Aplenca, januar 2011 - Danica Zmrzlikar: Kar ne gre uporabiti besed 10 let »brez Milana«, kajti on živi.
Res je dolga doba, a spomin na prvega predsednika Planinske sekcije in kasneje Planinskega društva je še kako prisoten v vseh, ki so z njim naredili prve korake organiziranega planinstva na Komendskem.
Živel je za naše gore, zaljubljen je bil vanje. In to veliko ljubezen je delil med svoje prijatelje, znance in tiste, ki so pokazali le malo veselja in zanimanja za svet bližje Nebu. Vedno vesel in z močno, trdno voljo je uspel, da se je veliko ljudi vključilo v PD. Še posebno mu je bilo v veselje, ko so tudi mladi planinci (vrtec, OŠ) stopali »vštric« z njim. Sam je prehodil blizu sto planinskih transverzal.
Obljuba, dana ob njegovem preranem grobu, je izpolnjena. Njegova ideja, da bi postavili planinski dom, je uresničena. Lokvanji v bajerju na tedaj kupljeni parceli še vedno cvetijo v takih barvah kot jih je zasadil zadnjo pomlad. Tam danes stoji tudi dom, ki pa je drugačen, ni majhen, lesen, v pravem pomenu planinski, ampak večji, zidani. Ne ve se ali bi mu bil všeč, ali bi samo s pogledom nakazal, da je malo »mimo« njegove zamisli. Kakorkoli že, planinci imajo zavetišče, ki nosi ime »Planinski dom Milana Šinkovca«. Pozabljeni so žulji prostovoljnega dela, pozabljene razne zadrege. Člani društva in drugi, ki so Milana poznali in ga cenili, so zadovoljni, da so uspeli njemu v čast in spomin ta projekt izpeljati.
Poln navdiha in idej je želel, da se na novo trasira in markira Komendska planinska pot. In se je. Milanovo izhodišče za družbeno politično delovanje »turizem, rekreacija, napredek « in snubljenje, da se je potrebno vključiti, je rodilo ob prijetnem pogovoru pri prijateljih »bodico« TRN. Žal mu ni bilo dano, da bi se prešerno, kot vedno, veselil majhnih in velikih uspehov.
Spomini se vračajo nazaj v čas, ko je doma snoval projekte. Imel je rad ljudi, zato je bilo veliko druženja, pristnega veselja, optimizma in dobre volje, iskrenih besed, skupnih načrtov. Prav zaradi tega njegov spomin živi, žive so njegove prigode. Ena takih je, kako se je v gore povzpel kar v tedanjih modernih čevljih »špičakih«in ob tem ni pozabil omeniti prave opreme za varno hojo. Vztrajnost in prizadevnost je trosil po soseski, ko je v kleti izdeloval svoj lastni izum – avto. Pa ne samo planinstvo, tudi zimske radosti mu niso bile tuje. V letih, ko so bile zime še radodarne s snegom, je bil pobudnik za postavitev vlečnice na Tilkovem hribu na Mlaki, ki je nekaj let dobro služila vsem generacijam. In še in še.
Komendski planinci, dragi Milan, so ti hvaležni in črpajo iz tvoje zakladnice ter nadaljujejo po poti, ki si jo nakazal. Tvoj pečat na komenskem planinskem grbu ne bo nikoli zbledel, zapisan si v srcih, zapisan si v občinskih analih.
Za PD Komenda Danica Zmrzlikar