GRS Jesenice s prikazno vajo in svečano akademijo obeležila devet desetletij bogate zgodovine jeseniškega gorskega reševanja

Železarsko mesto med Mežaklo in Karavankami se lahko upravičeno pohvali s prispevkom svojih someščanov - gorskih reševalcev preteklih desetletij in sedanjosti. Njihova bogata zgodovina se je začela leta 1924 za Aljaževim domom v Vratih, kot kronist tedanjega dogajanja pa se je podpisal dr. Miha Potočnik, član Zlate naveze v kateri sta bila še Joža Čop in dr. Stanko Tominšek, takratni vrh slovenskega alpinizma: "Po reševanju dr. Klementa Juga ob lojtrskem vozu Prckinovega Šimla stojijo pretežno jeseniški skalaši Matevž Frelih, Joža Čop, Miha Potočnik, Rado Poženel, Karel Čop in Miha Čop. Jeseniški skalaši smo bili takrat vključeni v tako imenovano rešilno ekspedicijo." Tistega leta so se v severni steni Triglava in bližnji okolici pripetile štiri nesreče in prav v vseh rešilnih ekspedicijah so sodelovali jeseniški alpinisti, zato od tu naprej lahko upravičeno govorino o začetku organizirane gorsko reševalne dejavnosti na Jesenicah in leto 1924 z vso pravico štejemo kot rojstno leto postaje GRS Jesenice.

Svojim someščanom in gostom so se jeseniški gorski reševalci najprej predstavili s prikazno vajo tehnik reševanja. Na starem delu nekdanjega obrata Fiprom na Stari Savi, v industrijsko urbanem okolju, je bil prikaz gorskega reševanja ob podpori policijskega helikopterja izjemno zanimiv, kot nekašen moderen balet vrvi, rohnečega stroja nad glavami publike ter gorskih reševalcev. Sama umestitev vaje v nekdanje železarske obrate je bilo tiho pričevanje o tem, da je bilo železarstvo vedno trdno povezano z jeseniškimi gorskimi reševalci. Zagotovo se ne bo nikoli vedelo koliko klinov, derez in cepinov ter druge opreme se je skovalo in kalilo v železarskih delavnicah in koliko žebljev kroparjev se je zabilo v podplate gojzarjev. Nikoli pa se ne bo pozabilo, da se je spoštovalo tovarištvo in nesebična pomoč.

Danes je v okviru postaje GRS Jesenice več kot štiri desetine deklet in fantov, ki poleg osnovnega znanja obvladajo še specialne tehnke reševanja, hkrati pa so bili in so še poznani kot odlični vodniki lavinskih psov.
In ne le to! V svojih vrstah imajo celo igralsko sekcijo, ki je na svečani akademiji pripravila prijetno predstavo.
Polna dvorana Kolperna, nekdanjega skladišča oglja za plavžarske peči, ki je danes spremenjena v veliko dvorano za prireditve, je ob nastopajočih, slavnostnih govorih ter predaji priznanj zaslužnim članom dočakala petkov večer, ki je s temo zagrnil Jesenice, mesto, ki je lahko upravičeno ponosno na devet desetletij delovanja svojih gorskih reševalcev.

Besedilo in fotografije: Boštjan Fon

Prvo terensko vozilo dvema zlomilo roke

Slovenske novice - 09.09.2014

Bogatih devet desetletij jeseniškega gorskega reševanja. Poleg svečane akademije so pokazali še reševalno vajo.

Boštjan Fon: JESENICE – Svojim someščanom in gostom so se jeseniški gorski reševalci predstavili s prikazno vajo tehnik reševanja, ki jo je strokovno razložil Darko Bernik. Na delu nekdanjega obrata Fiprom na Stari Savi, v industrijsko urbanem okolju, je bil prikaz gorskega reševanja ob podpori policijskega helikopterja izjemno zanimiv, res nekaj posebnega. Kot da bi bili priča modernemu baletu na vrveh, ki mu je zvočno melodijo s svojo eliso ponudil rohneči stroj nad glavami publike. Umestitev vaje v nekdanje železarske obrate je bilo močno pričevanje o tem, da je bilo železarstvo vedno trdno povezano z jeseniškimi gorskimi reševalci. Železarsko mesto med Mežaklo in Karavankami se lahko upravičeno pohvali s prispevkom svojih someščanov gorskih reševalcev skozi pretekla desetletja in sedanjost. Njihova bogata zgodovina se je začela leta 1924 za Aljaževim domom v Vratih, kot kronist tedanjega dogajanja se je podpisal dr. Miha Potočnik, član Zlate naveze, v kateri sta bila še Joža Čop in dr. Stanko Tominšek, takratni vrh slovenskega alpinizma: »Po reševanju dr. Klementa Juga ob lojtrskem vozu Prckinovega Šimla stojijo pretežno jeseniški skalaši Matevž Frelih, Joža Čop, Miha Potočnik, Rado Poženel, Karel Čop in Miha Čop. Jeseniški skalaši smo bili takrat vključeni v tako imenovano rešilno ekspedicijo.«

Tistega leta so se v severni steni Triglava in bližnji okolici pripetile štiri nesreče in prav v vseh rešilnih ekspedicijah so sodelovali jeseniški alpinisti, zato od tu naprej lahko jeseniški gorski reševalci upravičeno govorijo o začetku organizirane gorsko reševalne dejavnosti na Jesenicah in leto 1924 z vso pravico štejejo kot rojstno leto postaje GRS Jesenice.

»Srčnost in kolektivni duh sta krasila naše predhodnike in poskrbeli bomo, da se vrednote iz preteklosti ne bodo pozabile,« je dejal načelnik postaje GRS Jesenice Andrej Babič: »Jeseniški gorski reševalci so kot inštruktorji s svojim znanjem in izkušnjami pomagali drugim ter pri vzpostavitvi današnjega sistema gorskega reševanja v Sloveniji. Do leta 1952 je bila na Jesenicah centrala za gorsko reševanje pri nas, nato se je preselila v Ljubljano.« Ne nazadnje tudi sedanji predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Igor Potočnik prihaja z Jesenic: »Kljub temu pa na vse slovenske postaje GRS gledam kot na svojo domačo, saj so v vseh združeni ljudje, od katerih se zahtevata visoka usposobljenosti in profesionalnost, čeprav delajo kot prostovoljci.«

GRS nepogrešljivi
Včeraj so koroški gorski reševalci že ob 7.52 odhiteli proti Uršlji gori in pomagali pohodniku, ki je izgubil zavest na poti s Slemena. Njihovi kolegi iz Radovljice so predvčerajšnjim v dolino pospremili dva gobarja, ki sta se izgubila v gozdu v bližini gradu Kamen pri Begunjah na Gorenjskem. Tega dne so gorski reševalci iz Bohinja v bolnišnico prepeljali planinca, ki si je na Uskovnici zlomil golen. Da brez gorskih reševalcev ne gre, je pokazala tudi nesreča v Žagi pri Bovcu. Tam so v soboto ob 10.16 s težko dostopnega terena na varno prenesli ranjenega gozdarja.

Potočnik je ob jubileju načelniku jeseniške postaje GRS izročil vrv ter dodal: »Upam, da jo boste čim večkrat uporabljali za vaje in čim manj za reševalne akcije.«

Tovarištvo in nesebična pomoč
Zagotovo se ne bo nikoli vedelo koliko klinov, derez in cepinov ter druge opreme se je skovalo in kalilo v železarskih delavnicah in koliko žebljev kroparjev se je zabilo v podplate gojzarjev. Nikoli pa se ne bo pozabilo, da sta se spoštovala tovarištvo in nesebična pomoč, kar je povedal tudi eden najstarejših Berti Krapež: »V tistih naših časih o kakšnih čeladah ali radijskih zvezah ni bilo govora. V stenah smo se pogovarjali z vpitjem, tisti, ki se je lahko najbolj drl, je bil radijski oddajnik. Železarna nam je ponudila občasne prevoze s tovornjakom, potem smo dobili v uporabo staro vojaško terensko vozilo. Ko smo ga prvič zaganjali, je avto dvema reševalcema zlomil roko.«

Krapež je še dodal, da je bilo v času takoj po drugi svetovni vojni pri nas veliko alpinističnih in zelo malo gorniških nesreč. Danes je znotraj postaje GRS Jesenice več kot štiri desetine deklet in fantov, ki poleg osnovnega znanja obvladajo še specialne tehnike reševanja, hkrati so bili in so še poznani kot odlični vodniki lavinskih psov. In ne le to! V svojih vrstah imajo celo igralsko sekcijo, ki je na svečani akademiji pripravila prijetno predstavo. Polna dvorana Kolperna, nekdanjega skladišča oglja za plavžarske peči, ki je spremenjena v veliko dvorano za prireditve, je ob nastopajočih, slavnostnih govorih ter predaji priznanj zaslužnim članom dočakala večer, ki je s temo zagrnil Jesenice, mesto, ki je lahko upravičeno ponosno na devet desetletij delovanja svojih gorskih reševalcev.

GRS Jeseneice - Andrej Babič: Prikazna vaja in slavnostna akademija!

Jeseniška postaja je imela vse od ustanovitve leta 1924, pa do 50-tih let prejšnjega stoletja, pomembno vlogo pri razvoju gorske reševalne službe, ne samo na Jesenicah, temveč v celotnem slovenskem prostoru. To zagotovo ni naključje. Delovanje jeseniške postaje GRS, namreč sovpada z začetkom nekoliko bolj množičnega planinstva v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja. Takrat je bil ustanovljen Turistovski klub Skala, ki je združil v svojih vrstah ljubitelje gora, med drugim tudi številne alpiniste. In ravno alpinisti so bili tisti, ki so lahko edini priskočili na pomoč ponesrečenim v strmih, nepristopnih stenah. In teh je bilo takrat na Jesenicah veliko. Zato je bilo nekako logično, da je bila v takratnem času centrala organizirana na Jesenicah. Tako je bilo še nekaj časa tudi po drugi svetovni vojni - takrat sta jo vodila Miro Dremelj in Uroš Župančič. Po hudi tragediji v Špiku leta 1952, je bila GRS deležna večjih organizacijskih sprememb, med drugim se je centrala preselila v Ljubljano. Organizirala se je kot komisija v okviru Planinske zveze Slovenije, postaja gorske reševalne službe Jesenice, pa kot odsek znotraj Planinskega društva Jesenice. Od leta 2006 postaja deluje kot društvo (Društvo Gorska reševalna služba Jesenice), od leta 2013 pa ima tudi status humanitarne organizacije.

Potrebno je omeniti še eno področje, kjer so Jeseniški reševalci orali ledino, to je na področju reševanja iz snežnih plazov z lavinskimi psi. Leta 1951 je bil na pobudo Uroša Župančiča ustanovljen lavinski odsek in med prisotnimi na ustanovnem občnem zboru so bili jeseniški reševalci v večini. Nasploh je bilo za jeseniške reševalce značilno, da so s svojo odprtostjo, pripravljenostjo po posredovanju znanja drugim, kot izvrstni inštruktorji in učitelji, ogromno prispevali k razvoju slovenske gorske reševalne službe.

V petek 5. septembra, smo jeseniški gorski reševalci, s prikazno vajo reševanja in s slavnostno akademijo, zaključili sklop dogodkov in prireditev, posvečenih obeležitvi 90-letnice delovanja organizirane gorske reševalne službe na Jesenicah.

Prikazna vaja reševanja s helikopterjem, je bila prijetna popestritev nekoliko zaspanega, pozno poletnega popoldneva. Obiskovalcev, ki so prikaz z zanimanjem spremljali, je bilo vsekakor več, kot smo jih pričakovali. Vzrok gre verjetno iskati v napovedi, da bomo vajo izvedli tudi s pomočjo helikopterja. In res je močan veter izpod helikopterjevega rotorja, poskrbel za dodatno vznemirjenje in dvig adrenalina med obiskovalci. Še posebej so bili navdušeni otroci.

Večerni del petkovega dogajanja je bil bolj slavnostne narave. Na slavnostni akademiji, ki jo je preko vseh čeri popeljala moderatorka Monika in ki so jo dodatno popestrili pevci pevskega zbora Triglavski zvonovi in citrarka Danica Butinar, smo skupaj z našimi najstarejšimi člani obudili spomine na leta, ko so bili še avtomobili bolj poredki, misel na pomoč helikopterja, pa bolj kot ne, znanstvena fantastika. Da sodobnih načinov obveščanja preko »mobitelov« in radijskih postaj niti ne omenjam. Za vse kar so storili, smo se starejšim članom zahvalili z besedami in skromnim spominskim darilom, spomnili pa smo se tudi ostalih organizacij in posameznikov, s katerimi tako ali drugače sodelujemo. Za že tako sproščeno vzdušje, so s hudomušnim skečem, ki je obravnaval aktualno tematiko zasvojenosti današnje mladine s sodobno tehnologijo, dodatno poskrbeli štirje naši člani.

Po zaključku uradnega dela je sledilo še prijetno druženje ob domačih dobrodah, ki so jih pripravile žene in dekleta iz Društva kmečkih žena in deklet v Bohinju. Žeje tudi nismo trpeli, za veselo vzdušje pa sta poskrbela Jernej in Pavle na harmoniki.

Pa srečno in nasvidenje ob (deset)let(j)u osorej!