Hudič, ki je ob hudi uri jagal po Kamniški Bistrici, je slišal njegovo ponudbo
Dogajanje v Koncu ob nekem koncu
Gore so kraj, kjer se združuje obilica življenjskih in neživljenjskih energij, zato ne preseneča dejstvo, da so se na in pod gorami godile razne presenetljive stvari. Zaradi njih so nastajale med ljudmi razne legende in posledično tudi ledinska imena. Tale pripovedka bo kar lep primer:
Bilo je v daljni preteklosti, še predno je Kamnik dobil mestne pravice in tudi o Veroniki Deseniški se takrat ni še nič govorilo. V Stahovici je živel moški srednjih let, ki mu je bilo ime Martin in njegova edina zabava in razvedrilo, sta bila lov. Ostarela mati ga je venomer prosila in rotila, naj se vendar že oženi in poskrbi za malo kmetijo, ki je popuščala pod težo let in pomanjkanjem čvrste roke. Tudi sestri, ki sta ostali doma za teti, ker nista imeli dovolj dote za možitev, sta v tem posnemali mater, saj sta se bali, da jima zagotovljeni kót in žlica v domači hiši spolzita med prsti, ako se brat končno ne oženi in zagospodari kot je treba. Le družina bi ga lahko spravila k pameti, po tem bi morda puško postavil v kot in prijel za motiko, so menile ženske. A Martinovih žensk z njimi tremi še ni bilo konec.
Tu je bila še kajžarska hči Ana iz Tunjic, ki je že od prej imela dvanajst let staro hčer. Pred dvema mesecema je na gumnu (mlačvi) spoznala Martina, ki se ji je zdel kar primeren zanjo, pa je tako odlašal in se delal nevednega, da je na koncu jezna preplesala večer z nekim Tuhinjcem. Martin zaradi tega ni bil prav nič ljubosumen, Ana, ki je z njim imela načrte, pa je bila pošteno jezna zaradi njegove neodločnosti. Kako bi ne bila, če pa je poslej vsako jutro čutila, da ji postaja slabo zaradi tiste nespametnosti, ki jo je storila na gumnu, še bolj pa zaradi tega, ker se bo zaradi nje poslej še toliko težje izkopala iz revne kajže. Martina je bilo treba ujeti! Za vsako ceno! In pri tem je Ana imela vso podporo domače hiše, namreč njegovo mater in obe sestri, ki bi sicer v »normalnih« okoliščinah takšno »ta mlado« najmanj nagnale od hiše. Skupaj so se ga lotile. Mati je dobro vedela, da še kamen popusti, če voda dovolj dolgo kaplja nanj. Prigovarjale so mu od vseh strani, seznanjene z nastalo Anino situacijo, so ju hotele spraviti skupaj, vsaj za eno »priložnost«, da bi ga lahko kasneje postavile pred dejstvo in zahtevale njegovo poštenje in odgovornost.
Ko so ličkali koruzo, ga je Ana pod pretvezo zvabila na skedenj. Martin res ni imel izkušenj z ženskami, vendar je bil prepričan, da ji je še pravočasno pobegnil. Pa se je zmotil, saj sta bila v farni cerkvi z Ano že čez štiri tedne prvič oklicana. Vaške tercijalke so si jezike dobro obrusile, ker je bilo izkušenim očem menda pri bodoči nevesti že nekaj videti. Martin se je z nastalo situacijo na videz sprijaznil, ostajal je doma in ženske so bile vesele, ker ni zahajal v gostilno in poslušal obrekovanj. Tako je bilo vse do prvega petka v oktobru, ko je bila na Rožnovensko nedeljo napovedana poroka. Domači fantje so ga prijeli v roke, moral je narediti fantovščino, čeprav nerad. In tam se je zgodilo, da mu je eden, vino je teklo od mize in mazalo jezike, rekel, da mu Ana podtika še drugo kukavičje jajce, vse v šali, a njemu so se odprle oči, rdeče je pogledal, zatulil je kot bik in usekal tistega po gobcu, da se je zvrnil pod mizo, nastal je kraval in norija, v hipu je bilo pozabljeno, čemu so se fantje danes zbrali, kri je vrela in stol v Martinovih rokah je bil težak in neustavljiv, ko si je vihteč utiral pot med njimi in jim lomil rebra na poti ven, vpil jim je kletve v obraz, bežali so kot jagnjeti pred volkom in krčmar, ki mu je bilo žal gostilne, mu je še zadnji pred vrati zastavil pot in nato obležal nezavesten in z razbito glavo na pragu. Tisti večer, le dva dni pred poroko, je Martin privihral domov, nič ni rekel, le pograbil je puško, ter materi in sestram, ki se zaradi njegovega divjega pogleda niso upale niti pisniti, izginil izpred oči tja nekam proti Kamniški Bistrici.
Naslednje jutro so ženske stopile skupaj in hotele rešiti, kar se je rešiti dalo. Vseh pet, z nosečo Ano skupaj, se je odpravilo za njim. Noč ga je gotovo ohladila, premislil bo, spovedal se bo pri gospodu in plačal za škodo in krivico v gostilni, ter se oženil, tako kot je dogovorjeno in kot vse tako težko pričakujejo. Tudi sodnik mu bo gotovo milosten na tak dan, so razmišljale, ko so sople na Kamniško sedlo, ki ga je prekrivala megla. Martin pa je bil tedaj že spodaj v Koncu, kamor se je bil spustil skozi Kotliče. Še vedno je bil ves divji zaradi včeraj in preklinjal je svoje življenje in ženske, ki so se mu obesile na pete. »Hudič vas vzemi, nadlega babja!« je sikal skozi zobe. Prispel je do velike peči v Koncu, ko se je od sedla prvič zabliskalo. Spomnil se je nanje, ki ga iščejo po tisti megli in so sedaj gotovo vse prestrašene. Prav jim je, kaj se vendar spravljajo nanj, koklje jezikave? In ko je drugič razparalo nebo in se je usula sodra, je naslonjen na peč zavpil v neurje:
»Ko se tále peč prevrne,
vrag v kamen naj vas zvrne!«
Hudič, ki je ob hudi uri jagal po Kamniški Bistrici, je slišal njegovo ponudbo. Strela je udarila še tretjič in zadela v smreko, ki je rasla iz razpoke na peči, razgnalo je skalo po žili, da se je odklal velik del in se ločil od gmote, gručica prestrašenih žensk na Kamniškem sedlu, pa se je v tistem trenutku spremenila v skupinico kamnitih stolpičev.
Ko je Martin sprevidel strašne posledice izrečene kletve, mu je postalo grozno žal, a kar hudič vzame, nikoli več ne vrne. Pravili so, da ga je zapustila pamet, za kmetijo se je dokončno nehal brigati, le še po gorah je hodil in iskal hudiča, da bi mu ponudil sebe v zameno za svoj mir. Našel ga je v začetku grebena Zeleniških špic, kjer se mu je ta zadnja želja izpolnila. Kamnitemu stolpu danes pravijo Kamniški dedec, skupinici vitkih stolpičev na Kamniškem Sedlu pa se pravi Babe. Še nekaj drugih sledi je ostalo do danes; na nasprotnem bregu, kjer je kolovratil, najdemo Martinj stezo in Martinj turn, odklani balvan v Koncu, pa je vsem poznana Žagana peč. Nad bližnjimi Tunjicami so domačini postavili cerkvico v spomin Sv.Ane, tam kjer je bila nekdaj Martinova kmetija, pa danes rastejo stoletne smreke.
S tole zgodbico, ki seveda ni nikakršna legenda, temveč zgolj interpretacija mojega zelnika o tem, kako so nastajala bolj ali manj posrečena ledinska imena, zaključujem to, obenem pa tudi niz petinštiridesetih oddaj Nad meglo, ki sem jih pripravil v zadnjih enajstih mesecih. Zame je bila radijska izkušnja zanimiva in upam, da jih je med vami vsaj nekaj, ki bodo to gorniško oddajo pogrešali. V življenju je pač tako, da prihajajo novi izzivi in obveznosti, ki se jim človek ne sme ogniti. Morda pa nekoč zopet pridemo skupaj, kdo ve? Vsem želim še naprej varen in trden korak, ter odprte oči za tisto, kar nam ponuja narava okoli nas.
Srečno!
Dušan Škodič