Snežnik, najvišja slovenska gora zunaj Alp
Snežnik, najvišja slovenska gora zunaj Alp
Čez razprte komolce in ramena
Prešeren je imel rad to besedo, snežnik. Za Triglav je zapisal, da je snežnikov kranjskih sivi poglavar; ali da za Blejskim jezerom »v dnu zad stoje snežnikov velikani«. In da za njimi sonce zahaja. A lepo snežno ime nosi samo gora, za katero sonce vzhaja, najvišja slovenska gora zunaj Alp. Zaradi pleše na njenem vrhu, na kateri se pozno v pomlad svetlika sneg, je bil že v rimskih časih imenovan Mons Albius, bela gora.
Snežnik si je »razprl komolce in ramena« (Župančič) na vse strani, tako da je videti kot pogorje. Zraven Velikega Snežnika oziroma njegovega glavnega vrha stoji še Mali Snežnik (1689 m), na vzhodni strani pa se mrščijo skalnate Holarine (1685 m). Torej pogorje. Ki prebija oblake. »Dvigne te tako visoko, da se z njenega vrha lahko oko sprehaja po vsej deželi daleč naokrog; vidni žarki letijo tudi preko morja v Italijo, v Dalmacijo, Hrvaško, v Turčijo ... Snežnik pa obdaja strašna gozdnata divjina,« se je izrazil Janez Vajkard Valvasor. Po 315 letih tej oznaki ni veliko dodati, le kaj odvzeti. Strašna gozdnata divjina je prepredena z 270 km gozdnih cest in kolovozov ter celo z evropsko pešpotjo E-6, ki si je skozi snežniško pogorje utrla eno svojih najlepših smeri: z gradu Snežnik na robu Loške doline je štiri ure hoda, večinoma po cesti, do naravnega rezervata na Mašunu, kjer je mogoče tudi prespati. Z Mašuna je prav tako štiri ure do vrha. Pot pelje skozi najlepše gozdne sestoje, pri čemer je treba skrbno paziti na rdeče-rumene markacije E-6. Avtomobilskim planincem je pač treba priporočiti cesto iz Ilirske Bistrice do Sviščakov (1242 m), kjer je gostilna. Od tam naprej jih bo zaradi zdrapane ceste bolelo srce za avtomobil. Če pa bodo stisnili zobe nad volanom, se bodo pripeljali do parkirišča na koncu te ceste, od koder je na vrh manj kot ura hoda. Ah, potuha … Vmes bodo seveda morali na rob ceste odrinjati pravoverne planince, ki si poldruge ure hoje od Sviščakov do parkirišča pač ne dajo vzeti, zakaj ves tisti razsežni, grebenasti in globačasti, poraščeni in z živalmi naseljeni snežniški svet hočejo občutiti od blizu. Nekaterim ljudem tu Snežnik še bogateje poplača trud kot na vrhu z razgledom.
Ko planinci prestopijo mejo visokega gozda, se njihova pot vije skozi gozdičke gostega pritlikavega bora, ki ogrinjajo snežniške vrhove z vseh strani. Najprej jih spremlja volčin, potem je vse več rododendrona, rumenih pogačic in gorskih vetrnic, ki kimajo v burji, potrjujoč svoj rod anemon (ime pride od starogrške besede za veter, anemos). Na vrsto pridejo planinske trate, na katerih so boriči zgubili boj z višino in vetrovi. Tu so zadnji jegliči z nežno skodranimi vijoličnimi cvetovi, sledijo pa različne vrste sviščev in njihovih cvetk modre barve, in še više, na ogolelih vršinah trdožive gorske lepotice očnice, zvončnice, kamnokreči in rdeče murke. Tako je France Avčin opisal srečanje z njimi, ko se je kot partizan sredi okrutne vojne vzpel na Snežnik: »Na eni od travnatih jasic je tovariša kar vrglo: Murke! In res, vse polno jih je bilo, rdečih in dišečih pozdravov iz časov, ko smo še svobodno hodili po naših gorah.« Toliko za tiste, ki ne vedo, kakšen okus ima lahko svoboda.
Če preletimo seznam snežniških ledinskih imen, se nam razodene, da je Snežnik gospodar tudi nad živalskim kraljestvom: trije vrhovi se na primer imenujejo Mačkovec, Petehovc in Orlovica. Imamo pa tudi Volkovec in Volčji vrh, Medvedjo drago in Medvedjo glavo, Risov žleb, Jelenico, Jelenove luže, Jelenovo drago ... Po tem lahko vidite, s katerimi živalmi boste dihali ozon s snežniških iglavcev. Vendar boste večinoma videli le njihove iztrebke, same živali tako rekoč ne, razen bežečo rogato divjad. Volkovi se iz Gorskega Kotarja priklatijo le ob ostrih zimah. Nekoč so vdirali v ovčje obore in poklali več, kot so zmogli snesti, zato so ovčarji pripravljali volčje jame, v katere so nastavljali žive ovce, da so z meketanjem privabljale volkove. Tako so jih poskušali iztrebljati. Kaj pa medved? Ni redko, da ga kdo sreča, vendar pa, kakor je največkrat sporočeno, hitro odhlača mimo prestrašenih planincev ali gobarjev. Na splošno medved ni nevaren in napadalen, skrajno previden je treba biti le z medvedko z mladiči. Leta 1874 je neki delavec blizu Kobiljega žleba ujel medvedjega mladiča, zaradi česar ga je medvedka napadla. Bilo je zadnjič, kar je zver na Snežniku raztrgala človeka.
Drago Karolin, po katerem se imenuje planinska koča vrh Snežnika, lepo opisuje živalsko življenje v snežniških lesih, recimo jelenovo svatovanje. V nočeh, kdaj pa tudi čez dan, odmeva v strmalih njegov zamolkli ruk. Če se rukajočemu jelenu pridruži kak samčji konkurent, mu jelen divje poleti nasproti, še posebno je gorak pritepencu. To jelenovo bojevitost izkoriščajo lovci, ki s posebnimi rogovi posnemajo rukanje.
Na višinah lahko planinci opazujejo svojo priljubljeno žival gamsa. Njihove trope vodijo stare samice. Stojijo na kakšni razgledni skali in stražijo. Če grozi nevarnost ali če veter prinese sumljiv duh po sovražniku – po človeku, po kom pa – se oglasijo z mehkotnim piskom. V hipu se zdrzne ves trop. Strme čaka, kaj bo storila vodnica. Če se požene v beg, zdrvijo vsi za njo.
Skalne škraplje na goličavah in tudi ruševje utegnejo skrivati polha. Ptičje vznemirjenje v ruševju pa bi znalo pomeniti, da se nekje okoli plazi kuna krvoločnica, zlatica ali podlasica.
Snežnik je poln neznanih glasov živih bitij.
Tri ure peš na severozahod je od Sviščakov po zanimivi cesti (z avtomobilom torej ustrezno manj) do velikih gozdnih jas na Mašunu (1022 m), starem lovskem in gozdarskem središču, ki ima z okoliškimi gozdovi status krajinskega parka. Izreden srednjegorski ambient, poln miru in zdravja! Park ima zanimivo krožno gozdno učno pot, dolgo uro hoje. Mašun je odlično izhodišče za kolesarske ture po snežniških gozdovih. Kolo si je mogoče izposoditi v gostišču.
Besedilo in foto Željko Kozinc