Uvodno poročilo predsednika za skupščino PZS - Tudi v posebni številki Obvestil PZS
VSEBINA DELOVANJA IN NADALJNJEGA RAZVOJA
PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Vedno znova poudarjamo, da globalizacija prinaša nove oblike delovanja, upravljanja, vodenja, demokratičnosti, pa tudi sprejemanje novih oblik dela. Vse to pa povzroča potrebo po vsebinskih spremembah našega dela. Če smo v letu 2002 zapisali, da bodo potrebne nove vsebinske spremembe, se danes že soočamo s težavami na tistem področju, kjer nismo globoko in pravočasno zaorali ledine. Odvisnost le od planinskih načel postaja žal zgodovina; čas, ki je pred nami pa nas priganja, da organizirano pristopamo k nadaljnjemu delu.
V letu 2001 – letu prostovoljstva, smo prejeli zahvalo Mednarodnega olimpijskega gibanja za prizadevno prostovoljno delo; jubileji in delo v letu 2002 so potekali v obliki sporočil in dejanj ob Mednarodnem letu gora. Dan planincev na Lisci je odločil, da se nadaljuje tradicija «dneva slovenskih planincev«, srečanj vseh planincev Slovenije in sosednjih držav, saj naj bi prav taka srečanja utrjevala pripadnost planinstvu. Stodesetletni jubilej v letu 2003 je bil čas za utrditev dejstev, do katerih smo bili dvomljivo in prikrito zadržani. Uspeli smo v almanahu zapisati delček naše zgodovine in jo v sliki in pisani besedi predstaviti javnosti. V letu nadvse delovnega jubileja smo skoraj v celoti uresničili zadane naloge, predstavili vsebino in pomembnost dela planinske organizacije, skupaj s problemi, s katerimi se srečujemo, tudi najvišjemu državnemu vodstvu, predstavnikom ministrstev in institucij, s katerimi smo v delu povezani. Še kako se po vseh razgovorih zavedamo, da je osnovna ponudba planinske organizacije temelj za sistemske rešitve in sofinanciranje s strani države. In kot smo že leto ali dve nazaj zapisali, je bilo na sestanku s predstavniki resornih ministrstev ponovno izpostavljeno eno najbolj perečih vprašanj, kako razmejiti premoženje med društveno in državno lastnino, kajti država lahko sofinancira le nepremičnine, ki so delno ali v celoti v njeni lasti. To področje ostaja še naprej odprto in s sogovorniki iščemo skupne rešitve. Uvedba Davka na dodano vrednost je odprla mnoga vprašanja, na katera pa vse predolgo čakamo odgovore, saj šele pridobljen odgovor s strani državne institucije vodi v nadaljevanje razprave ali je odločitev države »sprejemljiva« za naše delo ali bomo morali poiskati oz. predlagati drugo rešitev, za katero pa spet ne vemo ali bo sprejeta ali ne. V vmesnem obdobju pa moramo spoštovati veljavno zakonodajo, ki pa je do planincev vse prej, kot prijazna.
Že dolgo se zavedamo, da ne smemo postavljati visokih ciljev, da moramo biti kar se da objektivni, da ne razočaramo. Osnovni cilj, ki je in je bil pred nami, je širitev članskih ugodnosti, kar nam je s prizadevnimi sodelavci uspelo, a še vedno, po mnenju nekaterih naših članov, ne dovolj. Nekako kljub vsestranskim prizadevanjem ne moremo najti optimalne rešitve, s katero bi bila zadovoljna večina članstva in tudi članarina, kljub prizadevanju po popolnosti, ni tisto, kar je članstvo naše organizacije pričakovalo. Tu pa se postavlja vprašanje na katerega bomo morali v najkrajšem času najti ustrezen odgovor. Članstvo je lahko pridobljeno z materialno predpostavko in ekonomskimi »bonusi«, kar je varljivo in zelo neperspektivno, kajti kvaliteta mora biti pred umetno ustvarjeno kvantiteto. Na eni strani so postavljene visoke zahteve po »elitizmu«, članstvo poleg ostalih ugodnosti terja 100 % zavarovanje v času opravljanja dejavnosti, na drugi strani pa se pojavi stremljenje k množičnosti in preprostosti. Bomo zmogli in uspeli najti pot, ki bo zadostila obojim? Žal pa še vedno velikokrat zaman pričakujemo odziv »baze« v času javnih razprav. Z nasprotovanji in razpravami se prične, ko je članarina sprejeta oz. potrjena na Upravnem odboru PZS. Pa ne le članarina…. Z namenom, da se pospeši prilagajanje planinske organizacije novim razmeram in potrebam, ter da se razrešijo nastali problemi, pridobe odgovori na odprta vprašanja, se je Delovna skupina za organizacijo dela v PZS odločila, da ponovno prične s funkcionalnim izobraževanjem za društvene delavce. Seminarji po MDO sp potekali v mesecu marcu 2004. Upamo, da nam bo takšna oblika dela v pomoč, da razrešimo nesoglasja do katerih prihaja na terenu.
Vodstvo planinske organizacije se zaveda teže današnjega časa, ko prostovoljstvo ostaja v ozadju, ko ljudje nimamo več časa za dodatno delo, saj se je delavnik korenito spremenil. Delovni čas posameznikov, tudi volunterjev PZS, ni le 8 ur, pač pa večinoma posega v popoldanske ure, ki naj bi bile namenjene družinskim obveznostim. Tako tudi ob koncu tedna ne ostane veliko prostega časa. Takšnim prilagajanjem ob dejstvu, da volunterji v dopoldanskem času ne morejo opravljati »prostovoljstva« se je morala prilagoditi tudi Strokovna služba PZS, kjer prav tako primanjkuje kadra, ki bi tekoče opravljal zadane naloge.
Gorska reševalna služba Slovenije je »našla« svoje mesto v Kranju. Pojavljajo se težnje po samostojnosti – po osamosvojitvi – po odcepitvi od matične zveze, kar pa ni sprejemljivo niti s stališča Ministrstva za obrambo R Slovenije, ki daje celovito podporo PZS. Zavedamo se, da bomo morali sami veliko storiti za ohranitev društvenega statusa, saj je le to naša več kot stoletna vrednota. Si pa prizadevamo, da bi pridobili tudi humanitarni status, saj narava našega dela, ne le dela GRS Slovenije, posega v področja humanitarnih dejavnosti.
Iz leta v leto ugotavljamo, da glasilo Planinski vestnik ni razpoznavno do te mere, da bi našlo mesto v vsaki planinski družini. V letu 2003 je vestnik spremenil tako vsebinsko, kot oblikovno podobo. S pravilnikom o izdajanju in spremembo Statuta PZS smo zadostili zakonodaji in glasilo vpisali v razvid medijev. Glavnemu uredniku je bila na osnovi izkazanega uspešnega dela avtomatično podaljšana pogodba o sodelovanju in pričakujemo, da bo ob vseh navedenih spremembah zanimanje s strani članstva počasi pričelo naraščati.
Tako, kot v preteklih letih, smo tudi v letu 2003 veliko misli in naporov namenili planinskemu muzeju. Tudi sklep Skupščine PZS in seje UO iz leta 2002 se počasi uresničujejo. Mogoče smo končno le spoznali, da je planinski muzej stoletni dolg in da moramo zaščititi delo svojih prednikov. UO PZS pa je s sklepom podprl tudi predlog, da se Triglavska muzejska zbirka razglasi za zbirko nacionalnega pomena. In našemu muzeju ob strani lahko povemo, da je bil v Nepalu v mesecu februarju letos odprt Mednarodni gorski muzej (IMM), kjer je svoje mesto našla tudi Slovenija (Obvestila 2/2004) z dosežki naših alpinistov v Himalaji.
In kje vse smo še sodelovali? Tvorno smo se vključili v razprave k Zakonu o TNP, Zakonu o lovstvu in divjadi, Zakonu o društvih, humanitarnosti; pripravili Zakon o planinskih poteh in ga vložili v parlamentarno obravnavo, se dogovarjali o razrešitvi vprašanja vodenja tretjih oseb, urejali »notranje« akte, ki so nujno potrebni za nemoteno delo znotraj planinske organizacije in še bi lahko naštevali. Pristopili smo k delni sanaciji poslovne stavbe PZS na Dvoržakovi 9 v Ljubljani in pripravili izhodišča za načrtovanje prostorskih potreb PZS s pripravo dolgoročnih rešitev, razrešujemo dejavnost Planinske založbe na področju marketinga, uvajamo novo akcijo množičnega planinstva »ZA ŽIVLJENJE ZDRAVO V GORSKO NARAVO«, pod katere nazivom smo v letošnjem letu prijavili vse projekte množičnega planinstva za pridobitev državnih sredstev, pripravljajo se posveti na temo planinstvo in EU, svet brez meja….. vse to so področja, katerim namenjamo vse svoje sile za njihovo uresničevanje in tudi beležimo uspehe.
Čas v katerem živimo nas preganja iz dneva v dan. Prisluhnimo drug drugemu in s strpnostjo poizkušajmo reševati odprta vprašanja. Dnevi, ki so pred nami prinašajo nove oblike dela, planinstvo bo zaživelo v vsej svoji širini naravnega okolja, saj bodo meje zabrisane. Evropa brez meja pa bo prinesla nove zahteve, vse večje obremenitve in ne smemo prezreti dejstva, o katerem smo že nič kolikokrat zapisali, da podjetništvo ne izbira prostora in posega tudi v društveno dejavnost ter ruši način našega ustaljenega prostovoljnega dela. Vse spremembe pa načenjajo tudi naše odnose. Prijateljstvo, spoštovanje in tovarištvo smo dolžni ohraniti. Utrnila se mi je misel, da bi ob naslednjih volitvah izvolili še podpredsednika naše organizacije za izvajanje in vzdrževanje dobrih medebojnih odnosov, ki jih bomo ob vseh spremembah, ki jih prinaša čas, vsi še kako potrebovali.
mag. Franci EKAR,
predsednik Planinske zveze Slovenije