Med Grintovci: Tokrat tudi nekaj o službi. Klic, ki te spodbudi v razmišljanju.
Zunaj uliva dež in ob pogledu na sneg se spomnim, da bi bilo zelo neprimerno, če
... bi kdo obtičal v gorah in se iz mrzlega a varnega zavetja zimske sobe poizkušal prebiti v dolino. V takem primeru je že bolje, če smo v toplih domovih in se ukvarjamo sami s seboj in svojimi življenjskimi sopotniki.
V računalniško namizje mi je zašlo pismo z žigom, ki v povezavi s prejšnjim dokazuje, da je lahko neka poimenovana in sedaj tako opevana oblika dejavnosti samo krinka za drugo dejavnost. Neutrudne debate brez vsebinskih pomenov dokazujejo, da je v bistvu vse skupaj preigravanje in krinka boja za oblast. Na katera področja se to nanaša, je pa predvsem vaša stvar, domena in pripravljenost na razumevanje. Zanimivo je tole iskanje podrobnosti, namišljenih oseb, sledenje nevidnih ostankov človeškega bitja, ki jih človeku razumljivo lahko razpozna Bloodhound. Prav njemu se moram zahvaliti za nova poznanstva in spoznanja, ki jih prinaša nekakšno ukvarjanje.
Enkrat me je Iztok poklical z Brane. Uporabil je drugo številko, ki je nisem imel shranjene, tako da nisem vedel kdo kliče.
»Halo, a je tam služabnik«? je zazvenel glas iz slušalke.
Kdo se je pa zdaj našel in me takole preizkuša? sem si mislil, preden sem odgovoril. »Kakšen služabnik pa naj bi po vašem bil?«
Dokaj prijazen glas na drugi strani se malo z nasmehom, ki ga slutiš, zopet oglasi: »Ali niste služabnik Gorske reševalne službe. Če je služba, ste pač služabnik.« Sledil je kratek premor, nato pa je sogovornik nadaljeval: »Tukaj Iztok, na vrhu Brane stojim, pri križu. Moram malo pobrskati tudi na tem koncu.«
»Aja, to je pa že povsem druga pesem,« sem še vedno presenečen odgovoril in nadaljevala sva prijeten klepet.
Ne vem sicer, če je bil izraz, ki ga je Iztok uporabil, povsem pravilen, ima pa tako kot vsaka beseda več pomenov. Tako kot tista »vinogradniška skrivnost« skriva tudi službeništvo precej pomenov. Do katere mere si službenik, je pač odvisno le od tebe. Služabništvo se lahko spremeni tudi v suženjstvo in konec koncov smo sužnji prav vsi. Če pa se vsaj malo upreš in poizkušaš misliti s svojo glavo, pa nastanejo »odzivi« o neprimernosti! Pa saj tiste upravičene bi človek zlahka prenesel in uporabil kot pozitivno kritiko, če pa se pojavijo kot besne pripombe nekega vseznalca, ki stvari ni niti poizkusil in tudi slučajno ne ve, kako se jim streže, si pa jezen. Največkrat sam nase in priznavajoč svojo zmoto.
Lahko mi tudi kdo reče, da sem božji službenik, pa ne bom nič jezen. Res je, da sem prejšnje leto kar precej časa prebil v farni cerkvi. Zavite stopnice, ki vodijo na kor, so po dvesto in še nekaj letih kar same pokazale, da so potrebne menjave. Prosili so me, in čeprav nerad, sem jih zamenjal z novimi. Verjetno pa ne bodo niti približno toliko časa zdržale, ker je pač prejšnji mojster znal precej bolje prisluhniti hrastu. Poiskal je takšnega, ki bo služil dolga leta. Sam se s tem nisem pretirano ubadal in sem vse skupaj naredil z veliko manj ljubezni in posluha. Čas, ki sedaj vlada, ne prenese čustev in prevelikega služabništva. Prav zanimivo je prisluhniti dobri gospodovi pridigi in s kora opazovati dogajanje pod seboj.
Iztok je nekoč na enem od naših tečajev dejal, če nimam že dosti slikanja tistih zapuščenih, podrtih zidov. Mirno sem odgovoril, da tisti zidovi govorijo. Znajo povedati, kaj se je nekoč dogajalo in zakaj so ljudje zapustili svoje domove in odšli boljšemu življenju-službi naproti. Ker me zanima, zakaj je življenje-služenje drugod boljše, se rad ustavim pri tistih, ki so vseeno ostali in vztrajajo na domovi svojih očetov in so služabniki podeželja. Oni pač vedo marsikatero skrivnost. Vendar je takšnih ljudi vse manj in zanimivo je tudi to, da se nekateri še vedno trudijo, da bi jih bilo še manj.
Res je tudi, da smo službeniki večkrat reševali živali, ki so se znašle v nezavidljivi situaciji. Preusmerili smo zakone narave, ki jih človek tako rad spreminja. V mojem spominu je bilo to prvič, ko še nisem bil služabnik, ampak preprost mlad izletnik, ki se je s prvim avtobusom pripeljal na Kopišča in nato krenil čez Dol proti Konju. Na Rzeniku se je takrat še paslo in gori je bila preprosta mlada pastirica. Srečal sem jo pod škrbino, ki loči gori. Stala je na poti, med rušjem in solze, ki so prihajale iz njenih oči, so počasi drsele po rdečih licih. Pozdravila sva se in hlipajoče mi je povedala, da ne more do jagnjeta, ki se je odpravil na pašo v strmo steno, padajočo navzdol proti Beli. Pomiril sem jo in dejal, da bom poizkusil pogledati, kje je. Krenil sem preko rušja, kjer je zmeraj malo težje, pa vendar je to del žive narave in ga moramo kot takšnega tudi jemati. Na škrbini je zapihal hladen gornik in pogled navzdol ni pokazal, kje bi se lahko skrival mladič. Nekako sem ga vseeno poizkušal poklicati, da bi vsaj vedel, če je res nekje tam spodaj. Glas, ki se je oglasil, res ni nakazal, kje točno se nahaja, vendar pa je bil res nekje tam spodaj. Počasi sem se spustil navzdol po dokaj strmi in nagnjeni polici. Ko je bilo te s travo porasle police konec, je pod skalo čepel sveže skodran bel jagenjček in prav milo bekal. Bal sem se, da ne bo miren, če ga primem, da bo morda skočil, ko se mu približam. V kotu pod skalo ni mogel nikamor in verjetno je bil že precej utrujen, tako da se mi je 
povsem mirno prepustil, ko sem ga prijel, stisnil pod pazduho in splezal nazaj na rob. Spustila sva se še po rušju navzdol do pastirice, ki je vsa vesela vzela drobno bitje. Ko je skočil k svoji ovci in se hitro malo odžejal pri viru, ki daje nam sesalcem življenje, mu je srce še bolj živahno utripalo. Pastirica je bila tako vesela, da je hitro izrekala vse besede zahvale. Rekel sem ji, da bi pač to naredil vsak in ji zaželel dobro »pastirjevanje«. Morda sem bil takrat še najbolj zadovoljen. Po tem sem se odpravil naprej in »odjahal« po konjski grivi do Presedljaja. Čez nekaj let, pozimi, še preden sem postal služabnik, sva s Sonjo splezala Grapo med Rzenikom in Konjem in glej ga zlomka, kako sem se veselo nasmehnil tam pod tisto skalo. Zadovoljstvo se pač skriva v majhnih stvareh.
Ovce so sedaj postale že skorajda naš vsakdanjik in iskali smo jih že marsikje in včasih smo se ob tem tudi nasmejali. Zelo resno je bilo takrat, ko je zdivjano ovco nad Boštjanco hotel ustreliti nekdo s samostrelom, pa mu je to nesojeni službenik s puško preprečil. Tisto že divjo, ki se je zaplezala v Mokriških skalah, pa z Zlatkom nisva rešila in sva jo prepustila uslužbencem Zavoda.
Nekoč smo iskali izgubljenega teleta in ga tudi našli. Pokojna Zada se nikakor ni bala. Ko smo zvečer ob neprestanem bliskanju, tik pred nevihto, zadaj za Stolniškim stanom iskali telička, ga je spravila izpod košate smreke. Pastir, ki je mislil, da telička ne bo nikoli več videl, je stekel za njim. Zada ni bila le zvesta služabnica, ampak spremljevalka v dobrem in slabem.
Mačkov pa ne rešujemo. Spustijo nam jih ljudje in ne morem reči, da jih rešujemo. Vzamemo jih, ponudimo jim dom.
Ja, tale odhajajoči Iztok nam ni zapustil nič kaj lepe zapuščine. Politika je neumorno nesramna in kompromisi, ki jih sklepajo, so marsikdaj na škodo narave in živali. Želimo si, da bi tiho služili ljudem in se čudimo, če nas kdaj pretrese nasprotni udarec matere zemlje. Pravo nasprotje od teh pasjih zgodb zvestobe, ki smo jih v tem službeniškem obdobju spremljali na teh reševalnih poteh, so včasih res presenetljivo lepe. Službeništvo je lahko tudi predanost, ki je ne moremo razumeti, oziroma je tudi predmet izkoriščanja. »Naročene« pripombe pa je najlepše brati, ker potem lahko razbereš, v katerem grmu tiči zajec. Kdor želi spoznati, želi spoznati resnico, pa čeprav je še tako skrita!
Sedaj pa že spet močno sneži in zakriva sledove. Na vrhu našega dvorišča sezuvajo verige, s svojih jeklenih konjičkov…nedeljsko popoldne se končuje.
Boris Štupar