Polet, soba z razgledom - Blaž Repe in Gregor Šket: Sierra Nevada je več kot šesto kilometrov dolgo pogorje v severni Kaliforniji. Tisočletja so ga orale zemeljske sile.
Danes je tam na stotine kanjonov in dolin, ki so prave umetnine matere narave. Ena izmed takšnih dolin, je tudi približno 13 kilometrov dolga in 1,5 globoka dolina reke Merced, bolj znana kot Yosemite.
Ob omembi ameriške zvezne države Kalifornije večina najprej pomisli na sončne peščene plaže, kjer zagoreli deskarji izvajajo vragolije na penečih se valovih, z obale jih opazujejo pomanjkljivo oblečena dekleta, iz čisto prevelikih avtomobilov odmeva tipična glasba. Glede na svoja leta lahko izberete surf rock, flower-power psihedelijo, thrash ali nu-metal, pank raznih letnic ali novejše hip-hop ter R'n'B poskočnice. Vse zvrsti povsem ali vsaj deloma, izvirajo od tod. Zabavna industrija in njeni zvezdniki, lagodno in vsega prepolno življenje, ki ga prikazuje sto in še en resničnostni šov oziroma nanizanka. Da, vse to je Kalifornija. Nezavidljivi Terminatorjevi zapuščini navkljub, je Kalifornija tudi vodilna kmetijska in najštevilčnejša zvezna država, njeno gospodarstvo je primerljivo z največjimi svetovnimi in še in še. Sami presežki in presežniki.
Ampak na srečo je še marsikaj drugega. V njej leži praktično celotno, 650 km dolgo gorovje Sierre Nevade. Zanjo je John Muir pred dobrim stoletjem poetično zapisal, da gre za pokrajino, kjer v senci vršacev cvete in se blešči tisoče pašnikov in jezer; ki je dobesedno preorana s tudi preko kilometra globokimi kanjoni; kjer so nekdaj kraljevali ledeniki, danes pa tukaj teče in nam poje orkester rek. Ena izmed takšnih dolin, je tudi približno 13 kilometrov dolga in 1,5 globoka dolina reke Merced, bolj znana kot Yosemite. Dolina je del istoimenskega, drugega najstarejšega nacionalnega parka v ZDA, ki zajema še sosednjo dolino Hetch Hetchy z reko Tuolumne. Slednja, naj bi bila po lepoti primerljiva z bolj znano južno sosedo, a so reko zajezili in dolino potopili zavoljo oskrbe San Francisca z električno energijo. Dolina Yosemite je znana predvsem po svojem izjemnem turističnem in športno-rekreacijskem potencialu čudovitih slapov in mogočnih granitnih sten.
Nastanek batolita
Slapovi Yosemite, Vernal in Bridalveil Fall(s), monolitna stena El Capitana in navidezna polkrogla Half Dome, vsi s svojo osupljivo lepoto dolgujejo geološkemu razvoju samega širšega območja parka, predvsem pa celotne Sierre Nevade. Za razumevanje končnega izdelka narave, je potrebno seči okoli 140 milijonov let nazaj. Do takrat območje mirni del priobalne, podmorske police. Usedline, ki so se nabirale na dnu ter se kasneje pod ogromnimi pritiski in visokimi temperaturami z metamorfozo spremenile v marmor in skrilavce, predstavljajo najstarejše kamnine območja. Posledica te metamorfoze je tudi nastanek zlatih žil, ki so sredi 19. stoletja, z zlato mrzlico pritegnile 300.000 forty-ninerjev z vsega sveta. Na eni strani so povsem izbrisale avtohtono Indijansko prebivalstvo, po drugi strani popeljale Kalifornijo v gospodarski in kmetijski razcvet ter območje z najintenzivnejšim doseljevanjem na svetu. A vrnimo se v zgodnji mezozoik. Kalifornija je postala območje podrivanja litosferskih plošč, oziroma je oceanska lezla pod kopensko. Rezultat je bil silovit vulkanizem in nastanek okoli 4500m visoke »pra-Sierra Nevade«. Pod njo in vanjo se je vse do krede (70 milijonov let nazaj) vrivala dvigajoča se, tekoča magma. Ta je pod površjem oblikovala batolit, gromozansko, nepravilno, izjemno vroče telo magmatskih kamnin, neznane globine. Batolit se je počasi ohlajal v granit, ki tvori praktično celotno Sierro. Yosemitski granit je tako star okoli 80 milijonov let.
Dvigovanje in prelamljanje
Ves ta čas se je zaradi podrivanja batolit skupaj s kamninami, ki so ga prekrivale, dvigoval. Intenzivneje in postrani na vzhodnem delu. Rezultat je viden še danes. Širša zahodna pobočja se vzpenjajo zlagoma in so pritegnila večino vodnih tokov. Ti se izlivajo v Pacifik in so ustvarili večje ter daljše doline. Vzhodna stran je ožja, skoraj odsekana, reke so kratke in končajo v notranjosti, brez odtoka v morje. Kljub živahnemu tektonskemu dogajanju, se pra-Sierra ni bistveno dvignila nad morje (le okoli 1000 m). Zunanji dejavniki, s subtropskim podnebjem in rečno erozijo na čelu so vztrajno odnašali stare kamnine v morje. Ohranile so se le mestoma na najvišjih vrhovih, očitno temnejše od spodnjih, mlajših. Tudi zlate žile so se odprle in zlato je končalo v strugah rek ter čakalo, da ga nekdo odkrije. Doline so se poglabljale in vrhovi zniževali, s čimer se je površju počasi razgalil spodaj ležeči granitni batolit Tako se začne predzadnje poglavje zgodbe. Batolit, osvobojen gromozanskega pritiska nad seboj, se je začel prelamljati in pokati (ne gre za gubanje!). V razpoke so se ujele reke. Tiste, ki so tekle proti zahodu, so zaradi dvigovanja vrezovale struge hitreje, kot njihovi pritoki. Višinska razlika med strugami se je povečevala in pritoki se v glavne reke naenkrat niso več zlivali, ampak so na koncu t.i. obviselih dolin, kot slapovi padali vanje. Vmes med posameznimi razpokami so ostali posamezni čoki, monoliti in špice, ki tvorijo nekatere vrhove (tudi El Capitan in Half Dome). Odstranitev pokrova z batolita ima še eno posledico, eksfoliacijo. Kljub izjemni čvrstosti in trdnosti, granitni batolit deluje elastično. Posamezni kosi, razbremenjeni teže na površini, se začnejo kot čebula luščiti v posameznih slojih. Zakaj ravno v slojih na površini, ni povsem enotnega razloga, najpogosteje pa k temu pripomore ponavljajoče se ohlajanje in segrevanje prav zgornjih plasti kamnine. Eksfoliacija je intenzivnejša na vrhu kot pri straneh, zato nastajajo kupolaste in oble oblike, s čimer je nastala Half Dome. Pa vendar je njena kupola vseeno navidezna. Tak videz namreč daje pogled z dna doline.
Celotni batolit se še vedno dviguje. Šele zadnjih 10 milijonov let je dvigovanje preseglo erozijo in današnji najvišji vrh, Mt. Whitney doseže 4421 m. O tej tektonski živahnosti pričajo mnogi potresi.
Poledenitev
Končno podobo so Sierri Nevadi in tudi dolini Yosemite dali ledeniki. Pleistocenska poledenitev pred 2-3 milijoni let je zajela tudi Kalifornijo. Sneg se je iz leta v leto kopičil v najvišjih delih, se spremenil v led, premagal gravitacijo in začel po dolinah drseti navzdol, rušiti in brusiti vse, kar mu je stalo na poti. Prvotne rečne V doline so dobile obliko črke U (poglejte dolino Bohinjskega jezera proti Komni). Pobočja so postala še bolj strma in prepadna. Razlika med stranskimi obviselimi ter glavno dolino se je povečala in po koncu štirih ledenih dob, so vode še bolj dramatično in slikovito padale (in še padajo) proti dnu. Ko se je led pred 10 tisoč leti (za enkrat) umaknil, je za seboj pustil morene, kot pravimo hribom in gričem obrušenega gradiva, tisoče kotanj se je ojezerilo. Nekatera jezera so ostala, nekatera so se spremenila v pomembna mokrišča. Literatura iz konca 70. let prejšnjega stoletja navaja, da se po mali ledeni dobi pred 200 leti ledeniki v okolici doline Yosemite ponovno večajo. To je strokovnjake napeljevalo k teorijam o ohlajanju podnebja. Globalno segrevanje gor ali dol, dobrih 30 let kasneje merjenja kažejo na nazadovanje prav vseh ledenikov. Z vsega 65 ha je največji ledenik Lyell.
Geološko-tektonska preteklost je priskrbela kamnino (yosemitski, svetel, grobozrnat granit) ter izoblikovala osnovne poteze doline Yosemite in njene okolice. Ledeniki so nato izrezljali dokončno podobo, kot jo občudujemo danes. Kljub temu, da je granit zelo trda kamnina, je bil ledenik z njo neusmiljen. Led je Half Dome brez težav razpolovil. Prav zaradi ostrine ledeniškega »noža« je nastala tudi zastrašujoča, skorajda gladka, 900 m visoka stena El Capitana, ki je še do sredine prejšnjega stoletja veljala za nepremagljivo plezalno trdnjavo. In šele postanek ob vznožju Kapitana ali Poglavarja (The Chief), kot ga tudi imenujejo, razkrije, čemu je prvi uspešni plezalni poskus trajal celih 47 dni.
Besedilo in foto Blaž Repe in Gregor Šket