Večer - Urška Šprogar: V nedeljo se dobimo pri Ruški koči. Današnjo podobo ima od leta 1975
V nedeljo se dobimo pri Ruški koči. Današnjo podobo ima od leta 1975, ko so ji dozidali verando. Poti so lepo urejene, markirane, od vzpenjače, iz Ruš in Frama
Stoletnica Ruške koče, planinske postojanke pri Arehu, je spoštovanja vreden dosežek. Mogočni pohorski hrbet je skozi zgodovino dajal življenjsko okolje živalim in ljudem. Lovci, gozdarji in popotniki so se srečevali prav na Arehu. Okolje sredi mogočnih smrek je nadvse primerno za druženje, počitek ali razmislek. Lahko si predstavljamo lesenjačo, ki so jo postavili lovci v daljni preteklosti, da jim je dajala zavetje pred pohorskim mrazom. Z leti so se jim pridružili gozdarji in naključni popotniki, ki so prečkali Pohorje in se srečevali prav tu, na Arehu. In kjer se srečuje več ljudi, se rodi sakralni objekt v njihovo moralno oporo. Tako je nastala cerkvica, katere naslednica je še danes dominantna na Arehu. Z leti so nastajale nove kolibe, koče, hiše, hotel. Nastajali so tudi megalomanski načrti, kar je ostalo, pa je prilagojeno naravi in temeljnim človekovim potrebam. Stoletja so zgladila vsa pretravanja, ostal je občutek domačnosti, sigurnosti, večnosti, zatorej se mnogi pogosto vračamo na kraj lepih občutkov. Verjetno so podobno razmišljali Rušani, ko so se pred sto leti odločili, da postavijo Ruško kočo.
Ponosni na zgodovino
Planinsko kočo na Arehu upravljajo člani ruškega planinskega društva. Njihov predsednik Rafael Razpet že 22 let skrbi, da se koča obnavlja in da se številni planinci vedno radi vračajo. “Planinci smo za premoženje na Arehu vedno skrbeli kot dobri gospodarji. Zavedamo se, da je treba kočo redno vzdrževati, zato najemnino tudi namensko vlagamo v obnovo koče. V zadnjih letih smo naredili povezavo med kuhinjo in kletjo, skladišče, sanitarije za uslužbence in novo kotlovnico. Lani smo se lotili obnove strehe, letos pa obnovili okna in notranjost verande jedilnice.“
Ruška koča je bila zgrajena 1907, pet let kasneje je bila postavljena Planinka, leta 1922 pa še Čandrova koča. Tako je pri Arehu s tremi planinskimi kočami nastal pravi planinski center. Med drugo svetovno vojno so bile vse tri koče požgane. Na temeljih nekdanje Planinke pa so po vojni zgradili sedanjo Ruško kočo, ki so jo kasneje postopoma dograjevali. Današnjo podobo ima od leta 1975, ko so ji dozidali verando.
Danes imajo ruški planinci razen Ruške koče še depandanso Čandrovo kočo, zgrajeno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, Ledenico, ki je v upravljanju mladinskega odseka, ter Tonetovo bajto, ta služi članom društva, in Tinetovo bajto, ki jo pa ima v najemu podjetje Alchrom. “Planinci smo ponosni na naš Areh in skrbno ohranjamo dediščino, ki jo je ustvarilo društvo pod vodstvom ustanovitelja podravske podružnice SPD Ruše in prvega predsednika Tineta Lesjaka,“ pravi predsednik ruških planincev. Po svojih močeh se vključujejo v koncept razvoja turizma v ruški občini in na Pohorju. Pomembno je, da vzdržujejo objekte, s katerimi razpolagajo, in se trudijo obdržati planinski značaj koče in celotnega območja na Arehu. Investicije v objekte izvajajo z lastnimi sredstvi ob pomoči donatorjev in javnih del občine.
Ruška je postala stalnica
Bivanje med pohorskimi smrekami in jelkami je osvojilo tudi Milana Klančnika, ki je tudi že 21 let oskrbnik Ruške koče. Pravi, da se je rodil na Po¬horju pod Tremi kralji, da je delal v planinskih kočah in da je zato bivanje in vodenje planinske koče samo nadalje¬vanje začetega. “Tu se ne da obogateti, samo kdor dela z veseljem in občutkom, lahko ostane. Težko je ustreči številnim gostom, ki želijo dobro hrano in hitro postrežbo. V navalu, ob koncu tedna, se težko znajdemo in tudi v restavraciji je premalo prostora. Ljudje želijo enolončnice, zato imamo vedno vsaj tri jedi, predvsem jelenov golaž, pohorski pisker in gobova juha z žgan-ci so vedno na razpolago. Tudi v soboto bo tako,“ pravi Milan Klančnik.
Prav gotovo ni enostavno zadovoljiti nekaj sto gostov, ki ob koncu tedna obiščejo področje Areha, saj je hotel že dolgo zaprt. Vsi, tisti z avtomobili, in tisti, ki so peš, pa želijo vse najboljše, tudi ceste in poti. Za planince je dobro poskrbljeno, poti so lepo urejene, posebno markirane, od vzpenjače, iz Ruš in Frama, ki so tudi najbolj obiskane. Manj prijetno je za tiste, ki želijo do Areha z avtom, od Treh kraljev in Osankarice. Motijo slabe makadamske ceste, ki jih voda oblikuje po svoje in ki tudi pozimi niso splužene.
Kljub vsemu pa se vsak obiskovalec Ruške koče rad povrne v njeno zavetje in okolje mogočnih gozdov.
Urška Šprogar