Velika, Mala in Gojška planina nad Kamnikom
Velika, Mala in Gojška planina nad Kamnikom
Dovjega moža pa ni več
Krave se z ovcami ne razumejo – Bele deklice še vedno burijo domišljijo pastirjev na Veliki planini – Notranjost pastirskih koč je danes precej udobnejša
Velika planina v Kamniških Alpah je s 557 hektarji visokogorskih pašnikov največja planina v Sloveniji. V pasu med 1300 in 1600 metri nadmorske višine je nastalo eno najstarejših pašnih območij slovenskega alpskega sveta. Sestavljajo ga pastirska selišča na Veliki, Mali in Gojški planini, poleg teh pa še na planinah Kisovec, Konjščica in Dol. Obiskovalcu se odpira veličasten pogled tako na Kamniško-Savinjske Alpe in Grintavce kot tudi na Julijske Alpe na severozahodu.
K nastanku starosvetne gorske pokrajine so pripomogle ugodne reliefne, podnebne in rastne razmere. Arheološke najdbe so pokazale, da na tem prostoru človek gospodari že več kot tri tisoč let. Najdba bronaste plavutaste sekire v Tihi dolini seže v mlajšo bronasto dobo (12.–11. stol. pr. n. št.), okrogla srebrna fibula na Pečicah govori o rimskih naselbinah v 3. in 4. stoletju, naši slovanski pradedje pa so se v te kraje priselili v drugi polovici 6. stoletja.
Za tri mesece v planino
Konec maja in v začetku junija, ko se razbohotijo tudi visokogorski pašniki, se v dolini začno priprave za odhod črede na planino. Še pred nekaj leti so pastirji vedno gnali živino na Veliko planino zadnje dni junija, na praznik sv. Petra in Pavla. Dan pred odhodom je gospodinja pripravila velik pleten koš, v katerega je naložila obleko, odeje in nekaj lesene posode. Kravi vodnici, ki so jo imenovali ta zvončasta, je gospodar okoli vratu obesil največjega izmed zvoncev, tropinarja. Ta zvončasto so okrasili še s šopkom nageljnov, roženkravta in rožmarina. Pastir je za popotnico dobil dva šopka: enega si je zataknil za klobuk, drugega pa na pastirsko palico.
Na planino so se odpravili še pred jutranjim svitom in si pot osvetljevali z baklami. Ustavili so se ob znamenju pod cerkvijo sv. Primoža, nato pa še na Babjem trebuhu in Pasji peči. Tam so pustili hlebec kruha in nekaj trničev (značilnih pastirskih kepic sira) za dovjo babo. Ta je po njihovem prepričanju živela prav v bližini in upali so, da tisto leto na planini njim in živini v zameno za darove ne bo povzročala težav.
Tudi letos je Velika planina pričakala svoje črede odeta v gosto, temno zeleno gorsko travo, ki je živini na voljo vse do velikega šmarna prve dni septembra, ko jo pastirji po treh mesecih odženejo nazaj na kmetije v dolini. Živina se prve dni paše radovedno druži in spoznava, značilno cingljanje velikih kravjih zvoncev pa ustvarja romantično vzdušje. K čaru Velike planine zagotovo svoje doda tudi obnovljena in s skodlami pokrita kapelica Marije Snežne, ki pastirje opazuje z majhnega hriba nad pastirskim stanom. Ob posvetitvi kapelice, junija 1939, se je na slovesnosti zbralo veliko domačinov, pravijo stari zapisi. Nanjo so bili upravičeno ponosni vse do marca 1945, ko so jo skupaj s številnimi pastirskimi kočami nekaj dni pred kapitulacijo do tal požgali nemški vojaki in domobranci. Trajalo je vse do avgusta 1988, da so kapelo Marije Snežne obnovili in znova posvetili.
Dovji možje in bele deklice
Pastirji si na planini ob večerih še vedno radi pripovedujejo zgodbe. Ko po napornem dnevu posedejo okrog ognja in pogovori o vremenu in paši izzvenijo, se največkrat opogumijo najstarejši. Na vrsto pridejo stare kamniške pripovedke, ki so se po ustnem izročilu ohranile vse do danes. Njihovi junaki so večinoma pastirji in hudobni dovji možje in babe. Nekatere rajši pripovedujejo zgodbe o vilinskih belih deklicah, ki so ob najbolj nenavadnih trenutkih priskočile pastirjem na planini na pomoč. Poleg njihove silne lepote naj bi bil to tudi glavni razlog, da so se mladeniči vanje na skrivaj zaljubljali.
Še bolj kot zgodbe o belih deklicah pa pastirsko domišljijo še vedno burijo zgodbe o skrivnostnih dovjih možeh. Velika, po vsem telesu poraščena bitja naj bi tako ali drugače v resnici obstajala. Vse do začetka prejšnjega stoletja naj bi živela v jami v Dovjih gričih, pa tudi blizu Luknje pod Zelenim robom. Z njimi so med velikimi skalami živele tudi dovje žene, trdijo pastirji, ki so tu pasli še kot otroci in jim zgodbe njihovih stricev in babic ponoči večkrat niso pustile spati. Dovji možje in babe so jedli korenine in surovo meso živine, ki so jo kradli pastirjem in jo nagnali v prepad, govorili pa jezik, ki ga ni razumel nihče iz doline.
Tako gre ena od starih, hudomušnejših zgodb: K nekemu pastirju na planini je hodil dovji mož. Vse mu je pojedel. Enkrat pa pride tja komedijant z medvedom. Ko pride dovji mož, se spusti z medvedom v pretep. Vse sta polomila. Ko je dovji mož odšel, je medved poginil. Čez leto pride spet dovji mož in vpraša pastirja: »Ali imaš še tisto hudo muco?« »Še,« odgovori pastir. In dovjega moža ni bilo nikoli več.
Dovjih mož so se še posebno bale pastirice. Prepričane so bile, da bodo neke noči prišli ponje in jih vzeli s seboj. Pastirske bajte naj bi bile tako tesno skupaj postavljene le zato, da bi se pastirji laže ubranili. Dovji možje so izumrli zato, ker jim je zmanjkalo žensk, pravijo stari pastirji.
Pastirsko življenje nekoč in danes
In zakaj so pastirji zapustili udobje doline in se za nekaj mesecev odpravili na pašo v planino? Za kmeta je bilo lažje, če mu poleti ni bilo treba skrbeti za krmljenje živine. Več časa je lahko posvetil kmečkim opravilom na polju in v gozdu. V pastirske stanove na Veliki, Mali in Gojški planini so poslali tiste družinske člane, ki so jih poleti v dolini najlaže pogrešali. Med njimi so bili tako najstarejši kot tudi najmlajši, ki so se pridružili kakšnemu dedu, stricu ali teti.
Pastirji na Veliki, Mali in Gojški planini so že pred davnimi časi postavljali lesene pastirske koče. Po stanju v frančiškanskem katastru je bilo leta 1826 na Veliki planini 63 koč oziroma bajt, kot jim rečejo Kamničani, na Mali planini pa 31. Pastirski stan na Veliki planini jih danes šteje dobrih sto, a le sedem od njih je ovalnih, kot so bile nekoč vse. Mednje spada tudi Preskarjeva bajta v Velikem stanu, ki je danes spremenjena v muzej in včasih na ogled obiskovalcem.
Na planini v teh dneh pase kakšnih 30 pastirjev. Njihovo življenje je seveda precej udobnejše, kot je bilo nekoč. Pa ne le zato, ker dovjih mož, volkov in čarovnic ni več, ampak ker je notranjost pastirskih koč zdaj opremljena z večino pridobitev življenja v dolini. Tradicionalna planšarska krajina pa se je ohranila kljub temu – koče so pokrite s skodlami, okoli vsake bajte pa je postavljena lesena ograja, ki označuje osek. Vanj pastir zjutraj ob molži in popoldne po paši zapre živino, da mu ne uide.
Tudi izba je bila včasih skromneje opremljena kot danes, ko so v njej štedilnik, posoda in zaloge: tla so bila zbita iz zemlje, izba pa ni imela ne stropa, ne dimnika in ne oken. Pastirjevo ležišče je bilo postlano s suhim senom ali ličkanjem. Ognjišče je bilo odprto in dim se je valil po vsej izbi, dokler pastir ni odprl vrat. Miz in stolov ni bilo, svetlobo pa je v štirioglato izbo pripuščala majhna strešna lina. Posoda je bila lesena, prav tako žlice. Med jedjo so sedeli na preprostih lesenih trinožnikih, namenjenih molži.
Tudi pastirska oprava je bila drugačna kot zdaj, ko bi marsikaterega pastirja le stežka ločili od kmeta iz doline. Pastirice so okoli glave nosile ruto, okoli pasu pa velik bel predpasnik, zavezan prek dolgega krila iz debelega blaga. Pastirji so si za pašo zjutraj nadeli tričetrtinske hlače, volnene dokolenke in lesene cokle, ki so jih izdelovali sami. Na glavo so si poveznili širok klobuk iz črne klobučevine, če pa je deževalo, so se ogrnili s pvajšem, značilnim ogrinjalom z Velike planine, ki so ga sami spletli iz trakov lipovega lubja.
Borut Pust