonom. In ravno tu je nastala največja razlika med mnenji predlagatelja prvotnega zakona Rudija Mogeta in mnenji vlade, ki je pripravila svoja dopolnila. Predlagatelj zakona je zagovarjal in v zakonu v 4. členu zapisali, da so planinske poti javne narave, v vladi pa so ta člen črtali z obrazložitvijo: "Določbe tega člena se izognejo eni od temeljnih pravic človeka, pravici graditi, ki pripada izključno lastniku zemljišča, in jo dvigne na nivo odločanja ministra-ice in vseh zainteresiranih. Pravica graditi ne sme biti presežena na tak način." Vlada se zavzema, da bi vsi lastniki, ki imajo zemljo tam, kjer potekajo planinske poti, dobili primerno odškodnino. Zatakne se pri tem, kje dobiti denar za plačevanje odškodnine. Po vladnih zakonskih dopolnilih naj bi za odškodnine poskrbeli skrbniki, to pa naj bi bila planinska društva. To pomeni, da bodo morala planinska društva začeti pobirati vstopnino oziroma uporabnino za uporabo planinskih poti, saj so sama prostovoljne organizacije, ki se financirajo s članarinami in prispevki različnih donatorjev oziroma sponzorjev. Poleg odškodnin bi moral skrbnik, torej planinska društva, poskrbeti še za vzdrževanje planinskih poti, za to pa društva spet nimajo denarnih sredstev. Veliko breme za planinska društva bi bilo tudi to, da je vlada predvidela, da bodo vse zadeve, povezane s pravno ureditvijo in z vknjižbo služnosti v zemljiško knjigo, opravila planinska društva, ta pa takšnega znanja in časa za urejanje takšnih zadev nimajo. Vlada ni niti določila, kolikšne naj bi bile odškodnine, ker naj bi bilo to odvisno od pogajanj. "Na vprašanje, koliko naj bi znašale odškodnine lastnikom zemljišč, po katerih potekajo planinske poti, odgovarjamo, da se odškodnine določajo sporazumno, če pa ne pride do sporazuma, pa v postopku vzpostavitve služnosti redne rabe planinske poti, koder lahko takšno primerno odškodnino določi pristojno sodišče," so povedali na direktoratu za prostor. Če vemo, da v Sloveniji obstaja prek 7000 kilometrov planinskih poti, je skoraj nemogoče z vsakim lastnikom posebej doseči sporazum o odškodnini, da o urejanju služnosti v zemljiški knjigi niti ne govorimo. To je pravzaprav neizvedljivo, tudi če bi planinska društva imela denar za odškodnine.
Odzivi
Za mnenje smo povprašali predsednika Planinske zveze Slovenije
Francija Ekarja, ki verjame, da bo vlada popustila in sprejela zakon, bolj naklonjen planincem: "
Z vlado smo se dogovorili, da je treba dopolnila strokovno oblikovati, zato je ustanovljena strokovna komisija. V alpskem svetu želimo imeti svobodo gibanja in varnost. Če bodo sprejeti vladni amandmaji za upravljanje planinskih poti, bi to pomenilo uničenje planinskih društev. Mislim, da tega vlada ne bo naredila, saj so planinska društva danes tu, jutri jih pa mogoče ne bo več, planinske poti pa so tu več kot sto let. Vlada nam tudi zdaj pomaga, vendar bi bilo dobro, če ne bi bili vedno odvisni od dobre volje." Konkretnejši je
Tone Tomše, načelnik Komisije za planinska pota pri Planinski zvezi Slovenije: "
Takšni amandmaji so naravnani tako, da bi morala planinska društva pobirati vstopnino, to pa je neizvedljivo in tudi neprimerno za našo državo. Predstavnikom vlade smo predstavili, kaj bi pomenilo sprejetje takih amandmajev. Mislim, da so zadeve razumeli in da jih bodo drugače zapisali, saj mi ne moremo plačevati odškodnin iz svojega žepa. Če bodo amandmaji sprejeti, bodo planinska društva odstopila od skrbništva planinskih poti." O tem, kaj se bo zgodilo, če jim vlada vseeno ne bo prisluhnila, Tomše pravi: "
Planinska zveza Slovenije v take amandmaje ne more privoliti. Skušali bomo uporabiti vse sile, da prepričamo vladne kroge, da taki amandmaji niso dobri niti za slovenske planinske poti niti za turizem."
Čeprav iz vlade pošiljajo signale, da vendarle ne bodo sprejeli vseh predlaganih dopolnil, pa se lahko vprašamo, kdo bi s sprejetjem teh dopolnil pridobil, če je bolj ali manj jasno, da bi pohodniki in planinska društva imeli manj pravic in slabše planinske poti. Seveda bi nekaj od takšnega zakona imeli lastniki zemljišč, po katerih potekajo planinske poti, vendar se posameznikom verjetno ne bi prav veliko poznalo v denarnicah. Hkrati je rimskokatoliška cerkev s pokljuškimi gozdovi eden največjih lastnikov, ki bi se pogajali za odškodnino, zaradi planinskih poti, ki potekajo prek njenih zemljišč. Po tem, ko je dobila nazaj gozdove, ko ji je vlada obljubila, da bodo lovske trofeje njene, ji sedaj ponuja še odškodnino za planinske poti. Kaj si mislijo o odškodninah, smo povprašali tudi predstavnike RKC, a so povedali le, da z zadevo niso seznanjeni.
Med zdajšnjimi skrbniki planinskih poti je tudi Planinsko društvo Bled, ki skrbi za Blejsko kočo na Lipanci. V imenu društva Janez Petkoš pravi: "Naše poti gredo tudi prek zemljišč zasebnikov, ampak nihče ne komplicira in ne postavlja pogojev. Tudi po mojem zemljišču gre planinska pot, pa nikoli nisem razmišljal o odškodnini. Na Pokljuki bo jutri večina poti v cerkvenih rokah. Do zdaj niso delali težav, videli pa bomo, kaj se bo zgodilo. Zdi se mi, da se bo marsikatera pot zaprla, če se bodo pojavile zahteve po odškodninah. Moram pa povedati, da je pri nas spoštovanje narave na nizki ravni in včasih ljudje hodijo tudi tam, kjer planinskih poti ni." Kako vidi vladna zakonska dopolnila, je povedal še Janko Rekar, vodja meteorološke postaje na Kredarici in gospodar tamkajšnje Triglavske koče: "Lastnikov je veliko in eni so za planinske poti, drugi pa proti. Velika težava je tudi, ker meje niso pravilno vrisane, celo za vrh Triglava ni povsem jasno, v katero občino spada. O odškodninah se ne bi smeli veliko pogovarjati; ko bodo začutili, da lahko kaj dobijo, bo to velik problem, ker so planinska društva, ki naj bi plačevala odškodnine, vsako leto manj močna." Kaj bi za slovensko pohodništvo pomenilo, če bi parlament sprejel vladna dopolnila, smo povprašali poznavalko slovenskih gora Marjeto K. Svetel: "Za planinska društva bodo morda v skladu s takim zakonom zanimive samo še tiste poti, ki vodijo do planinskih postojank, ki jih upravljajo, pa še to samo tistih, ki so tržno zanimive. Kombinacija pot + koča pa bo rabila le še iskanju zaslužka in dobička. S tem se bistveno spremenijo namen, poslanstvo in vsebina koč in tudi poti - in to je v popolnem nasprotju z dokumenti UIAA (mednarodne zveze gorniških organizacij). Planinska društva se bodo v veliki večini odrekla temu, da bi bila skrbniki kakršne koli planinske poti. V takih razmerah bo za planinske poti, ki vodijo prek zasebnih zemljišč, ki ne vodijo do komercialno zanimivih koč in so zahtevne za vzdrževanje, zelo težko dobiti skrbnika. Poti bodo sicer obstajale, ne bodo pa vzdrževane in bodo nevarne. Lahko bi rekli, da je to konec planinstva, kakršnega poznamo v Sloveniji zadnjih 150 let." Svetelova opozarja, da takšne ureditve nimajo niti v drugih državah: "Pravica prehoda čez zasebno zemljišče - seveda pod pogojem, da ne povzročiš nobene škode lastniku - se uveljavlja celo v tako zelo v zasebno last zaverovanih okoljih, kot je Velika Britanija! Le Slovenija gre očitno v nasprotno smer."
Kot smo izvedeli, je pred kratkim potekal usklajevalni sestanek med predstavniki predlagateljev zakona, Planinske zveze Slovenije in vlade. Na sestanku, ki je bil dogovorno organiziran po začasnem umiku predloga zakona iz zakonodajnega postopka, so se navzoči soglasno oziroma sporazumno dogovorili za nadaljnje usklajevanje, tako da bi bilo mogoče sedanja vladna dopolnila tudi spremeniti. Videli bomo, kdo bo po teh usklajevanjih bolj zadovoljen, ali nekaj veleposestnikov s cerkvijo na čelu ali pa več kot 1,5 milijona obiskovalcev slovenskih gora.
V Planinsko zvezo Slovenije je včlanjenih 247 planinskih društev.
Slovenska planinska društva imajo 60.252 registriranih članov.
V slovenskih gorah je 170 gorskih koč, bivakov in zavetišč.
Planinska društva vzdržujejo 7000 km planinskih poti, od tega 87,2 % lahkih, 7,7 % zahtevnih in 5,1 % zelo zahtevnih poti.
Članarina za Planinsko zvezo v letu 2006 znaša od 1000 do 11.000 tolarjev.
V Sloveniji je 69 planinskih transverzal, najbolj znana je Slovenska planinska transverzala s številko 1 od Maribora do Kopra, ki je nastala leta 1953, dolga je skoraj 800 km.
Prek ozemlja Slovenije potekata dve evropski pešpoti: E-6 in E-7.
Med planinci je 22 odstotkov mlajših od 25 let. Leta 1976 je bilo takih 58 odstotkov.
V Sloveniji je registriranih 87 gorskih vodnikov, njihove tarife so od 140 do 610 evrov na turo, odvisno od težavnostne stopnje.
Pot na Triglav je bila markirana leta 1871.
V Sloveniji na leto zabeležijo več kot milijon in pol obiskov gora.
Aleksandar Mićić
Ali bo nekoč potrebno plačati tudi za vzpon na Triglav? Foto Matjaž Kačičnik