Zgodba o tedanjem planinstvu, nemškem nacionalizmu in neki mladostni romantiki

Bila jih je ena sama mlada in vesela, opazovalec bi menil celo razposajena družba. Pisalo se je leto 1933 in tisti poletni dnevi so bili neizmerno dolgi, vroči in za mladega človeka sladki kot pocukrani flancati. Že pred tedni so se zgovorili, da julija napravijo izlet na Pohorje, in res lepa druščina se jih je zbrala. Sedem fantov in dve dekleti. Nekoliko je motilo, da družba ni bila po parih, vendar si moški spol ni pustil kvariti veselja in se je po svoje tolažil, da se pri vinu ne bo treba preveč nazaj držati.

Bila je sobota in ura je že odbila osem, ko so se odlepili od mariborske železniške postaje in obrnili hrbet hlaponu, ki je spuščal sikajoče oblačke pare proti Pekrski gorci. Pretegnili so si noge po prašnih mestnih ulicah in mimo Radvanj počasi zagrizli v breg. Pri Pušteli nad Habakukom so si prvič oddahnili in segreta lica obrnili proti neskončnemu Dravskemu polju.

Pri stari naselbini

"Malo se ozrite okoli sebe," se je oglasil Flori, ki je imel kmalu postati učitelj in so ga trenutno bolj kot nevezane gospodične mikale v usnje ali platno vezane bukve. To pa ni prav nič spremenilo nasprotnega zanimanja, kajti Flori je bil dober in kratkočasen govorec in prav rade so ga damice z odprtimi usti poslušale in stopicale za njim, kadar jim je trosil soli ob poti. "Le izvolite si pogledati," je s prstom potegnil elipso po zraku, "Puštela je bila nekoč davno gradišče. Tu so živeli naši daljni predniki, le poglejte ostanke nasipa, ki je obdajal naselje, ki je stalo na terasah." Druščina je, eni z večjim, drugi z manjšim zanimanjem, pasla poglede na ostankih človeške naselbine. "Od hiš ni veliko ostalo in smisla za oblikovanje parcel niso imeli prav razvitega," je pripomnil Tone, krojaški vajenec, ki se je imel, potem ko je samostojno urezal prvi dve moški srajci, že skoraj za umetnika svoje stroke. Flori se je nekoliko namrdnil in odmahnil z roko. Mar mu bo bodoči žnidar ekspertize delal?

Kdo je bil tod prvi

"Kdo pa so bili prebivalci gradišč? Slovenci ali Nemci?" je radovedno vprašala osemnajstletna gospodična Franca, ki je ves čas nevsiljivo stopicala poleg bodočega šolmoštra. Tako naivno je zatresla s trepalnicami, da Flori prav zares ni mogel posumiti, če se morda ne dela norca iz njega. "Nemci so pri nas manjšina in tako je bilo od pamtiveka. Tudi na Štajerskem, čeprav se petelinijo, kot da imamo še vedno cesarja na Dunaju."

"Seveda so manjšina, kaj pa drugega," je pograbil besedo Vanč, za katerega so sicer po malem sumili, da je naklonjen prepovedanim komunistom. O Nemcih je imel malo lepih besed, še manj pa o nemškutarjih, ki so se izdajali za Nemce in se spakovali s polomljeno nemščino zgolj zaradi oportunizma. "Odkar so prišli v Nemčiji nacionalsocialisti na oblast, so jim spet zrasla krila in samo vprašanje časa je, kdo jim jih bo prvi pristrigel," ga je razganjalo od gneva. Preslišal pa je tih, a zvonek hehet gospodičen in tudi kakšen posmehljiv bas, ki se je znašel vmes, saj je bil Vanč daleč najmanjši, vsaj med deležem močnejšega spola. Po Florijevem opominu, naj pustijo politiko politikom, sami pa se prepustijo čudovitemu planinskemu vzdušju in razgledu, so krenili dalje. Pot je bila naporna, saj je bilo žarko sonce že visoko, družba pa dokaj nizko na pobočju, kjer zrak še ni imel svežine.
Pri Sv. Bolfenku je ravno bílo poldne, ko se je strmina toliko unesla, da so spet prišli do sape in besede, z izjemo devetnajstletne trgovske pomočnice Lojzke, ki je bila vajena dela s strankami in ji je tudi brez sape jezik tekel, kot bi zanj vzela najboljše odvajalo. Druščina se je počasi začela ozirati za primernim mestom, kjer bi si lahko v miru privezali duše. Do Mariborske koče jih je ločilo še nekaj hoje in posebno moškim, ki so imeli oprtane težje nahrbtnike, je že glasno krulilo v želodcih. Ob tej zvočni spremljavi so prispeli do Cigelnice, kjer se je košatil visok razgledni stolp. Posedli so v travo in razvezali nahrbtnike.

Škripajoči leseni stolp

Na Florjanov predlog so vsak nekaj razložili na prt, ki so ga postavili v sredino, kar je tistim, ki niso imeli veliko, lepo pomagalo k bolj sproščenemu počutju. Le Vanču, ki je bil najmanjši, se je zahotelo širnega razgleda z višine in spravil se je, s koncem klobase v eni roki, k plezanju na leseno konstrukcijo. Prav dolgo se ni zadržal, ker je vzhodnik, ki se je občasno zbudil, nagnal v lesene sklepe stolpa nekaj škripanja, Vanču pa strah v kosti. Z dvakrat odgriznjenim koncem klobase je bil spet nazaj.
"Hoho, te je pa hitro minilo. So te Nemci nagnali dol?" se mu je posmehnil običajno tihi Južek. Vanč je grdo pogledal, Južek pa: "Razgledni stolp je zgradila nemška planinska sekcija, tista kakor Mariborsko kočo. Ta je sprejemala v svoje vrste samo planince nemško-avstrijske narodnosti. Sedaj je drugače, pred vojno pa Slovencu tam niso ponudili niti kozarca vode. So pa zato naši planinci na Žigertovem vrhu pri Arehu postavili še višji stolp od tega, meril je kar 36 metrov v višino in bilo je hecno, ko so z daljnogledi Nemci gledali naše na višji poziciji."
"Upam, da se tisti manj maje od tega, s katerega se še razgledati nisem mogel," je momljal Vanč s polnimi usti. Južek, katerega brat je bil v mariborski podružnici SPD tajnik, je imel planinske reči v glavi lepo razvrščene in je moral vnaprej razočarati družbo: "Žal iz tega ne bo nič, ker ga je vzela neka viharna noč." Iz grl gospodičen se je izvil razočaran vzdih, za katerega pa Južek ni bil prepričan – ali zaradi obžalovanja do graditeljev ali le zaradi olajšanja, ker jim ne bo treba v krilih plezati na vrtoglavo višino. Ob tej žgečkljivi misli je postalo žal tudi večini moške družbe, le Flori se ni oziral na to, ampak je spodbujal, da se podvizajo dalje.

Pri Marburger Hütte

Po lepi in široki poti so dosegli Mariborsko kočo. Tam pa presenečenje. Trušč, ki je silil skozi vrata, se je v notranjosti sprevrgel v pijansko dretje. Takoj je bilo jasno, da niso dobro naleteli. Bili so deležni divjih pogledov, brkati možakarji so peli švabske pesmi, peli so jako glasno in razglašeno, da je gomazelo po kosteh. Miroljubni Južek se je pa naredil nekoliko gluhega in odprl usta, da bi pri črnolasi in kot raženj suhi kelnarici naročil par bokalov jeruzalemca, saj jim je sonce s pomočjo suhih klobas že dodobra osušilo jezike.

Mariborsko kočo je zgradilo društvo Bergverein Marburger Hutte in je pred prvo svetovno vojno veljala za trdnjavo nemštva.

"Dober dan," je prijazno pozdravil. Tuljenje v koči se je poleglo, kakor bi odrezal. Vse rdeče oči so se zazrle vanje. Nekaj trenutkov je bilo tiho, nato se je oglasilo iz kota v hudo kilavi obliki nekoč tako blaženega jezika: "Guden Tog. Das ist Marburger Hütte, hir veršte niks vindiš!" Spet tišina in čakajoče rdeče oči izza temačnega omizja. Vanča je kar v luft dvigalo in miroljubni Flori je imel nemalo dela, ko ga je z dolgo roko držal stran od težkega stola, po katerem je že grabil srboritež. "Mirno, mirno! Saj smo vendar v hribih," je povzdignil glas in pomenljivo premeril kelnarico z ostrim pogledom, Vanča in druščino pa potegnil ven na teraso. "Lej no, kako so spet zrasli, ti naduteži," je pomislil. Obče znano je bilo, da je bila ta koča nekoč trdnjava nemštva na Pohorju, a sedaj, petnajst let po veliki vojni … Očitno se spet počutijo močne.

Izzivanje, dokler ne zavre kri

Ženska je razumela namig, prišla za njimi in vprašala, kaj želijo. Takoj se je videlo, komu je naklonjena, vendar je bila dovolj pametna, da zaradi nacionalističnega pretepa ni tvegala pričakati večera do gležnjev med črepinjami. Bilo ji je jasno, da bi po končanem ravsu vsi odnesli pete, njo pa v miru pustili popisovati nastalo škodo. Južek, miroljubni Južek, ki je imel prej namen naročiti dva bokala jeruzalemca, je sedaj nalašč naročil tri. Ženska je med zobmi stisnila gut in odbrzela noter migajoč z ritjo, ki je bila špičasta kot pri podstrešni osi.
Že po prvih kozarcih iskrivega vinca je mlada družba glasno zapela Pojdem na Štajersko. Po drugem bokalu so začeli s Fantje se zbirajo in še pred tretjim Regiment po cesti gre. Iz notranjosti so medtem donele nemške gromoglasnice, zunanja družba z rdečeličnimi gospodičnami, ki jim je vince obarvalo lička in navilo glasilke, pa se je pravzaprav jako dobro zabavala. Ko je Flori stočil tretji bokal po kozarcih, se je glasno razlegla še narodna himna; "Naprej zastava Slave, na boj junaška kri, za blagor očetnjave naj puška govori" … je odmevalo, med podboji koče pa je v odgovor nemudoma prihrumela nacistična Die Fahne hoch. To je pri srboritem Vanču v trenutku izbilo vse zakovice, ki so ga držale pri miru, in zarulil je kot bik, kadar se mu v trop pritepe konkurent s sosednje planine. Napenjal se je iz petnih žil, ko je hotel odtrgati največjo lato s klopi, na kateri so sedeli, saj zunaj na srečo ali nesrečo ni bilo stolov ob mizah. Pa so žeblji vendarle bolj držali, kot si je mislil, zato je pograbil z mize plehnat pepelnik in ga zalučal proti vratom, da je glasno zaropotalo. Pa še tistega s sosednje mize, in ker se je od znotraj zaslišalo prevračanje stolov, ko so rdečeoki brkači skočili pokonci, je prišel na vrsto še steklen bokal.

Nenavadni prišlek umiri razgreteže

Gospodičnice so zavreščale, da je paralo ušesa. Treskalo je steklo, poprijeli so vsi, še celo miroljubni Južek je zagnal svoj glaž skozi vrata, pa vendar tako nežno, da je menda kar cel odcingljal svojo pesem v nekem kotu. Že je kazalo, da bo tekla kri na Pohorju, ja, kazalo je hudo in kelnarica v notranjosti je histerično vpila svoj mein got, mein got, ko se je na terasi pojavil sivolas možak košatih brk in grčasto palico je držal v roki. Kakor Mojzes, ki je čez Rdeče morje popeljal Jude iz Egipta, jo je dvignil in zavpil: "Mar res nimate nobenega spoštovanja? Tu ste v gorah in ne na nacionalističnem shodu! Mir! Ne bom dvakrat rekel!" je požugal in Vančeva roka, ki je ravno težkala zadnji celi kozarec, se je povesila. Itak bi odnehal, ker je zmanjkalo municije, prekinitev pa je kar prav prišla, saj bi bilo nadaljevanje, če bi vanj ne posegel prišlek, znalo postati delikatno. Ta je medtem vstopil v kočo in z nekaj gromkimi klici v nemškem jeziku zahteval mir. Zrak nad Pohorjem je prenehal trepetati v vročici hitro pregretega ozračja …
 

Gozdarska koča falskega grofa Zabea je stala blizu sedanje koče na Klopnem vrhu. Požgana je bila leta 1941.

Družba ni čakala pojasnila, kdo je bil tisti, ki je tako odločno nastopil in presekal prebujeno krvoželjnost. Flori je pograbil upirajočega se Vanča za ovratnik in ga z vso preostalo druščino zvlekel na pot proti Arehu. "Vse, prav vse bi jih morali podaviti," se je drl Vanč. "Ničesar nimajo iskati pri nas niti v naših gorah, sploh pa na Pohorju!" je vpil skoraj vse do cerkve svetega Areha, ki so jo dosegli uro pozneje. Južek, ki se je spoznal na planinske reči, ga je miril. "Nehaj, no, saj niso vsi slabi. Vedno je tako, da so najglasnejši tisti, ki znajo samo vpiti in ničesar povedati. Našim planincem je bil na primer dr. Johannes Frischauf, ki je v naših gorah opravljal kartografijo, zelo naklonjen. Slovensko planinsko društvo ga je imenovalo za svojega častnega člana, čeprav je bil Avstrijec iz Gradca." "No, prav, že prav, pa brez Frischaufa," se je še nekaj upiral, nato pa z bolečim grlom le popustil mali in srboriti Vanč.

Mimo Ruške koče proti Lobnici

Prispeli so do Ruške koče, od katere sta se razlegala glasna glasba in petje. Gospodične so kar vzbrstele, saj so si obetale plesa, a Florija je skrbelo. Predolgo so se že zamudili in do jutri zvečer se morajo vrniti domov. Zato je neusmiljeno priganjal in v zameno požel lepo mero negodovanja. Po dveh urah prijetne hoje so že ohlajenih in treznih glav stopili na trdnejša tla. Svetleče kristalasto kamenje pod nogami je zamenjal trd pohorski tonalit. Pri Bajgotu, kjer se skoraj sliši šum Šumikovih slapov, so preskočili kristalno Lobnico in tam se jim je na kratko pridružila vodna drča, ki je s svojo leseno strugo pomagala spravljati hlodovino v enajst kilometrov oddaljene Ruše. Drča je bila suha, uporabili so jo le, kadar so spravljali les v dolino, saj je trajalo, preden se je za njen pogon v zajetjih ponovno natekla voda.
 

Stara Ruška koča pri Arehu velja za najstarejšo na Pohorju. Požgana je bila leta 1943. Sedanja Ruška koča pa stoji na pogorišču nekdanje koče Planinke.

Do Klopnega vrha, kjer so nameravali prenočiti, gre v glavnem po ravnem. Hoje je za eno uro. Pa se je tista ura kar vlekla in vlekla. Flori se je zdrznil. Pot je bila vedno slabša, mehka in v stopinjah se je nabirala črna voda. Zašli so v močvirja, ki so na daleč obdajala Falski ribnik, s katerim so po potrebi hranili vodno drčo.

Dan se končuje, koče pa nikjer

Sonce se je počasi prekucevalo za Plešivec, hoja pa je bila vedno težja. Sprva smeh in negodovanje sta se spremenila v obtoževanje. Flori se je zavedal, da so šli preveč proti zahodu. "Ne bojte se," je miril. "Saj nam ni prav nič hudega, kmalu bomo na Klopnem vrhu. Tudi iskanje poti je sestavni del planinstva. Če človek nekoliko zatava v neznanem svetu, ni nič posebnega in zna biti prav romantično doživetje," je razpredal ter pri tem pogledal Franco, ki se je ob teh besedah mehčala kakor maslo na vroči ponvi. "Tavanje je dovoljeno, izgubiti pa se ne sme, sploh pozimi. To zna biti pa zelo nevarno, tudi na Pohorju," je zaključil kratko lekcijo.
Ko pa se je Franci na močvirni podlagi nenadoma pogreznila noga in to skoraj do kolena, je glasno cmoknilo in čevelj je ostal v mokri luknji. Smeha je bilo konec. Ženski sta glasno sklenili, da se v takem ne premakneta več niti koraka, sploh Franca, ki je ob pogledu na blatno nogavico bridko zajokala. "No, sedaj pa imaš tisto svojo veleromantiko," mu je oponesel umetniško navdihnjeni krojač Tone, ostali pa so mu tudi pridno pomagali godrnjati. Flori se ni dal, kajti preživeti noči v močvirju s sitno druščino mu ni dišalo. Pridržal je Franco z roko na njenem ozkem pasu, da si je lahko ponovno obula blatni čevelj, in naenkrat je bila videti prav lepo pomirjena. Nato je izvlekel žepno uro, se hitro orientiral po soncu, ki je lebdelo tik nad vrhovi smrek Črnega vrha, in odločil, da bodo poskusili desno, proti severu. In res, po četrturnem cmokanju po prepojenem mahu je družba stopila na trdnejša tla.

V pohorskem pragozdu

Začudeno so se ozirali naokoli. Gozd se je spremenil, vse je bilo med seboj pomešano. Nekatera debla so bila silno debela, med njimi so ležala propadajoča in z mahom prekrita gozdna trupla, ki so se sesuvala v gnilo trohnobo, če je človek s težo stopil nanje, ko jih je prestopal. S prihajajočimi večernimi sencami so postali dolgi lasasti mahovi, ki so v vetrcu bingljali z razbohotenih smrekovih vej, kar strašljivi. Pod nogami so skrivnostno šumeli veliki listi lapuha, da človek ni vedel, kaj skriva naslednji korak. Bilo je očitno, da so se znašli v delčku pragozda. Na srečo pa jim ni bilo namenjeno daljše raziskovanje, ker so nenadoma našli stezico, ki so se je izredno razveselili. Kako včasih tavajočega razveseli človeška sled!

Vonj po romantiki

Vonj po oglju jim je prilezel v nosnice in kmalu so naleteli na prazno oglarsko kožarico, zasilno bivališče, prekrito z lubjem, ki so jo uporabljali delavci, ko so kuhali oglje v kopi, ki je morala biti nekje v bližini. Zapustili so jo že pred tedni, družbi pa je sedaj prišla še kako prav. Vsi so oživeli in se podjetno lotili priprav na noč, ki je stegovala temne prste okoli njih. Zakurili so ogenj, iz nahrbtnikov potegnili, kar jim je ostalo za večerjo, mirni Južek pa je presenetil s par buteljkami rizlinga, ki jih je nosil s seboj, ne da bi to sploh kdo opazil. Polglasno so zapéli, ko so se kakor raztresen grah na nebu pojavile svetle zvezde, in glavi obeh deklet sta se naslonili na fantovska ramena. Kot je kazalo, je vsaj nekatere od njih vendarle doletelo nekaj romantike ...
 

V oglarski kožarici nekje ob Lobnici

Zjutraj zarana so ob dnevni svetlobi brez težav našli pot in si privoščili pozen zajtrk v koči na Klopnem vrhu. Ta je bila pred tem lovska koča falskega grofa Zabea, ki je imel v lasti vodno drčo v Lobnici. Blizu nje je stala dvonadstropna, spodaj zidana, zgoraj lesena grofova gozdarska hiša, ki pa je bila videti prazna. Vanč se je pridušal čez prebogato plemstvo, a mirni Južek mu je le deloma dal prav. Grof Zabeo je bil namreč s planinci v dobrih odnosih in je bil tudi edini gozdni veleposestnik na Pohorju, ki je dovolil markiranje poti ter hojo po svojih gozdovih in posestvih.

Mladost in pohorske vile

Steza se je nato zasukala nazaj proti vzhodu in bila je ena sama radost razgledov. V topline polnem Hlebovem domu se tokrat niso ustavljali, raje so polegli po osončenem travnatem bregu nad Smolnikom in se predali dremežu, saj jim je manjkal drobec nočnega spanja. Spodaj je po Dravi počasi drselo par flosov, ki so grofov les plavili proti Savi in Donavi, Flori pa je stegnil roko proti nasprotnemu bregu Lobniške soteske: "Poglej, Francika. Tam čez, kjer je tako lepo, se pa reče Božje štenge." "Oh, ali res? Zakaj pa tako?" je zapredla. Odmaknil je koder las, ki ji je padal na oči, in rekel: "Pravijo, da so se tja hodile sončit pohorske vile. Če boš pridna, te prihodnjič peljem pogledat," se je nasmehnil dekletu, ki je od ugodja zaprlo oči in naslonilo glavo na njegove rame ...

Dušan Škodič